"Imava dober dogovor. Roman mi laže, jaz pa se pretvarjam, da mu verjamem," je Sharon Tate dejala o razmerju s slovitim poljskim režiserjem, ki ga je brutalno končal serijski morilec Charles Manson.
Največja težava Sharon Tate je bila, da je bila lepa. Tako lepa, da so jo vsi okoli nje želeli zaščititi in upravljati njeno življenje.
Še preden je shodila, je mama njene slike pošiljala na otroška tekmovanja. Tako se je pri šestih mesecih že lahko ponašala z naslovom najlepšega otroka Teksasa. Skoraj ni bilo šolskega plesa, kjer je ne bi okronali za kraljico, ali lepotnega izbora, kjer ji ne bi nadeli lente. V Benetkah, kamor se je družina preselila zaradi očetovih poslov, se je navdušila nad filmsko industrijo in si omislila agenta. Ravno je dopolnila 18 let.
"Tako mlada je bila in tako lepa, da nisem vedel, kaj naj z njo. Če se ne motim, sem jo najprej peljal na lutkovno predstavo," se je spominjal Harold Gefsky, ki ji je poiskal vloge v televizijskih oglasih. Vsi, ki so jo takrat poznali, se strinjajo, da je bilo najlepše dekle na svetu. "Bila je senzacija, kamorkoli sem jo pripeljal. Ko sva šla v restavracijo, ji je lastnik plačal večerjo, na ulici so jo vselej ustavljali fotografi ...
V Hollywoodu sem živel od sredine štiridesetih let, pa česa takega še nisem videl," je pripovedoval Gefsky. Zaslužila si je več kot reklame, zato jo je predstavil Martinu Ransohoffu, šefu filmskega studia Filmways. En pogled je zadostoval, da je vedel, da je prava zanj. "Spišite pogodbo! Pokličite njeno mamo in mojega odvetnika. To je dekle, ki jo hočem!" je bil navdušen. Sedemletno pogodbo je dobila brez enega samega testa ali fotografije, še usta je komaj odprla.
Edina uteha so bili filmi
Sprva je živela v popolnem strahu pred slavnim producentom in ubogala vsak njegov ukaz. "Še hamburgerja ni pojedla, če ji ni dovolil," se spominja eden od njenih prijateljev. Potem je Ransohoff začel sodelovati s poljskim režiserjem Romanom Polanskim, mojstrom umetniških filmov, zlasti psiholoških srhljivk, katerega življenje ni bilo dosti drugačno od njegovih scenarijev. Že kot deček je preživel krakovski geto in nemočno opazoval, kako so mu starša odpeljali v taborišče.
Mamo je izgubil v plinski celici, Nemci so na njem vadili streljanje v živo tarčo, dokler ni pobegnil iz taborišča in bil drugo polovico otroštva prepuščen samemu sebi. Njegova edina uteha so bili filmi, zato si je življenje na novo uredil prav z njimi.
Z Ransohoffom je želel posneti čudaško komično grozljivko The Fearless Vampire Killers. V filmu je želel tudi igrati, seveda s privlačno soigralko ob sebi, kar je značilno za večino njegovih filmov. Ransohoff je predlagal Sharon, Polanski je imel v mislih Jill St. John. Da bi svoji varovanki vseeno zagotovil vlogo, je Ransohoff predlagal večerjo.
Računal je na to, da bo tudi Polanski podlegel igralkinim čarom. Pa ni na prvi večerji spregovoril niti besede, še pogledal jo je komaj. Producent je poskusil še enkrat, a je bila tudi tokrat med njima mučna tišina. "Kakšen čudak," si je mislila Sharon. Šele ko sta se vračala iz restavracije, je prvič pokazal svoja čustva, a kaj ko jo je objel tako močno, da sta oba padla po tleh. Sharon je prekipelo. "Če to ni največji norec, kar jih je," se je pritožila Ransohoffu in dodala: "Nikoli ne bom delala zanj."
Očitala mu je nezvestobo
Toda Polanski se je opravičil in jo povabil k sebi domov. Med večerjo se je opravičil, se povzpel v zgornje nadstropje in si na obraz nataknil masko Frankensteina. Nato se je splazil za njo in zarjovel kot norec. Dobro uro naj bi trajalo, da si je Sharon opomogla od šoka, Polanski pa je Ransohoffu že naslednji dan sporočil, da jo hoče v svojem filmu.
"Poskušam jo pripraviti do tega, da bo malce zlobnejša," je dejal na snemanju in pojasnil: "Preveč je prijazna in ne verjame v svojo lepoto.
Nekoč na Poljskem, ko sem bil še reven deček, sem dobil čudovite čevlje. Takoj sem se jih začel sramovati. Vsi moji prijatelji so imeli preproste, običajne čevlje, zato me je bilo sram razkazovati svoje. Tako Sharon čuti o svoji lepoti – sram jo je." Med snemanjem jo je hvalil ob vsaki priložnosti, njeno zaupanje je raslo in po koncu snemanja se je preselila v njegovo stanovanje.
Ko se je ločil od prve žene, poljske igralke Barbare Lass-Kwiatkowske, sta se leta 1968 v Londonu poročila. Želela si je tradicionalni zakon, on se ni nameraval zadovoljiti le z eno žensko v življenju. Ko mu je očitala nezvestobo, jo je le opomnil, da mu je obljubila, da ga ne bo poskušala spremeniti. "Imava dober dogovor. Roman mi laže, jaz se pretvarjam, da mu verjamem," je nekoč dejala. Ko je konec leta zanosila, sta odletela čez lužo in brez težav našla svoje mesto med hollywoodsko elito.
Sharon je verjela, da jima bo otrok prinesel nov začetek, pa ji je načrte prekrižala tragedija. Avgusta, komaj dva tedna pred načrtovanim porodom, so Sharon in skupino prijateljev v njunem kalifornijskem domu brutalno umorili.
Ker oblasti niso našle nobenega očitnega motiva, je Polanski, ki je bil med umorom v Londonu, postal glavni osumljenec. Pozneje je umore priznala zloglasna Mansonova tolpa.
Film je posvetil njej
Tik pred odhodom iz Londona, kjer sta zakonca skupaj preživela nekaj časa, je Sharon na moževi nočni omarici pustila izvod novele Thomasa Hardyja Tess of the d'Urbervilles skupaj s sporočilom, da bi po zgodbi lahko posnel dober film. Nato se je vrnila v Združene države, kjer je bila kmalu brutalno umorjena. Ko je leta 1979 Polanski film Tess končno posnel, ga je posvetil ženi.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
