Nekateri pravijo, da so določene družine nekako generacijsko predisponirane za revščino, četudi se posamezni člani v družini trudijo, da bi ji ubežali. Vzorec revščine je trdovraten in se ne pusti kar tako odpraviti, ampak potuhnjeno vztraja iz generacije v generacijo.
Starša sta vdana v brezup in usodo, da v življenju pač nista uspešna, nimata službe in si je niti ne iščeta, saj sta prepričana, da posla tako ali tako ni. Sicer mama priložnostno tu in tam dela, da zelo na tesno shajajo in da niso izvršbe prepogosto na dnevnem redu.
Hči je doštudirala in ves čas skrivala pomanjkanje doma. Ker je trmasta in se je upirala staršem, je tudi vztrajno študirala, da bi jima dokazala, da se lahko izvijejo iz okovov revščine in stigme, če si le dovolijo. Zdaj je stara približno 30 let, brez službe in nemočna nad usodo revščine. Zaveda se vzorca, ki sta ji ga vtisnila starša, in postaja tudi sama vse bolj prepričana, da je zguba, da iz nje nič ne bo, da ni sposobna za nobeno delo in da je bilo brez zveze študirati toliko let, saj tako ali tako ni za dobiti nobenega dela. Sicer je imela neko službico, a jo je pustila, ker je trdila, da jo sodelavke postrani gledajo in za njenim hrbtom baje grdo govorijo o njej. Zdaj skupaj s staršema poseda doma.
Vsi trije so prepričani, da so žrtve sistema, ekonomske krize, nepoštene delitve dela in denarja in da ničesar ne morejo spremeniti. Samozavest je izpuhtela in ženska se počuti staro in izčrpano.
Kaj je cilj teh treh ljudi?
Kje naj najdejo moč spremeniti globoko vsajeno prepričanje, da se ni vredno boriti, ker stigmi revščine ni mogoče ubežati? Zakaj so tako pasivni in se ne podajo v proaktivno angažiranost iskanja boljšega jutri, da bodo vse položnice pravočasno plačane in da bo nekaj za pod zob tudi v hladilniku?
Enako sem se spraševala tudi sama, a sem se vseeno malce bolj želela poglobiti v to žalostno in resnično zgodbo. Otrok dejansko potegne vase občutek pomanjkanja in stanja žrtve, kot jo živita starša. Pred vrstniki se sramuje svojih ponošenih oblačil in iste puščice vsa leta, skriva luknje na podplatih in pogosto manjka v šoli, ker meni, da ne ve snovi in da ne bo uspešen, pa naj naredi karkoli. In ker si oblikuje vzorec, da je vsak trud zaman in da se nima smisla truditi, se vda v usodo revščine. V takšnih družinah se je skozi generacijsko izročilo oblikovala misel, da je vsak trud brezupen, ker da niso rojeni pod srečno zvezdo.
Pa vprašam 'pod kakšno zvezdo'? Saj ne vam in ne meni ni bilo nič kaj dosti podarjeno, a smo se odločili, da s svojo angažiranostjo prebijemo meje in se realiziramo na različnih področjih. Seveda je dejstvo, da smo kdaj bili obupani ali jezni, ko so se nam ovire na poti do cilja zdele previsoke in polne trnja, bili smo kdaj žalostni zaradi neuspeha in smo se kakšno uro ali dan počutili kot nemočne žrtve. Vendar nismo ob prvem polenu pod nogami obupali. Analizirali smo cilj, kako ga doseči z danimi sredstvi in časom in zakaj si to želimo.
Pomembna je naša notranja motivacija, ki nam pomaga vztrajati, ko bi najrajši že odnehali. Pri doseganju ciljev doživljamo kdaj tudi bolečino zavrnitve. A naj nam to ne vzame poguma in volje. Sčasoma pridobimo debelejšo tako imenovano socialno kožo, ko znamo v različnih odnosih, tudi tistih, ki nam niso po volji, reagirati za nas zdravo.
Kar danes želim sporočiti, je, da so vzorci revščine res trdovratni. In zahrbtni. Kljub temu lahko z odločitvijo, da se prenehamo smiliti sami sebi, povzročimo aktivacijo dodatne energije za spremembo vzorca, in ko se odločimo za osebnostni napredek, se nam obzorja odpirajo sama od sebe. Pozitivna sestavljanka se začne zlagati sama od sebe.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
