Pogovor z očetom in hčerko: "Oče je moj ideal"

Kakšen odnos sta imela z očetom, prijateljski ali hčerka-oče?

Veronika: Oba.

Kako ste med odraščanjem doživljali svojega očeta?

Veronika: Zame je idol, ki mi je dal zagon za vse stvari, ki jih počnem. Všeč mi je, ker mi ljudje pravijo, da sem mu podobna, da prevzemam njegovo mimiko. Zdi se mi, da sem v plesni predstavi Daddy project, v kateri smo se osredotočile na odnos z očeti, imela še najlažjo vlogo, ker se oče ukvarja z umetnostjo in je to lažje izpostaviti. Kar se tiče pantomime, je nikoli nisem delala, me pa čedalje bolj zanima. Pravijo, da imam izrazito mimiko in poteze, zato se mi zdi dobro, da imam možnost to izkusiti.

Kako ste vi gledali na hčerko med njenim odraščanjem?

Andrés: Ko jo gledam, se v njej vidim. Vem, da ima ritem, kot ga imam sam, zelo dobro ga obvlada. V življenju sicer nimam dobre orientacije, ampak na odru pa nimam težav. Nikoli si ne markiram odra zaradi gibanja. To ima po meni. Pri njej mi je všeč odgovornost. Tudi to, da uživa na odru, ima prav gotovo po meni.

Veronika: Od malega sem bila rada v središču pozornosti, in to sem izražala na humoren način. Všeč mi je bilo, da so se ljudje ob meni, ker sem se hecala, dobro počutili.

Kaj ste s plesno predstavo Daddy project želeli povedati o očetu?

Veronika: Vsaka je izpostavila odnos s svojim očetom. Zdi se mi, da oče ni izvedel nič novega, je pa lahko videl, kako ga vidim skozi drug medij, prek plesa.

Kaj ste vi o sebi izvedeli v predstavi o sebi?

Andrés: Videl sem, kako je vsaka po svoje, z originalno idejo in različno energijo, predstavila svojega očeta. Najbolj blizu mi je bila Veronikina predstavitev, ker je vključila humor, preostalih očetov tudi pa ne poznam. V njej se res vidim, in sicer takega, kakršen sem bil v mladih letih, čeprav je ona povsem drugačna. To sem bil jaz. Priznam, da sem bil krivičen do preostalih punc, ker sem gledal le njo.

Veronika: Oba sta prišla 12-krat na predstavo, skoraj vsakič.

Andrés: Vsakič sem imel občutek, da je naredila nekaj novega, čeprav je vedno isto, ampak ima tisto, kar imam tudi sam: za točko, ki jo delam že 25 let, me vedno kdo vpraša, ali sem dodal kaj novega. Kje pa, vedno je ista, z isto napetostjo, energijo ...

Ste med odraščanjem hčerki vsiljevali kaj svojega?

Andrés: Nikoli je nisem silil, da bi se ukvarjala s pantomimo. Enkrat mi je tudi rekla, ko je bila še majhna, da je ne mara. Hotel sem ji pokazati nekaj fint za gibanje rok, pa je sama odkrila, kar bi jo lahko poučeval. Z rokami dela čudeže.

Vas je bilo kaj strah za njo med njenim odraščanjem?

Andrés: Čutim njeno moč. Je pa tudi res, da zna sprejeti kritiko in potem to popravi.

Veronika: Za mojo generacijo velja, da večini kritika že kot beseda predstavlja nekaj negativnega. Meni ni odveč, če mi oče po predstavi pove svoje mnenje, tudi če je kritično. Tega sem navajena od majhnega, ker je tako počel že takrat. Nikoli mi ni rekel, da je nekaj super le zato, ker sem njegova hči. Njegova kritika je vedno uporabna in utemeljena.

Lahko rečete, da je bil oče zanesljiv?

Veronika: Ja, in tudi vedno, ko je kaj obljubil, kar je bilo malokrat, je to vedno naredil. Veliko vrstnikov ima slabo mnenje o svojih starših in si želi čim hitreje od doma, ker imajo spomin na neizpolnjene obljube. Na očeta sem se vedno lahko zanesla.

Je kakšen trenutek z očetom, ki se vam je zelo vtisnil v spomin?

Veronika: Se mi zdi, da so vsi trenutki po svoje ganljivi, že to, da je stalno zraven, je veliko vredno. Vse predstave pride pogledat.

Česa se vi, povezanega z njo, najbolje spomnite?

Andrés: Spomnim se, da sem neštetokrat začel jokati, ko je plesala in dobila kakšno nagrado.

Veronika: Enkrat, ko sem zmagala na Opusu, je tako skočil, da je izgubil vžigalnik in smo ga potem iskali kot zmešani, pa ga nismo našli.

Se pravi, da vas oče ni dušil s svojo avtoriteto?

Veronika: Ne. Očeta se nisem nikoli bala, je bilo pa to vodilo, da hočem biti kot on. Svoj ideal sem imela doma.

Katere njegove lastnosti so vam najbolj všeč?

Veronika: Najbolj mi je všeč humor, ker se je vedno šalil, tudi vse moje prijateljčke je rad hecal, všeč mi je tudi prezenca, ki jo ima na odru. Večinoma ljudi tudi meni reče: Ta tvoja prezenca na odru. Zelo jo imam rada, tudi ko gledam druge, so mi izredno všeč tisti, ki imajo zelo močno prezenco. Zelo sem srečna, da sem napol Kubanka. Velikokrat smo poslušali kubansko glasbo, recimo v avtu. Žal pa mi je, da se nisem, ko sem bila mala, naučila španščine. Če je oče na cesti z mano želel govoriti špansko, mi je bilo nerodno.

Ste hčerki želeli dati zavedanje, da je tudi Kubanka?

Andrés: Po pravici povedano niti nisem mislil na to. Do petega leta sem poskušal pri Urški, prvi hčerki, in z njo govoril špansko. Vse sta razumeli, potem pa sem z Urško enkrat na avtobusu govoril špansko, pa je me je prosila, da ne, ker ji je bilo nerodno. Potem sem si rekel, da se bo že naučila v šoli, če bo hotela.

Ste kdaj želeli Veroniki prizanesti, jo zaščititi pred težkimi stvarmi v življenju?

Andrés: Pri njej čutim samostojnost, če bi kaj poskusil, bi to ogrožal, zato jo pustim.

Veronika: Starša sta naredila vse, da sta me naučila, da vem, kaj je prav in kaj ni. Vse otroštvo sta mi stvari razlagala, nikoli nista rekla, da česa ne smem ali naj bom tiho. O vsem smo se pogovarjali, da sem razumela, kaj hočeta od mene. V tem smislu sem podobna mami, nisem vzkipljiva. Z očetom se pa znava dobro spreti, saj vsak zase trmasto vztrajava pri svojem.

Se vam zdi, da ste od očeta dobili dobro popotnico?

Veronika: Ja in jo še bom.

So vam všeč moški, ki so podobni vašemu očetu, imajo podoben značaj?

Veronika: Predvsem so mi všeč taki, ki se ne bahajo, ki niso izpostavljeni, so nevpadljivi. Res pa je, da je oče, ko je bil mlajši, imel črne lase in imam zdaj raje prijatelje, ki so temnejši.

Gledate na Veroniko še vedno kot na otroka?

Andrés: Še vedno jo vidim majhno. Spominja me na mojo mamo, ko sem že imel 31 let, mi je še vedno na koncu vsakega pisma napisala: 'Imaš milo, se umivaš?' Včasih, ko jo slišim, kako se pogovarja z njeno mamo Jano, se mi zdi pametna in primerjam se z njo, ko sem sam imel 21 let. Pa takrat nisem bil tako pameten. Vidim, da je odgovorna, profesionalna, takšen sem tudi sam. Na odru sem odgovoren.

Veronika: Tega sem tudi navajena, ker sem od majhnega namesto v vrtec hodila z njima na njune predstave. Že od začetka sem sedela v občinstvu in vedela, da jima ne smem mahati. Dobro se mi je zdelo, da sem vedela, kaj bo naprej, v nasprotju z drugimi otroki. Nikoli pa se nisem bahala: 'To sta moja starša'. S tem nisem želela nikoli vzbujati pozornosti.

Kaj se najraje pogovarjaš z očetom?

Veronika: Običajno se pogovarjava odprto. Načeloma se sicer več pogovarjam z mami, ker si moram vzeti čas, da mu vse natančno razložim. Drugače pa mi vedno pomaga po predstavi, ker mi pove svoje mnenje, zame je kot zunanje oko. Tudi o drugih predstavah se precej pogovarjamo.

Andrés: V njene odločitve se ne mešam, opozorim jo le na to, kar je vizualno vpadljivo ali moteče.

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek