To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Ko je introvertirana oseba v zvezi z ekstrovertirano

Ko je introvertirana oseba v zvezi z ekstrovertirano (foto: Profimedia) Profimedia
15. 6. 2016

Nikoli me ni oviralo to, da sem nekoliko bolj introvertirana oseba. Ko sem spoznal, kaj potrebujem, da lahko v tem življenju še kdaj uživam ...

... (veliko prostora zase, svoj mir, svojo tišino, čas, da se prilagodim kakršnikoli spremembi že, in predvsem čim manj nenapovedanih obiskov), je to postalo del mojega ponotranjenega vrednostnega sistema in skozi leta so se v moji bližini zbrali ljudje, ki ta način življenja ali razumejo, ali pa ga živijo tudi sami.

Preberite: Ekstrovertiranost vs. introvertiranost - moč tihih v svetu glasnih

Moja introvertirana narava nikoli ni bila postavljena pod vprašaj ali pa kakorkoli izpostavljena kompromisom, dokler nisem vstopil v dolgoletno razmerje z nadvse ekstrovertirano žensko. To je pripeljalo do kolizije dveh popolnoma različnih pogledov na nešteto malenkosti, ki so se mi prej desetletja zdele popolnoma razumljive le na moj način.

In zdaj, nešteto kompromisov in pogovorov kasneje, lahko trdim, da za zunanjega opazovalca verjetno ni nič bolj cirkuškega kot opazovati introvertirano in ekstrovertirano osebo v razmerju. Ker takšen odnos s seboj vsekakor prinese nemalo zapletov, ki vam bodo še kako znani, če ste se kdaj znašli v podobnem odnosu.

Moj osebni prostor

Prvi šum v medsebojni filozofiji se je pripetil že čisto na začetku, ko sem ugotovil, da ona v bistvu ne pozna koncepta osebnega prostora. Njen dom je bil kot železniška postaja za prijatelje, ki so se na kavču v dnevni sobi menjavali čez ves dan in včasih kar tja do jutranjih ur.

Frekvenca obiskov sploh ni bila frekvenca, ker je bil pravzaprav vedno nekdo na obisku. Obisk je bil kontinuirano, neprekinjeno stanje njenega obstoja, kar je postalo problematično takoj, ko sva začela skupaj preživljati več časa. Njenih osemindvajset tisoč prijateljev v primerjavi z mojimi skrbno izbranimi štirimi je bil kot stik dveh popolnoma tujih kultur in nekaj časa se mi je zdelo, da vse, kar počnem z njo, je to, da spoznavam njeno neskončno kopico prijateljev.

Da je bilo vse skupaj še bolj težavno, so vsi imeli neke čudaške nadimke, ki si jih nikakor nisem uspel zapomniti. V neki točki se mi je zdelo, kot da poskušam biti naenkrat prijatelj z vsemi ljudmi na Facebooku, le da se ti ljudje neprestano menjajo na kavču, kjer sedim tudi jaz. Zato je bil potreben kompromis.

Za začetek to, da se ljudje, ki nameravajo priti na obisk, prej vsaj najavijo. In da potem, če je le mogoče, kdaj tudi odidejo nazaj domov. Kasneje, po nekaj letih, je bila potem največja zmaga moje introvertiranosti verjetno prav ta, da so ljudje začutili moje nelagodje in preprosto prenehali prihajati na obisk. Oh, blažena mir in tišina!

Gremo na obisk

Posledično je to potem seveda pomenilo, da morava midva več hoditi na obiske k drugim. Ker tako bojda deluje socializiranje. Osebno obiskovanja prijateljev nisem nikoli prakticiral, ker sem vsa druženja preusmerjal v ena-na-ena snidenja v lokalih, ob optimalno spenjenem kapučinu in s pogovorom o zelo specifičnih temah.

Obiskovanje se mi je zato vedno zdelo preveč banalno socializiranje – treba se je sezuti na vhodu, nikoli nimajo dovolj velikih copat za moja gigantska stopala, nihče nima avtomata za kapučino, ampak se pač pije na džezvo skuhana kava s prilitim mlekom, pogovore pa je treba prilagajati vsem prisotnim, kar pomeni, da so tematike večinoma božjastno dolgočasne.

A ker moja nadvse ekstrovertirana izbranka ni želela vseh svojih obiskov opravljati sama, sem se ji tu in tam seveda kompromisno pridružil. A ne brez težav. Prerekanje za obiske ima pri naju še danes obvezne procesne korake. Najprej ona pove, da sva povabljena na obisk, seveda nekaj tednov prej, da se lahko jaz psihološko pripravim na to meni tako utrujajoče dejanje. Potem nekaj dni grdo gledam, ker ne razumem, kako je lahko potrdila obisk, če ve, da se temu upirajo vse molekule v mojem telesu. Mar nisem dovolj dober partner? Mar me ne pozna? Po nekaj dneh, ko se z dejstvom sprijaznim, se začnejo strateška pogajanja. "Grem, ampak ne bova ostala dlje kot tri ure," ali pa: "Prav, bova šla, ampak naslednji vikend bova potem doma in se ne bova odzivala na noben klic ali zvonec! Hočem ves vikend brez drugih ljudi!"

Ko potem vendarle prideva na ta obisk, ki se po nekem bizarnem naključju vedno razvije v cel piknik z 20 povabljenimi, jaz potem na 15 minut gledam na uro in jo šepetajoče v uho sprašujem, koliko časa morava še ostati.

Ob tem pa mi je na notri ves čas zelo žal, da moja težavna osebnost tako nespodobno vdira v njen koncept zabave. Ampak saj ji vedno rečem, da bi ji bilo bolje, če bi me pustila doma z mačkom.

Umik kot proces

Potrebovala sva kar nekaj let, da sva uskladila ta življenjska načela. Ker je zame čas, ki ga preživim sam, v svojem miru, nekaj popolnoma naravnega in za moj obstoj nujnega, je to ona vedno razumela kot odmikanje. Kot da se razmerje končuje ali pa vsaj nikamor ne premika.

Ko sva končno bila ves vikend skupaj, sama, v pravem romantičnem vzdušju, sem jaz spet pobegnil v svoj kotiček, meni tako nujno samoto. Pa ne zato, ker bi me karkoli motilo, to je le obvezni proces reanimacije, kjer se moj svet ponovno postavi v neki pričakovani red.

Sčasoma je prišla do razumevanja, kaj to odmikanje pomeni, a imava kljub temu še vedno vsakič znova izmenjavo tistih otožnih pogledov, kjer ona vseeno najprej pomisli, da je kakšen problem. A ga ni. Je le proces. Nujen proces.

Zmešnjava, ki deluje

V vsem tem neskladju introvertiranosti in ekstrovertiranosti pa številni potem vprašajo, kako lahko dve osebi sploh funkcionirata v nekem normalnem odnosu.

In odgovor je nadvse preprost – nimam pojma.

Ker je tudi nama zelo jasno, da nama nič ni jasno. Na papirju, seveda, vse to nima nobenega smisla. A kar deluje. Po več kot desetih letih sva prišla do zaključka, da je verjetno čar v tem, da sva v teh zevajočih razlikah tako očitna, da drug za drugega v vsaki točki veva, kako se osrečiti. Popolnoma jasno nama je, kaj vsak od naju hoče, kaj si želi in kaj potrebuje.

Plezanje čez vse ovire, ki ju predstavlja najina neskladnost v tem delu osebnosti, je zahtevalo toliko pogovorov in sinhronizacije potreb, da se zdaj poznava v najbolj minimalne detajle. Ne potrebujeva veliko, da drug drugemu dava točno to, kar je potrebno za sprostitev, za užitek in predvsem za to, da je lahko vsak od naju čuden na svoj način. In ker sva se sprijaznila, da bo vsak od naju vselej čuden na čisto svoj način, je to zraslo v neko razumno ravnotežje. Ampak nenapovedanih obiskov še vedno ne dovolim.

Tekst: Darjo Hrib. Foto: Profimedia. Članek je bil objavljen v reviji Lisa.

Preberite še: Izpoved moškega: "Tudi moški smo romantične duše"

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri