"Ti si res super mama. Ela si je izbrala najboljša starša. Ne vem, kako zmoreš vse to, jaz ne bi ..." Kot mama sem se nemalokrat znašla v stavku skupaj s tem pridevnikom in raznimi podobnimi superlativi.
Vedno, ko poskušam razložiti, da beseda super mama nikakor ne spada pred moje ime, se mi zdi, da delujem preveč ponižno. Razumem, zakaj me nekateri ljudje tako vidijo, a resnično se ne počutim niti približno tako.
In kaj pravzaprav zmorem, česar preostale mame ne bi?
Vsako jutro vstati ter obleči in nahraniti svojo hči? Jo peljati v šolo, k zdravniku, na terapije, namesto v glasbeno šolo ali na plesne vaje?
Jo brezpogojno imeti rada in jo sprejemati takšno, kakršna je? Potrpeti njene napade trme?
Nikakor nisem super mama. Sem takšna kot vsaka mama ali kot naj bi vsaka mama bila.
Sem mama z vsemi serijskimi napakami, ki jih imajo sodobne mame. Sem mama, ki včasih izgubi živce in povzdigne glas. Sem mama z umazano posodo v koritu in s kupom nezlikanega perila. Sem utrujena mama, ki nima vedno časa za kavo s prijateljico, a ima prijateljice, ki to razumejo. Sem mama, ki ne zmore vsega in včasih potrebuje pomoč.
Res je, da je moja pot starševstva težja od običajnih poti, zato sem včasih skoraj zdravnica ali vsaj medicinska sestra, saj moj besednjak premore čisto preveč zdravstvenih izrazov od povprečne mame.
Včasih sem zagovornica, saj moram biti hčerin glas. Namesto nje govorim in povem, čeprav je morda moje mnenje nemalokrat napačno razumljeno. Govorim za njo in namesto nje, ker sama ne more. Včasih sem njen terapevt, saj ves čas iščem načine, da jo pritegnem k delu in obdržim njeno pozornost. A vse to me ne naredi super mame.
Kot mama vsakodnevno hodim po poti, ki je nisem nikoli nameravala prehoditi, a mi je bila dodeljena. Nihče me ni vprašal, ali bom zmogla. Niti nisem bila za njo izbrana s kakšnim posebnim namenom.
Ko sem bila 'vržena' v te posebne vode, se mi je zdelo, kot da ne znam plavati. Hlastala sem za zrakom in mahala z rokami in se trudila obdržati na površju. In kar naenkrat sem, kot da je bilo od tega odvisno moje preživetje, na vodi začela lebdeti. In tako vsako jutro vstanem, oblečem in nahranim svojo hčerko, jo odpeljem v šolo in preprosto lebdim.
Ne dovolim, da potonem. Niti takrat ne, ko pridejo težki trenutki in s sabo prinašajo strahove o prihodnosti. Ni lahka pot, a po njej ne hodim sama. Solze sreče in skrbi si delim z Elinim atijem. In imava najboljšega vodnika in učitelja. Ali sem inspiracija? Morda komu sem, morda ne. Zagotovo pa imam svojo inspiracijo, svojo hčer.
Pravzaprav sem super mama.
Vsaka mama je super mama svojemu otroku, kakršnakoli že je. In njen ati je super ati. Takšna sva, ker sva najboljša, kot sva lahko. Njej, ki je najin svet. In ko se boste naslednjič počutili karkoli manj od super staršev, ni treba, da se ozirate daleč. Le poglejte v oči svojemu malemu svetu.
Napisala: Katja Barlič, foto: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
