Vsi poznamo tiste najbolj odmevne mejnike odraslosti. Nekako razumemo njihovo univerzalnost v tem, da določajo, kdaj nas družba lahko preneha obravnavati kot nedorasla človeška bitja in nas začne obremenjevati z vsemi tegobami resničnega sveta.
Vsi kazalci kažejo, da je super biti mlad. To nam konec koncev dopoveduje tudi družba, ki ima z mladostjo že kar malce motečo obsesijo.
Idealiziramo nedolžnost in naivnost. Ko govorimo o lepoti, to enačimo z anatomskimi ideali ljudi, ki se tehnično še prebijajo čez puberteto. Vse se vrti okoli mladosti.
Zato ne preseneča, da se pogovori o mejnikih odraščanja običajno vrtijo zgolj okoli dogodkov, ki se pripetijo v prvih dveh desetletjih življenja. Izguba nedolžnosti, recimo. Pa uspešno opravljen vozniški izpit. In dočakana polnoletnost, ko se lahko proti realnosti začnemo boriti še z alkoholom.
Ob tem pa se pozablja na vse preostalo, kar morda pride pozneje in je ravno tako pomemben del odraščanja.
1. Dojamemo, da težave ne doletijo samo nas
V postopku odraščanja se v neki točki zavemo, da problemi, ki jih imamo, niso nam unikatni. Nismo edini, ki jih imamo.
Trenutek, ko dojamemo, da tisto jamranje, kako se slabe stvari dogajajo samo nam, v bistvu ne drži. Ker je bilo milijon ljudi pred nami in jih je vsaj milijon v tem trenutku, ki se ravno tako soočajo z vsemi težavami, za katere mislimo, da jih imamo samo mi.
To je pomembna realizacija predvsem zato, ker se potem teh svojih težav več ne sramujemo, v isti sapi pa dojamemo, da v tem nismo sami.
Resda potem nismo več tako posebni, ko o tem jamramo prijateljem, a vseeno čutimo olajšanje, da problem, ki ga imamo, ni doletel samo nas in bo moral zdaj neki sociolog po nas imenovati to boleče odkritje.
2. Ni nas sram, kaj kupimo v trgovini
Stanje v vrsti na blagajni supermarketa ponuja vsem v bližnji okolici precej zajeten pogled v našo zasebnost. Da si mlad, samski in neizkušen moški je mogoče zelo hitro prepoznati že po tem, kar zložiš na tekoči trak.
Če se tam znajdejo pločevinke piva, zmrznjene pice in vrečke čipsa, je vsem jasno, da so priča lenemu, nezdravemu samcu, ki ga ob takšnem prehrambnem asortimentu pri življenju drži le dejstvo, da je mlajši od 35 let.
Včasih se to zgodi tudi pozneje v življenju in takrat podoživiš to sramoto, ko imaš na tekočem traku zložene najbolj nezdrave izdelke, ki jih je bilo mogoče najti v trgovini, čedno dekle za tabo pa potem na trak zloži šest vrst zelenjave, oreščke, otrobe in mleko, ki so ga podojili iz kakšnih ultra zdravih koz v Himalaji.
Kar čutiš, kako te z enim pogledom oceni, da si le žalostna vreča zmrznjenih izdelkov in slabih odločitev.
Ko vstopimo v svet odraslih, je teh sramotnih trenutkov manj (oziroma skoraj nič), ker moramo kupovati racionalno in včasih še z mislijo na koga drugega, kot le nase.
Takrat ponosno zložimo svoj trgovinski ulov na tekoči trak, ker imamo končno izdelke, ki niso že sami po sebi končne jedi, ampak so le sestavine, ki bodo nekoč postale jed. Jed, ki jo bomo sami pripravili. Kot odrasli in odgovorni ljudje z zdravim nivojem holesterola.
3. Prenehamo živeti samo za petek zvečer
Večina dijaškega pa tudi študentskega življenja je bila vsaj v času mojega odraščanja osredotočena na petke in sobote. To sta bila dneva popolne svobode.
Od ponedeljka do četrtka smo tako v bistvu le s težavo čakali in manevrirali okoli nadležnih obveznosti, nedelja pa je bila potem rezervirana za okrevanje.
Petek, ta magični dan, o katerem snujejo celo pesmi, se je tako vrsto let zdel kot središče mojega življenja. Ker če se je v času mojega odraščanja zgodilo karkoli vrednega navdušenja, se je to zelo verjetno zgodilo v petek ali soboto zvečer.
Dokler se ni nekega dne zgodilo, da sem se zjutraj pomežiknil v sončno jutro in pomislil, da bi to bil dober dan za kakšno nočno avanturo, nato pa me je že v naslednjem trenutku prestrelilo – saj je nedelja! Petek in sobota sta minila popolnoma brez fanfar, ker sem nekje med dremanjem na kavču in urejanjem nujnosti za naslednji teden pozabil, da so petki in sobote sveti in rezervirani zgolj za popolni hedonizem.
To je vsekakor bil znak odraslosti. Od takrat naprej se sicer še vedno veselim petkov in sobot, a običajno zato, ker lahko vsaj en ali dva večera v tednu ne razmišljam o čemerkoli drugem, kot pa o tem, kaj mi je Netflix ponudil pod predlagane vsebine.
4. Denar prvič zapravimo za nekaj pametnega
Prvi denar, ki sem ga služil od poznih dijaških let naprej, sem vedno pognal za lastni užitek. Za zabave, za video igre, za majice Fruit of the Loom, ki so bile obvezni del grandžerske garderobe, za stripe in za vstopnine v največje beznice, ki jih je ljubljansko nočno življenje ponujalo.
Denar ima v mladih letih romantičen naboj, je kot neka mitološka silnica, o kateri v času odraščanja slišimo kopico puhlic, od tega, da denar ne osrečuje, do tiste znane, da si z denarjem ne moreš kupiti ljubezni.
In čeprav je res, da denar ni vse, pa kasneje v življenju denar okupira naše misli večkrat, kot smo nekoč mislili, da jih bo.
Ravnanje z denarjem je zato še ena pomembna vstopnica v svet odraslih.
V mislih imam predvsem tisti trenutek, ko svoj denar prvič porabiš za nekaj pomembnega. Pa ne za tisto, ko si z muko odtrgaš odstotek žepnine za mesečno vozovnico ali novo nalivno pero, ampak takrat, ko recimo sam prvič plačaš položnice ali pa celo odplačaš posojilo.
Takrat potem odraslo stopiš do prijateljev in ponosno poveš, da si uspešno plačal prvi obrok posojila za svojega clia, nakar te vsi soglasno okličejo za hvalisavega luzerja, ti pa pri sebi veš, da si odrasel.
Preverite še:
Vprašanje, ki vam bo razkrilo, kaj je zares pomembno v življenju
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
