Nekateri jim pravijo prijateljice noči – četudi noč z njihovim poklicem nima nobene nujne zveze.
Resda bi nekatere, tiste bolj fine in
dražje, tudi na pločnikih zaman iskali: gibljejo se v tako imenovani visoki družbi in se vedejo kot dame; navadnih fantov, kakršen sem jaz in morda tudi ti, bralec, so lahko celo nenavadno vzvišene . . Tako bomo danes, z razmeroma večjim veseljem in poznavanjem področja, spregovorili o tistih običajnih, vsakodnevnih, preprostih, cenenih. Na naših pločnikih jih ne najdeš zlahka. V tujini pa je marsikje drugače.
Z njimi sem se začel pajdašiti, kar sicer ni najpravšnji izraz, že kar zgodaj v življenju. Zanje sem se pač zanimal oziroma se vanje vtikoval – hočem reči, ogovarjal sem jih, v smislu zanimanja za ceno in take reči, iz čiste banalne zvedavosti, da ne rečem kar otročjosti.
Nekoč sem v Parizu spregovoril z morda najlepšo žensko v svojem življenju, stala je 150 frankov – kar zame že takrat ni bila nobena vsota. Pa vendar mi niti na misel ni padlo, da bi šel res kaj počet z njo. Moraš biti tip za to. Še velikokrat v nadaljevanju, po raznih poteh, sem prišel v stik s to ali ono, vselej bil pri pogovorih aktiven in zainteresiran, preden pa bi kaj storil, sem bil že drugod.
Še najdlje je stvar prišla nekoč v Tuzli, ko so me trenutni kompanjoni, s katerimi sem se spravil v tovrstno akcijo, kar določili, h kateri bom šel – četudi je bila lepa, me ni niti najmanj privlačila, in tiste pol ure sva se pač pogovarjala, na koncu pa mi je napol romantično in napol zajebantsko rekla: Pjesniče!
Tale prelet smo izvedli prav na hitro – kajti moj osrednji namen tokrat je, da vam povem nekaj več o svojih najnovejših izkušnjah s tega področja. Med drugim kajpak tudi zato, da bi se bralec v tem ali onem trenutku in pogledu morda poistovetil s protagonistom zgodbe oziroma se vprašal, kako pa bi on sam ravnal v takšni ali podobni situaciji. Pred kratkim sem se (kot sem že tudi poročal: z ženo in dojenčkom) odpravil v Dominikansko republiko. Tam pa – eni bolj, drugi pač malo manj dobro – vemo, kakšne tovrstne ponudbe je človek deležen.
Svizec, kot imenujem svojo ljubečo ženico, ni bedasto ljubosumen in vsaj približno mu je jasno, da na danem področju le nisem skrajnež (da pač s kakšno težjo besedo ne užalim koga, ki pa temu streže drugače, zares), ki bi v danih okoliščinah dejansko potreboval tovrstno telesno vadbo. Toda pravi metabiolog na terenu gre kljub temu, ko se mu enkrat pokaže ustrezno zanimiva priložnost, v žrelo življenja.
Tudi tamkajšnje dobrotljive osebice tega kova ne ordinirajo le ponoči, kot sem ugotovil že po bežnem in nedolžnem sprehodu z nekim popolnoma drugim namenom, v prvih dneh pod še visoko stoječim soncem. Čudovita, po mojih dokaj ekstremističnih estetsko erotičnih merilih idealna (za mnoge druge pa krepko predimenzionirana) mladenka me je mimogrede prijazno ošvrknila s pogledom in ponudbo: Massage integral?
Kaj naj bi ta besedna zveza – celovita masaža – pomenila, je menda jasno vsakomur. A sem jo avtomatsko, brez najmanjšega razmisleka, sicer prijazno, zavrnil. S hotelske plaže sem bil namreč že tako zgodaj sit ponudb tamkaj zaposlenih, ki so tudi dejansko ponujale masažo – je na tem svetu še kaj bolj dolgočasnega oziroma celo nadležnega, kot da ležiš in te nekdo brez veze gnete? . . no, stvar okusa.
Dekleta si tako nisem utegnil niti dodobra ogledati, ni se mi zdelo primerno brez pametnega izgovora (vsaj pred samim seboj) buljiti vanjo; no, morda pa mi je prav zato ostala v spominu kot tako presežno privlačna.
Za najboljši teren se je pokazal neki disko nekje pri sredi promenade, navzven sicer črn in grd, toda notri je bilo največ deklet ustreznega profila.
V primerjavi s kakšno Ljubljano je za moškega tisto res pravi mali raj. Vsaka ženska, mimo katere stopiš, te vsaj pomenljivo pogleda, če ti že česa ne reče ali te celo povsem ne okupira, se ti vsili in se je nato težko znebiš.
V posameznih primerih sem kateri kupil pivo, s katero sem se kaj pogovarjal, plesal; kdajpakdaj pa je naneslo tudi kaj na videz daljnosežnejšega.
Ženske, s katerimi sem se spuščal v tovrstne vrtince potencialnih avantur, so mi morale biti izrazito všeč: s takimi bi, če ne bi bile to, kar so, in če jaz ne bi bil tisto, kar sem (family man), v drugačnem življenju torej, rade volje imel tudi zares kaj . .
Psihološko in moralno je takšno poigravanje zelo zanimivo, prav toliko pa tudi kočljivo, in prav zaradi slednjega še toliko bolj zanimivo. Mnogo odtenkov in različnih dimenzij duše se skriva in razkriva v tem. Lastne in tuje.
Do kod lahko greš? Do katere točke si pošten do trenutne izbranke; do kod nisi žaljiv do svojega nenavzočega partnerja; kaj si upaš; kaj želiš; kaj zmoreš oziroma bi zmogel . . Je že preveč, če se te potencialna prodajalka uslug dotakne? Objame ali poboža; njen erotični ples tako rekoč v tvojem naročju . . Si plen? Si lovec? Manipulator? Moralist? Strahopetec? Mačo? Vse se pretaka, marsikaj je nepojasnljivo in nedorekljivo.
Prva radikalnejŠa izkuŠnja, pri kateri je bila seksualna po-godba in izvršba neposredno v zraku, se mi je pripetila nekoč že v zgodnjih tamkajšnjih dneh, nemudoma po tistem, ko sem s plaže stopil na dotično ulico. Na vogalu je stala prijetna mladenka in mi neposredno predlagala oralne usluge na plaži.
Pa poglejmo, kam to lahko pripelje, sem si rekel. Prišla sva do kosa plaže po njenem izboru. Jasno, v takih situacijah se človek, pa če je še tako prostodušen, mora zavedati potencialne nevarnosti, da ga kdo napade in oropa – oziroma da to zadnje po kakšnem natreniranem rokohitrskem sistemu stori kar tista pred njim tačas klečeča uslužna osebica.
Preden bi se karkoli od tega, tudi tisto načeloma prijetno, zgodilo, sem se ji tako prijazno zahvalil in ji podal tretjino vsote, ki bi jo dobila za kompletno uslugo; kar je zneslo 100 pesov (manj kot 500 tolarjev). Skoraj toliko bi dal, če bi ji plačal pivo. Zadovoljna ona, zadovoljen jaz, pa sva šla nazaj na ulico in naprej vsak po svoje. Josepina.
Prav v dobro voljo me je spravila zgodbica, ki jo je mimogrede doživel – in najbrž ne prav mnogim, sploh pa ne tako živo in sproščeno razodel – neki tamkaj v istem času bivajoči dopustnik: neka debeluharica, menda grda, vendar po svoje privlačna (to si znam predstavljati) mu je v izredno poznih urah kar tam nekje na cesti ponudila svoje ustno izročilo za borih 100 pesov.
Pa poskusimo še ta kuriozum, si je rekel, in k stvari sta se tudi spravila. Na lepem je začela ona izvajati neke trapaste tresoče gibe nenavadnih amplitud in v čudne smeri – ki naj bi povzročili kdove kaj, a pri njem, po pričevanju, kakšnega dodatnega užitka gotovo niso, le nepotrebno odvrnitev pozornosti od bistva dogajanja; kmalu zatem pa je z aktivnostjo odnehala.
To, da mu je bila izpraznila žepe – oziroma da je bilo bistvo dogajanja v tej novi perspektivi resničnosti pomaknjeno prav tjakaj – se mu je sicer posvetilo že nekaj sekund za tistim, ko mu je obrnila hrbet. Stvar je vzel kot zabavno izkušnjo; očitno tudi ni šlo za kakšno večjo vsoto, da bi mu bilo žal.
NekoČ pa, nedaleČ pred slovesom od tega dopustovanja, v mestu, v ključni diskoteki, srečam žensko, ki sem jo bil ugledal nekoč prve dni in mi je ostala v najlepšem, da ne rečem najstrastnejšem spominu.
Morebiti ne veste, kako srečen je človek takole, ko vidi, da je prvotna fantazma zdaj na lepem spet v prometu. Kot kakšen zaljubljenec sem se zdaj vedel do te Jenny (na verbalni ravni, da ne bo kdo mislil česa drugega) – ki pa so jo v zvezi z mano navdajali čudno mešani občutki. Ni vedela, kaj naj – postavil sem jo v precep: osvajal sem jo, kot da ne bi bila ptica svoje znane baže, in ji zatrjeval, da nimam denarja.
Malo je gledala naokrog, ali ni kje morda kakšna obetavnejša stranka – toda ponudba je bila kot vselej znatno večja od povpraševanja, in potem, ko sem se družil še s kakšnimi, nekaterimi najbrž tudi že od kdaj prej nekoliko poznanimi, me je povabila k sebi oziroma, natančneje, v najemniško sobico v bližini.
Pa da vidimo še to. Plačal sem kakšnih 200 pesov (se pravi malo manj kot našega jurja), skoraj vse, kar sem še imel, in to jemal kot nekakšno živomuzejsko vstopnino.
Z denarjem, ki mi je preostal, tam v tisti prikupno pitoreskni sobici kajpada nisem mogel (tudi če bi hotel) narediti ustreznega vtisa na to seksoznico. A naj vam povem: če bi mi bilo res kaj do tega, bi jo lahko tudi prepričal za kredit do naslednjega dne. Toliko pa je zaupanja tudi med tovrstnimi pari – navsezadnje sva se prav lepo razumela. Jenny.
Naj to (za koga morda preveč, za mnoge pa tudi premalo) pikantno tematsko področje počasi zaključim s tem, kako so me posamezne nočne znanke naravnost fascinirano gledale, ko sem jih nato kdaj podnevi, z ženo in dojenčkom grede po mestu, prijazno pozdravil; eno pa sem Jani celo uradno predstavil – a po njenem začudenju sem sklepal, da je to res nekaj, česar si pred tem ni mogla praktično niti zamisliti.
Zame oziroma za ljudi, ki me poznajo, kot tudi za druge sorodne duše pa je to nekaj najbolj navadnega in logičnega. Nobenih razlogov za skrivalnice ni. Bolj ko smo transparentni, manj nam kdo kaj more. Pa tudi že sami pri sebi se kot taki lahko počutimo bistveno bolje.
Svetovnim popotnikom in drastičnim poznavalcem oziroma ljubiteljem naših tovrstnih prijateljic menda nisem povedal česa presenetljivega; tistim drugim pa bi lahko (brez vsake želje po psihičnem pokroviteljstvu) za konec še enkrat poudaril, da se je podajati v takšne eksperimente, sploh če si pri tem sam, lahko sicer zabavno – ne pa vedno povsem brez nevarnosti. No, morda pa je prav to tisto, kar nas še bolj vleče . .
Artur Štern
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
