Živimo v norem, hitrem času, kjer se vse odvija prehitro. Že jutro se začne z naglico: vase zvrnemo kavo, skočimo pod prho in se hitro oblečemo. Vožnja do službe ni umirjena, ampak je prava agonija, po cesti pa polno nestrpnih in naglih voznikov.
V službi bi šef najraje videl, da bi bile stvari narejene čim prej, po možnosti že včeraj. Po desetih urah dela ugotoviš, da si danes komaj kaj dala v usta, pozabila poklicati najdražjega in da je ura že šest popoldne. Ko se vrneš domov, te čaka kuhanje kosila, pospravljanje, pranje in pa obvezna športna aktivnost. Če ostane še kaj časa, skočiš še s prijateljico na pijačo ali prebereš odlomek dobre knjige. Ko takole opisujem vsakdanjik marsikatere ženske, se zgrozim. Kaj vse naredimo v enem dnevu.
Pri tem marsikatera izmed nas ne najde časa za najljubše oziroma je tega časa veliko premalo. In to zato, ker smo takšen način življenja izbrale ali pa smo vanj potisnjene. A ljubezen in ljubljene osebe zahtevajo in terjajo od nas čas in predanost. Velikokrat same sebe tolažimo, da imamo dobro partnersko zvezo, saj se nikoli ali skoraj nikoli ne spremo. O vsem se kar hitro dogovorimo. Pa nam čas sploh dopušča, da bi se sprle s partnerjem?
Dve hudi pasti našega natrpanega urnika sta slaba vest, ki se nam prebudi vsakič, ko za partnerja ne najdemo časa, saj ga nekako zapostavljamo. A ker si same razložimo, da morda tako tudi njemu ustreza (saj tudi sam veliko dela, popoldne pa počne kaj drugega, na primer igra nogomet ali gre na pivo), slaba vest preneha trkati na vrata in obema tako, kot je, ustreza. Takrat se ujamemo v drugo past, past časa, ki prinese monotonijo in odtujenost.
Vendar tempo življenja je hiter, tedni se obračajo, da jim včasih ne sledimo, in kot bi mignil, je leto naokrog. In partner preneha biti partner, postane sostanovalec. Človek, s katerim živimo. In ko se obrne desetletje, pred nami ne stoji več mož, ampak tujec. Ko ga zares pogledamo v oči, se začnemo spraševati po vzrokih, zakaj smo se zaljubile vanj, zakaj smo se sploh poročile z njim? Smisel partnerstva se izgubi, izzveni.
Ljudje, ki so zelo zaposleni, imajo čas za stik s svojimi občutki in dejanskimi odnosi, ki jih imajo z najbližjimi osebami, šele na dopustu, med počitnicami. Zakaj? Ker prej ni časa, da bi bili 24 ur na dan, teden dni ali 14 dni skupaj. Na dopustu se po navadi zgodi, da se partnerja spreta že pri pakiranju ali odhodu na pot. Njemu se mudi, ona še pakira: išče kremo za sončenje, pozabila je vzeti še en par kopalk, ne najde potnih listov. Tipično!
Ona pa se jezi nanj, ker ji pri tem ne pomaga, ampak mirno sedi v avtu in čaka. Tako je še pred začetkom poti dopust pokvarjen. Oba ostaneta sama, s težkimi občutki. Avtomobil pa je dobra lokacija za reševanje sporov, iz katerega nihče ne more uiti. V njem se da marsikaj zgladiti. Nekateri pari se pričnejo pričkati, kadar bi bil on rad na dopustu aktiven, ona pa bi ležala na plaži, on predlaga ribjo restavracijo, ona pico. Kaj storiti?
Če ne bo kompromisa, se bodo počitnice klavrno končale. Pomembno je, da se konflikti rešujejo takoj, ko se pojavijo, in ne šele doma, ko se vrnemo z dopusta. Takoj moramo povedati, kako se počutimo, ko ne moremo zadovoljiti svoje želje po poležavanju na soncu ali pici. Da partner to posluša in poskuša sprejeti. Morda tega ne bo upošteval, bo pa privolil v kompromis. In tako smo si že bližje. Ker bi bilo res škoda, da se prepiramo in nam je hudo takrat, ko naj nam bi bilo najlepše.
Mnogo si jih oddahne, saj jim vrnitev na delovno mesto in v staro rutino pomeni začasno izključitev težav, varnost. In ti se ne zavedajo, da pravzaprav zamujajo svoje življenje in življenje v dvoje, ki zna biti lepo, če si dovolimo reševati probleme sproti; takoj ko se pojavijo.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
