10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice

Lisine bralke pripovedujejo o uničevalnih konfliktih v družinskem krogu

19. 8. 2016 Vir: liza.aktivni.si

Prepir. Bes. Bolečina. Lisine bralke pripovedujejo o uničevalnih konfliktih v družinskem krogu.

"Nihče nas ni povabil na pogreb mojega bivšega moža"

Boli. Še vedno. Če se spomnim dneva pred dvema letoma, ko so pokopali Tomaža, postanem žalostna in jezna. Ker ne morem pozabiti, kako brezsrčno so ravnali z mano in hčerkama Rebeko in Hano (takrat starima 12 in 10 let). Nihče ni govoril z nami, sedeti smo morale v zadnji vrsti v cerkvi. Počutile smo se kot gobavke, kot da ne spadamo zraven.

Pa vendar sta bili hčerki velik Tomažev ponos. Nadvse sta ga ljubili – on pa njiju! Toda v cerkvi sploh nista mogli objokovati smrti svojega očeta, ker je bilo v zraku čutiti toliko sovražnosti in zavračanja sorodstva. Tudi potem sta me še nekajkrat vprašali, kaj sta naredili narobe. Nič nista naredili narobe. Seveda ne. Jaz sem bila tista zlobna. Vsaj v očeh Tomaževe družine. Ker sem ga zapustila. To je bila najina osebna stvar – in med nama ni nikoli prišlo do 'vojne'. Enostavno sva se oddaljila drug od drugega in se sklenila raziti. Toda njegova sestra in brat mi tega nista nikoli odpustila.

Od ločitve pred štirimi leti nismo imeli več nobenega stika. Njegova mama, ki sem jo imela zelo rada, je umrla leta 2009. O Tomaževi avtomobilski nesreči sem izvedela od prijateljev. Od njegove družine ni bilo slišati niti glasu, tako da nas niso povabili niti na pogreb. Če ne bi bilo osmrtnice v časopisu, ne bi poznala niti datuma. Žalostno, toda resnično: nihče te ne more prizadeti tako hudo kakor lastna družina! Dan po pogrebu sem se z dekletoma odpravila na pokopališče – in šele tam, na njegovem grobu, sta lahko dekleti zajokali ob izgubi ljubljenega očeta.

Mihaela M. (38)

"Sestra mi je vzela dom!"

S sestro imava že od nekdaj zapleten odnos. Ana je sedem let mlajša in že kot otrok se je vedla kot princesa. To se ni spremenilo vse do danes; če nekaj hoče, to dobi, in sicer takoj. Mama ji ni mogla odreči nobene želje.

Ko me je rodila, je imela komaj 20 let. Moj oče je takrat še študiral. Finančno sta bila v precejšnji stiski, zato je mama kot medicinska sestra delala tudi v nočnih izmenah. In zato je do mene imela slabo vest. Pri Ani je hotela to popraviti, zato jo je razvajala.

Oče je umrl pred desetimi leti, in ker se je mama počutila osamljeno, sem se preselila k njej. Uredili sva mansardo, tako da je v njej nastalo prijetno stanovanje zame. Ana naju je obiskala zelo redko – v bistvu le takrat, kadar je potrebovala mamin denar. Jaz sem skrbela za mamo. Negovala sem jo vse do njene smrti septembra 2015.

Niti v grobu se še ni dobro ohladila, ko je Ana zahtevala, da se izselim iz hiše, ki sva jo podedovali – ali pa jo izplačam. Denarja nisem imela, zato me je prek odvetnika prisilila v prodajo. Popolnoma ji je bilo vseeno, da gre za najino družinsko hišo, v kateri sem zadnjih deset let živela z mamo. Pomemben je bil le denar!

Vzela mi je dom, spomine. Edino, kar mi je ostalo, je bila mamina psička. Če bi jo Ana lahko spremenila v denar, bi mi vzela tudi njo. Kako je lahko človek tako brezčuten?

Simona P. (51)

"Očeta sem izgubila kar dvakrat ..."

Za večino je oče nekaj povsem 'normalnega'. Preprosto je prisoten. Toda jaz ga nisem poznala. Starša sta se ločila po mojem rojstvu leta 1978. Oče se je odselil v tujino, tako da ga nisem videvala. Hrepenela sem po moškem, ki ga nisem poznala, sem pa ga zelo pogrešala. Pred nekaj leti sem ga poiskala. Najprej sva se pogovorila po telefonu, nato pa sva se tudi dobila. Naredila sva tudi nekaj skupnih fotografij. Bilo je zelo lepo. Začetek odnosa oče-hči. Tako sem mislila.

Toda potem se me je le še otresel. Rekel je, da mora na novico pripraviti svojo družino – do danes je ne poznam. Nekajkrat sem ga še poklicala, nato pa me je zapustil pogum in končno sem dojela, da me ta moški ne želi v svojem življenju. Očeta sem izgubila kar dvakrat – kot otrok in kot odrasla oseba. Ne vem, kaj me je bolj prizadelo ...

Anika K. (38)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri