Morda se ob prvi misli zdi nekoliko čudaško, da v isti sapi govorimo o razumu in ljubezni. Vse življenjske izkušnje in vsa do zdaj odkrita znanja nas namreč učijo, da sta si ta pojma med seboj tako zelo oddaljena in da ljubezen preprosto izgubi svoj čar, če jo začnemo kakorkoli logično ali razumsko opredeljevati, analizirati, celo zgolj razumeti.
Ljubezen se vendarle obravnava le prek čustev, prek pesmi, prek metafizičnega, prek skrivnostnega, prek vsega, česar se razum ne sme dotakniti.
A prav zato je ljubezen za mnogo ljudi tudi tako zapletena. Ima neskončno različic in še več načinov, kako se lahko razvije v nekaj nepričakovanega, včasih tudi bolečega. Tu pa potem pomaga prav komponenta razuma, ki jo nekateri ljudje že prav vešče vpenjajo v svoje vsakdanje ljubezensko življenje. In zato jim gre bolje.
Ker z razumskim pristopom do ljubezni ljudje ljubimo drugače. Bolje.
Ne smemo misliti s čustvi.
Kar je izredno težko in za marsikoga celo nepredstavljivo. Čustvena komponenta je namreč sploh pri koleričnih ljudeh izrazito prisotna v vseh niansah dojemanja sveta. A čustva niso dejstva, tako kot čustva tudi ne vodijo k dejstvom.
Pomislite, na primer, na svoj zadnji resni prepir, ki ste ga imeli s partnerjem ali partnerico. Ker so prepiri z osebami, ki so nam blizu, največkrat na izredno osebnem nivoju, ste verjetno dovolili, da so vas prevzela čustva. In ko pustimo, da čustva prevzamejo vajeti v prepiru, po navadi odpremo rafal opazk, za katere vemo, da bodo partnerja zadele najgloblje.
A te opazke običajno sploh nimajo tehtnega razloga, da so v tem prepiru. Kajti čisto vsak nesporazum ima lahko popolnoma razumne argumente, s katerimi hitro vidimo, ali bomo zmožni doseči legitimno spravo. Zato tu čustva nimajo svojega mesta. Čustva so zato, da čustvujemo. Ko moramo misliti, pa je najbolje, da uporabljamo glavo.
Iz tega lahko potem tudi sklepamo, da stvari, ki jih čutimo, niso nujno resnične. Niso nujno odsev realnega stanja. Ljudje, ki ljubijo z razumom, se tega zavedajo.
Čustva v nas slikajo čisto svoje podobe. Če recimo čutimo, da smo si z neko osebo usojeni, to še ne pomeni, da je res. Kot tudi ni nujno res, da nas nekdo ne mara, če mi tako čutimo. Zato moramo biti previdni, da ne pomešamo čustev in dejstev.
Ne smemo čakati na usodo.
Živeti v prepričanju, da nam bo usoda že namenila tisto, kar nam pripada, pomeni prevzemanje pasivne vloge v svojem lastnem življenju.
Če jim je uspelo vas nalagati, da za vsakogar tam zunaj obstaja sorodna duša, ki vas bo prej ali slej našla, potem verjetno že lep čas izgubljate dragocene trenutke za čakanje na to sorodno dušo – trenutke, ki bi jih morali preživljati aktivno, tudi v iskanju svojega partnerja.
Ja, partnerja morate aktivno iskati, in ne čakati, da se vam realizira pravljica, o kateri vas je prepričala Sneguljčica ali pa kakšen film z Meg Ryan. Kako? Tako, da živite svoje življenje. Da ga uživate. Še nikomur ni sorodna duša potrkala na vrata potem, ko je šest mesecev sedel na kavču in gledal ponovitve serij na slovenskih komercialnih televizijskih kanalih.
Kot pravijo avanturisti – če želiš, da se ti zgodi življenje, ga moraš živeti.
Osredotočiti se moramo na kompatibilnost.
Hollywoodske romantične komedije nas morda res učijo, da je pravi partner tista oseba, s katero si delimo najboljšo zgodbo o tem, kako smo se spoznali. Prvi pogled, sončni zahod, ob zaključku prijateljeve poroke, ko je romantično vzdušje na vrhuncu, se zagledata, ona kot angel, on kot čedni princ v črnem fraku.
A ljudje, ki ljubijo z razumom, pravo osebo definirajo nekoliko drugače. Zanašajo se na kompatibilnost.
Zdravo in srečno razmerje namreč temelji na osebnostnem ujemanju, na razumevanju, na skupnih življenjskih filozofijah in tem, da pod romantično zaveso gradita trdno prijateljstvo.
Nič ne utrdi skupne zveze bolj kot to, da sta si partnerja ujemajoča v tistih najbolj ključnih razmišljanjih, v vrednotah, v nazorih in tudi v tem, kam želita, da njuna skupna pot vodi v prihodnosti.
Ohranjati je treba avtonomnost.
Ena slabših stvari, ki jih lahko naredimo za razmerje, je, da postanemo od druge osebe odvisni. Finančno, eksistencialno ali čustveno.
Pomislite, kako bi bilo, če ste od jutri naprej sami. Vam je ta ideja strašljiva, ker se vam zdi, da ne bi mogli preživeti niti do naslednjega vikenda? To zelo verjetno pomeni, da ste od svojega partnerja preveč odvisni, kar vodi v nezmožnost treznega razmišljanja o odnosu, v katerem ste.
Brez celostne avtonomnosti odnos za vas ni več enakovreden habitat dveh romantično vezanih oseb, ampak ekosistem, nujen za preživetje. Ker se v odnosu resda prepleteta dve različni življenji, je včasih to avtonomnost težko ohraniti. A nekaterim je vendarle uspelo. Kako?
Ljubezen moramo v odnos integrirati brez spreminjanja svojih življenj. Poglavitno je, da ob vstopu v razmerje ostanemo to, kar smo. Da smo najprej celostna oseba, kakršna smo bili, in šele potem del nekega razmerja.
Cvetoča ljubezen in odnos, v katerem lahko živi, je vsekakor lep del naših življenj, ni pa to edini del naših življenj.
Kot zanimivost: ste vedeli, da večina ljudi ne vara zato, da bi pobegnili od svojih partnerjev, ampak zato, da bi pobegnili pred seboj, od osebe, kakršna so postali. Zato je ključ do uspešnega odnosa še toliko bolj v tem, da se samo za voljo kompromisov in lažjega sobivanja ne pustimo spremeniti v nekaj, kar nočemo biti.
Pravilo enega leta.
Uvodno leto svežega razmerja se številnim zdi celo neverjetno dolga doba. A prav 365 dni naj bi bilo tisto nujno testno obdobje, po katerem lahko trezno in dosledno ocenimo svoja čustva in željo po prihodnosti s to osebo.
Dolgo se je sicer govorilo o drugačnem pravilu, ki je to testno obdobje omejeval na dobo let treh mesecev, kar pa je – če pomislite, kako malo resnih korakov v dvoje (skupno življenje, pogovor o družini, dilema o sinhronizirani uporabi stranišča) se pripeti v tako kratkem času – vsekakor prekratka doba.
Po treh mesecih osebe, s katero smo, nikakor ne spoznamo dovolj dobro, da bi vedeli, ali je to resnično oseba, s katero si želimo preživeti preostanek življenja. Je pa obenem tudi res, da je po letu dni toliko težje izstopiti iz razmerja, če se izkaže, da to ni to.
Pravilo 80/20.
Prvič sem za to pravilo slišal iz ust znanca, ki živi s popolnoma drugačno življenjsko filozofijo (ker mu tako narekuje vera) in v precej drugačnem okolju, kot je naša varna in bela Ljubljana. Je uspešen poslovnež, ki mu je uspelo poleg zavidljive kariere ohranjati tudi izredno prepričljivo razmerje s prav tako uspešno žensko.
Glede na njun življenjski slog bi običajno ocenili, da verjetno funkcionirata samo na zunaj, sicer pa živita za delo. A to ni res. Tudi v zasebnem življenju sta neverjetno učinkovita, delujeta kot usklajeno dvočlansko moštvo.
Ko sem ju bolje spoznal, pa sem se seznanil tudi s tem nenavadnim pravilom 80/20. Kot sta razkrila, to pomeni, da 80 % časa delujeta kot najboljša prijatelja in prava partnerja – podpora, razumevanje, izmenjava idej, usklajevanje nujnosti, da doma navkljub njunima urnikoma deluje vse, tako kot mora. Potem pa se 20 % časa prepustita romantiki in ljubljenju in vsem tem sladkim dobrotam skupnega življenja.
S tem pa jima je tako rekoč uspelo kultivirati vse tisto, kar ljudje, ki ljubijo z razumom, počnejo drugače in imajo zato zagotovljen zdrav in cvetoč odnos.
Napisal: Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
