Kje se človek nauči, kaj je v razmerju prav in kaj narobe? Kaj ustvarja srečna in kaj vodi v nesrečna razmerja? Tu so trije vzorci, ki so bili med najbolj izpostavljenimi.
Mogoče smo si zapomnili kaj pametnega, ko smo v šoli za obvezno čtivo brali romantične literarne zapise, a takrat so nas bržda bolj obremenjevali motivi in interpretacije kot pa namigi na džentelmensko dvorjenje. Na tem področju nas potem izobražujejo še filmi, ki nas v bistvu le silijo k čaščenju ideala romantike, da nam je potem vse tisto, kar doživimo v realnosti, še bolj moteče in nedoživeto.
Zato tudi marsikdo tako rad filmsko doživlja tisto drugo stran romantike, ko se ob stene meče ta boljši porcelan in se teatralno kolapsira po kavčih, ker je le to edino pravilno izrazoslovje močnega čustvovanja.
Nekaj k vsemu temu dodajo še knjižice in revije s temi in onimi nasveti, kako si v treh korakih optimizirati razmerje, da vam ga bodo zavidali vsi prijatelji na Facebooku, vsega drugega pa se postopoma priučimo sami. Ta zmešnjava informacij pa običajno vodi do tega, da partnerjev ne sklepamo za življenjske sopotnike, ampak jih objektiviziramo in razumemo kot osebno investicijo, kot kos scenografije za gradnjo slike, ki smo si jo izdelali v glavi.
Zadnja leta se zato pojavlja ogromno novih raziskav na temo srečnih in nesrečnih razmerij. Kaj ustvarja prve in kaj vodi v slednje. Zasledili so vzorce, ki so se pojavljali iz raziskave v raziskavo, iz ene testne skupine v drugo. Vzorci, ki so v bistvu kazalniki, da očitno v odnosih prav zaradi prej omenjenega koktajla informacij počnemo napačne, celo toksične stvari, za katere pa smo prepričani, da so v bistvu primerne, normalne, celo romantične.
Tule so trije takšni vzorci, ki so bili med najbolj izpostavljenimi.
Vodenje kartoteke
To je tisto, ko leta 2016 sedite na kavču z drugo polovico vašega čudovitega odnosa in se po nekem bizarnem naključju ponovno zagovarjate za nekaj, kar ste storili leta 2010. Ampak se vam ni težko zagovarjati, ker imate odličen protiargument z nečim, kar je druga oseba storila leta 2012.
Ta fenomen, kjer nekdo (morda pa celo oba) v razmerju deluje kot visoko izšolan agent obveščevalne službe in ima nekje v glavi skrito izčrpno kartoteko vseh vaših dejanj, od točke, ko sta se spoznala, je vir neskončnih in neznansko utrujajočih bojev. Sčasoma se razvije v nenehno iskanje ravnotežja – kdo je storil več narobe in kdo je komu še kaj dolžan.
Uporaba preteklih dejanj za uveljavljanje trenutne pravičnosti je uničujoča praksa za vsako razmerje, romantično, prijateljsko ali poslovno.
S tem se vedno znova odmikamo od konkretnega, trenutnega problema in na silo podoživljamo slabe občutke in krivdo iz preteklosti. Kako zelo neproduktivno je to, lahko vidimo na zelo plastičnem primeru – slovenski politiki, kjer se vse aktualne stvari vedno znova ignorirajo zato, da se obmetavajo z kdo-je-koga sedemdeset let nazaj. Rezultat? Če to počnemo v razmerju, se konkretni problemi nikoli ne rešijo, ker se energija in čas neprestano usmerjata v iskanje, kdo ima debelejšo kartoteko – kdo je večkrat storil kaj narobe in kdo se mora ponovno zagovarjati za stvari, ki bi že davno morale biti pozabljene. V odnosu tako partnerja večino časa porabita za trud, kako narediti čim manj stvari, ki bodo končale v 'kartoteki', kot pa, kako narediti čim več stvari, ki bodo dobre za oba.
Bolj smiselno je, če se osredotočimo na konkretno težavo in rešujemo samo to. Če partnerjevih napak iz preteklosti ne sprejemamo, potem tako ali tako ne sprejemamo te osebe v celoti.
Krivda za čustva
Včasih imamo slab dan in takrat se je najlaže stresti na nekoga, ki je priročno blizu. Takrat potrebujemo zelo malo, da se sprožimo v napadalni položaj. Želimo se pogovarjati, a naša izbrana oseba je že ves čas na telefonu zaradi službenih zadev. Želimo, da bi skupaj v miru gledali film in se utapljali v lenobi, ker je za nami utrujajoč dan, a naša izbrana oseba ima drugačne načrte. Želimo objem, a našo izbrano osebo ravno takrat nekaj zmoti. In planemo. Čeprav partner ni nič kriv za naše trenutno čustveno stanje, postane tarča dobro namerjenega napada, ki pa je v resnici le odraz sebičnosti in slabo izrisanih osebnih meja.
Kar se zgodi, je zelo znana slika iz premnogo obstoječih razmerij. Med partnerjema se razvijejo soodvisne tendence, ker prvi v razmerju čuti, da je odgovoren za počutje drugega.
Potem imamo primere, kjer mora eden od partnerjev vedno najprej preveriti pri drugem partnerju, preden si načrtuje kakršnekoli solo aktivnosti. Vse skupne aktivnosti pa so podvržene pogajanjem in kompromisom – kateri film bova pogledala (kaj bi ti rada gledala?), kaj bo za večerjo (kaj bi ti rad jedel?), kdaj greva v posteljo (saj ne misliš ostati pokonci in gledati TV, če grem jaz spat, kajne?). S tem se osebne želje in potrebe enega v odnosu popolnoma izničijo, saj so celostno prilagojene v odgovornosti do ugajanja drugega.
Če ta pričakovanja zahtevajo nenehne življenjske prilagoditve enega od partnerjev, se sčasoma razvijejo zamere, na drugi strani pa odnos lahko postane manipulativen, ko se čustva in želje začnejo izkoriščati za dosego želenih ciljev.
Kupljene rešitve
Ko v razmerju pride do večjih nestrinjanj ali celo prepirov, se občutki užitkov najlaže poustvarijo z nakupom nečesa novega ali kakšnim eksotičnim potovanjem. Na peščeni plaži, daleč stran od doma, se zacelijo vse čustvene rane, kajne?
A to je le bežanje od dejanskih problemov. Tisto, kar bi se moralo rešiti, se pomete pod preprogo, da tam fermentira v še večjo težavo. A filmi nas učijo, da če je ona slabe volje, ji on prinese vrtnice. Če on naredi kaj narobe, se oddolži z nakitom. Ko greši ona, skuha njemu najljubšo jed. Ko prideta do res hudih težav, pa dva tedna na Maldivih hitro pokrpata nastale luknje.
A takšno reševanje težav le vodi do tega, da partnerja še bolj težita k ustvarjanju novih konfliktov, obenem pa se vedno bolj oddaljujeta od vsakršnega namena, da bi jih kdajkoli resnično odpravila. Na koncu ona konča z miselno odsotnim možem, ki deluje kot njen zasebni bankomat, h kateremu se zateče vsakič, ko se zave, da je v gnilem razmerju.
Prava rešitev je, kot poprej, jasna – osredotočiti se na problem in ga rešiti s komunikacijo, ne pa prek turističnih agencij. Vse tisto, kar bi si sicer privoščila, pa so lahko darila za trenutke, ko je v razmerju vse lepo in prav. Ali pa vsaj približno tako.
Tekst: Darjo Hrib. Foto: Profimedia. Iz revije Lisa.
Preberite še: Pretirano posvečanje pametnim telefonom ni nevarno le za vaše življenje?
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
