Ko nezvestoba traja več desetletij

Celotna iluzija skupne prihodnosti se podre. Večina prevaranih partnerjev gre skozi močne čustvene turbulence, tudi zanikanja realnosti, težko se je soočati s tako močno srčno bolečino, ko se zdi, da pri živem telesu razpadaš na koščke.

Gospa je stara 71 let. Ima dva odrasla otroka in tri vnuke. Je poročena, sicer pa moža ob njej doma ni že nekaj mesecev, saj se je odselil. To ni bilo prvič, da je zapustil ženo. Poročila sta se mlada, hitro imela otroka, a mož se je v službi zaljubil v drugo žensko in to ženi tudi povedal. Pravzaprav ji je rekel, da jo ima zelo rad, a da ljubico pač ljubi. Ves ta čas, ko je bil zaljubljen v ljubico, je bil doma, le kakšno noč ga ni bilo. Ljubica mu je rodila otroka, ki ga je priznal, in tudi naša gospa je vedela za to. Ni ga podila od doma, bolj ji je bilo pomembno, da so družina, da imata otroka očeta, saj je vedno bil dober oče, kot sama pove.

Občasno ga ni bilo kak teden ali dva, pa ga niti ni spraševala, kje je bil. Bila so leta, ko sta bila kot dva zaljubljenca, na sprehodih sta se držala za roke, tesno objeta gledala televizijo, skupaj spala in se imela lepo. Nato je spet prišlo obdobje, ko je mož izginil. Vsakič znova je ugotovila, da je pri kateri od ljubic. Priznal ji je, da je odvisen od vznemirjenja, ki ga doživlja, ko se zaljublja v vedno nove ženske, da pa je ona, njegova žena, njegov varni pristan.

Moževa občasna nezvestoba je trajala več kot štiri desetletja. In žena ga je vedno znova vzela nazaj, četudi sta otroka že bila na svojem in nista več potrebovala očija. Tudi ona je odvisna od njunega izkrivljenega odnosa. Seveda pravi, da ga ima rada. In mož ima rad njo. Zakaj se vedno strinja, da se mož lahko vrne k njej? Ker se ji smili, pove. Da je čedalje bolj zbegan, a gospa nima srca, da bi ga kar postavila pred vrata. No, zdaj njegova odsotnost traja že nekaj časa in počasi naša gospa začenja tuhtati, da se vsega tega njunega cirkusa nezvestobe vseeno ne bi več rada šla.

Sama želi razčistiti, kako naj postane tako močna, da ne bo več dovolila tega, da se vedno znova počuti ponižano, ko je zavržena. Pravi, da v resnici joka vsak dan sama doma, ker jo neznosno boli samota in občutek zavrženosti. Oprijemlje se lepih trenutkov, ki sta jih imela, prebira pisma, ki ji jih je pisal takrat še fant, iz vojske. Ne ve, kako naprej.

Verjetno marsikdo od vas zdaj razmišlja, zakaj gospa ni že pred veliko desetletji, ko ji je priznal prevaro, postavila ultimat ali pa se ločila. Življenje je nepredvidljivo, ni vedno tako, kot bi mi hoteli ali kot mislimo, da ponuja enostavne rešitve. Marsikdaj in marsikdo med nami sklepa kompromise, ki niso najbolj zdravi ali primerni, pa kljub vsemu izberemo manjšo škodo, no, vsaj nam se zdi tako.

Zato je pomembno, da nikogar ne obsojamo. Ne vemo, kakšno zgodbo ima oseba pred nami, ne vemo, kaj vse je prestala in zakaj se je odločila tako, kot se je. Nihče med nami ne ve, kaj ga čaka jutri. Zgodbe, kot je opisana, imajo mnogo sporočil. Eno je lahko, da ga je imela rada, no, še vedno ga ima, drugo je, kot je povedala, da imata otroka očeta in da so navzven kot urejena družina, četudi so otroci vedeli, da imajo še polbrata, ki ga tudi poznajo. Tretje je, da ne mara biti sama in se oklepa iluzije, da je še vedno njegova žena. Ne želi se ločiti in deliti premoženja, ki sta ga skupaj ustvarila. Mnogo je razlogov, zakaj se ljudje odločamo tako, kot se.

Pomembno je, da smo sočutni. Da poskušamo razumeti razloge, ki so nekoga vodili do odločitev, kot so jih pač sprejemali. Opisana zgodba je le povod za razmišljanje o tem, da nismo vsevedni, da ni vedno prva odločitev tudi edina ter da obstaja mnogo resnic, za vsakega od nas. Pomembno je sočutje.

Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord