Ali poznate tisto: "Ona ne pove, kaj hoče ali kaj si želi," ker pričakuje, da bo njen dragi sam od sebe uganil, kaj se plete njej po glavi? Ali menite, dragi moji, da je to možno?
Seveda ni možno, vsaj za zdaj še ne, da bi lahko moški videl v možgane svoji dragi in uganil, kaj ona potrebuje ali kaj jo moti. V vseh letih svetovalnega dela opažam, da smo dame tiste, ki na njegovo vprašanje 'kaj se dogaja' ali 'kaj je narobe' odgovorimo z 'nič, vse je v redu', a naš obraz in grimase kažejo, da je nekaj zelo narobe, a pač ne povemo, ker smo nekako prepričane, da bi on že moral vedeti, kaj nas muči oziroma s čim nismo zadovoljne. Pa nas tako on vpraša dvakrat ali trikrat, pa vedno bolj tečno in zadirčno odgovorimo, da nič oziroma potem stopnjujemo nezadovoljstvo tako, da siknemo 'potem bi pa že lahko ugotovil' ali kaj podobnega. Pa nas on debelo gleda. Ker ne ve, o čem za vraga govorimo.
Vam zveni znano? Moški pač ne funkcionirajo tako. Oni večinoma povejo direktno, kaj jih muči, pa čakajo na reakcijo. Odgovor jim je pomemben. Vem, da je gospod pogosto rekel svoji ženi, da ji žal ne zna pogledati v možgane, da bi našel pravi odgovor na njene neizgovorjene težave, saj mu ni nikoli direktno povedala, kaj jo moti, temveč se ji je nabiralo, potem pa je eksplodirala in mu v jezi očitala vse mogoče napake, da jo je le gledal in ni mogel verjeti, da se mu to dogaja, saj ni poprej nikoli dala vedeti, da ni zadovoljna. Očitala mu je, da je z njim nesrečna, da je nikoli ne sliši, četudi jo je pogosto spraševal, kaj ji je in kako naj ji pomaga, pa mu je vedno odgovorila, da je vse v redu in da ni nič narobe. No, in potem v njenih salvah obtožb sliši, kaj vse je delal narobe!
Sama sem ženska, pa včasih priznam, da se mi moški smilite, ko pride do takšne 'moško-ženske' komunikacije. Ostanete brez besed, v vas se porajata jeza in bes, ker ste poskušali v fazi pred njeno eksplozijo poiskati odgovor na njene grimase ali srep pogled, a ste dobili odgovor, da je vse v redu. In ne zmorete razumeti, da smo včasih ženske pač čudne, hormonalno vržene iz ravnovesja ali pač niti same ne vemo, kaj nam dogaja. Sama priznam, da imam vse opisane napake, a vsaj delam na tem, da sproti povem in pojasnim, kaj mi dogaja in zakaj sem tečna ali neodzivna.
Da bi komunikacija med vama potekala kar se da transparentno in brez možnosti dvoumnega sporočanja, svetujem, da dame poveste tako, kot čutite in kot mislite, da zmorete izraziti lastna dogajanja znotraj kompliciranih možganskih in srčnih avtocest. Vas, dragi moji gospodje, pa prosim, da imate potrpljenje in da nežno večkrat povprašate z vprašanji, kaj točno je mislila in ali ste jo prav razumeli, ko je nekaj povedala. Zakaj je to pomembno? Dame dobimo informacijo, da se naš dragi zanima za nas in želi vedeti podrobnosti o našem stanju ali doživljanju, na kar intuitivno odgovorimo bolj nežno in iskreno.
No, seveda je vse zgoraj opisano možno v vsaj približno zdravem partnerskem odnosu, ko se oba medsebojno spoštujeta, imata rada, ne iščeta venomer napake drug na drugrm, temveč sta orientirana na to, da se imata v odnosu v redu, varno, primerno ljubljeno in upoštevano.
Prav zato je res pomembno, da ne pričakujemo, da nas bo drugi razumel, ampak povemo, kaj nam leži na duši. Na takšen način tudi omogočimo medsebojni pretok informacij, ki nas povezuje. Ni tako težko, verjemite.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
