Razhod dveh odraslih ljudi je vedno povezan z bolečino.
Zlasti zagatna je situacija, ko en od partnerjev želi iti iz zveze, drugi pa si tega ne želi in poskuša na vse načine prepričevati prvega, naj premisli in naj ostane. Argumenti so vselej tehtni.Običajno naštevajo to, da imata skupaj otroke, zgradila sta hišo in vikend, imata urejeno socialno življenje in jima na videz nič ne manjka. Zakaj bi se torej rad en ločil?
Dejavnikov, ki se naberejo za odločitev odhoda, je več in običajno niso vidni na prvi pogled, temveč se vzroki skrivajo pod površino krhkega ali nekvalitetnega partnerskega odnosa. Mnogo posameznikov se grozno boji ostati samih in obljubljajo, da se bodo spremenili in vse naredili drugače, kot so počeli vsa ta leta, vse to zaradi tega, da bi ja partner, ki želi iti, ostal.
Včasih jim uspe partnerja prepričati in ostane v zvezi, a je to dokaj kilavo početje, saj gre le za navidezen mir v odnosu, ki slej kot prej poči in ponovno se par spusti v brzice nesoglasij, jeze, strahov, besa in nemoči. Vse to so tudi čustva, ki so večini ljudi, ki išče izhod iz nezdravega ali praznega odnosa, znana.
Oglasi se par sredi štiridesetih let, imata sina osnovnošolca. Na podeželju sta si zgradila majhno hišico, imata posojila, službi sta povprečni in nekako so živeli mirno in brez večjih pretresov. No, vsaj tako se je zdelo, dokler ni mož odkril nezvestobe žene, ki se je zaljubila v drugega moškega, ker je pri svojem možu pogrešala toplino, nežnost in pozornost.
Mož je delal po cele dneve, imel dva posla, da je zaslužil dovolj za družino, in je padel zvečer pokošen od utrujenosti, žena pa bi se pogovarjala. S svojimi mislimi je tako ostajala vedno znova sama. Ko ga je prosila, da bi kak vikend le odšli kam kot družina na morje, jo je zavrnil, češ da ni nor, da bo trošil denar za bencin in kosilo tam nekje, ko pa ja lahko jedo doma in prišparajo kako cent. In tako so se vlekla leta.
Ko je mož odkril ženino nezvestobo, mu jo ona vse priznala ter se v kratkem preselila k temu novemu partnerju, otroka pa sta si podajala vsak drugi teden. Uradno se nista ločila in mož je neprestano ženi, ki je živela z drugim, prigovarjal, da naj se vrne, kar je po treh letih zaradi močnih občutkov krivde tudi storila. Nekaj let sta živela, po njegovih besedah zelo lepo, tudi v spolnosti sta se ujela in je bil prepričan, da sta zakrpala zakon, saj je on trmaste in neupogljive sorte. Je priznal, da kar si zapiči v glavo, to tudi doseže.
K meni sta prišla na njegovo prigovarjanje, saj se je žena ponovno odločila, da ga zapusti in tokrat se resnično želi ločiti. Sicer se je vmes ponovno zaljubila v nekega moškega s posla, a ker je gospod poročen, ni želela razdirati njegove družine, pa tudi ob možu ne more, noče in ne bo več ostala. Je rekla, da bo zdaj prvič iskrena do sebe in se bo ločila.
Z možem je prišla na svetovanje zgolj zato, da mu lahko pred mano na glas in pogumno pove, da se ne gre več. Da je ne privlači, da nič ne čuti do njega, da ne prenese njegovega dotika in da ne želi nikakršnih odnosov z njim. Se zaveda, da morata zaradi otroka še vedno sodelovati, a ne želi moža več imeti ob sebi. Gledam moškega, kako to posluša in jo prekinja z medklici, češ da se bo spametovala, kot se je že prvič, in da bo vztrajal, da ga bo spet vzljubila in da bodo spet družina.
Da, tudi takšne zgodbe so po slovenskih domovih. Biti skupaj v bolečini zgolj zato, ker to želi in hoče ena stran, druga pa ne prenese več misli na skupno bivanje in življenje, je zelo boleča in frustracij polna situacija, ki nima enostavnega izhoda. Kaj se bo v nadaljevanju dogajalo, je odločitev žene, saj običajno tisti, ki želi oditi, kreira izhod tovrstne partnerske zagate.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
