Lorella Flego

22. 6. 2007
Deli

Verjamemo, da Lorelle ni treba posebej predstavljati. Je voditeljica in redaktorica dveh oddaj, oddaje Q na koprski televiziji in nove oddaje o modi Bleščica Glit­ter na nacionalni televiziji, njene članke lahko prebirate v raznih slovenskih revijah, hkrati pa jo lahko občudujete kot povezovalko številnih prestižnejših pri­reditev. Mirne vesti lahko rečemo, da je Lorella Fle­­go med redkimi slovenskimi medijskimi osebnostmi, ki svojo prepoznavnost gradijo na trdnih temeljih. Je de­­­lavna, vztrajna, prikupnega videza, predvsem pa je ženska, ki nima težav s prekomernim razkazovanjem svojega ega – in prav zaradi tega ji je uspelo v dokaj kratkem času ustvariti zavidanja vredno kariero.

O usodnih izkušnjah v življenju

Po moje je najusodnejša prva ljubezen, ker so to občut­ki, ki se v življenju težko ponovijo. Ko se zaljubiš tako nedolžno in si prepričan, da bo za vedno; prvi dotiki, prvi skupni življenjski cilji. Ti se seveda skoraj nikoli ne ures­ničijo, saj je prva ljubezen ponavadi le prva in ne edina. Moram priznati, da se še ved­­­no z nasmehom spomnim prvega fanta, čeprav so šle najine poti zelo narazen, pa vendar mislim, da mi je ogromno podaril. Govorim o prvih občutkih, kako pravzaprav deluje moški svet, pa tudi o prvem ljubosumju in tem, da sem se kar naenkrat počutila posesivno. Ven­dar iz tistega obdobja ne bi prav nič spremenila, bilo je res popolno.

O posesivni ljubezni in hrepenenju

Včasih je ljubezen posesivna, kar se mi zdi, da je še kar normalno, saj ko nekoga ljubiš, želiš, da bi bil samo tvoj in ga težko deliš z drugimi. Vendar je meja med normalnim in bolnim obnašanjem zelo tanka, zato nisem nikoli razumela tistih, ki čakajo partnerja skriti v avtomobilu in tuhtajo, ali ga bodo dobili z drugo ali ne. Veliko laže je povprašati, se zmeniti doma, brez panike, kreganja in kričanja. Narava nas je obogatila z besedo in dobro je, da jo kdaj tudi uporabimo.

Hre­­­penenje pa mora biti, vedno in povsod, saj ko ugas­ne, je največkrat že prepoz­no. Težko je biti zaljubljen v istega človeka vse življenje, vendar mislim, da smo ljudje zelo kompleksni in zapleteni. Imamo veliko obrazov, zato nikoli ne spoznaš člove­ka do konca. S tega vidika se mi zdi možno, pa čeprav zelo naporno, imeti vezo, ki je vedno sveža, saj nam vsak dan ponuja kaj novega.

O pravih moških in njihovem spoznavanju

Vsak moški je pravi v svojem svetu, prav tako, kot je lahko vsaka ženska idealna. Po­membno je, kdaj in kako se srečata, koliko sta si podobna, koliko se razumeta. Pri vsakem moškem najdeš čez nekaj časa značilnosti, ki ti niso ravno najbolj všeč. Po­membno je ugotoviti, ali jih lahko skupaj popravita; če se ne da, moraš sam ugotoviti, ali ga lahko vseeno sprejmeš takšnega, kot je. In seveda, ali bo tudi on sprejel tebe z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnosti. Mislim, da naša misija ni spremeniti ljudi, temveč jih razumeti in vzeti preprosto za to, kar so.

Spolnost

Zame je spolnost del ljubez­ni, brez te je popolnoma dolgočasna. Menim, da smo si ženske in moški v tem zelo različni in mnogokrat sem se vprašala, kdo ima prav. Moš­ki so morda manj kompli­­ci­rani in so se bolj pripravljeni spuščati v odnos, ki bo trajal le eno noč. Ženske pa lahko nosijo posledice, zlasti še, če niso razumele, da je bil to seks le za eno noč! Sicer je odvisno od posameznih primerov, včasih me presenečajo tudi ženske . .

Večna ljubezen

Obstaja in je najbrž najlepša. Tista, ki ti zapre oči pred vsem svetom, saj vidiš samo enega človeka in potem še kilometre in kilometre nič drugega. Spoznaš, da nisi nikoli sam. Menim, da se najbolj bojimo samote, ker ko si sam, se spopadaš s svojim jazom in lahko zelo hitro ugotoviš, kako si zapleten in koliko skrivnostnih kotičkov obstaja v tvoji glavi.

O neizkoriščenih priložnostih

Če imam kdaj občutek, da je priložnost zanimiva, jo tudi zagrabim. Zato ne vem, ali je bila kdaj kakšna neizkorišče­na, prej bi rekla, da sem marsikdaj mislila, da se bo priložnost pozitivno končala, potem pa je šlo vse povsem drugače. A iz napak se učim, in to zelo hitro.

O sanjah in strahovih

Zdi se mi, da se malo bojim bodočnosti, ker ne vem, kaj me čaka za vogalom. Včasih je bilo to zelo adrenalinsko, danes je malo moteče. Po eni strani obožujem službo in razgibano življenje, po dru­gi pa bi se raje ustalila in umi­rila. To, da nikoli ne vem, ali, kaj in kdaj bom jedla, pa tudi, ali, kdaj in kako bom spala, me danes moti.

Sanje so pa vedno iste: da bi bila srečna, da bi bila vedno preprosta in nasmejana, da bi imela več časa za potovanja, da bi se večkrat ustavila in se ukvarjala z dru­žino, ki je vedno ob meni.

O lažeh – drobnih in velikih, koristnih in nevarnih

Koristne so samo drobne, ve­like se vedno obrnejo proti tebi. Sem za vse majhne laži, ki lahko koga obvarujejo pred žalostjo. Nisem napa­da­­­len človek, nikoli ne bi nikomur rekla, da je grdo oble­čen ali da slabo dela. Vedno iščem prave besede, da ne bi koga ranila, in včasih popravljam tuje napake samo zato, ker ne maram kregan­ja in se bojim, da bi koga prizadela. Okoli sebe imam kar nekaj ljudi, ki od doma prinesejo v službo negativno energijo, in takih ne maram. Menim, da si vsi zaslužimo nasmeh in dobro besedo, saj nas nič ne stane, lahko pa na­­­redi veliko.

Aljoša Krošlin Grlj

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"