Ena najbolj zgrešenih med ustaljenimi puhlicami je, ko ženska moškemu – ali pa on njej – reče: . . lahko sva samo prijatelja. Prijateljstvo je vendar največ, kar lahko dva človeka med seboj dosežeta! Tudi ljubezensko-partnerska zveza dejansko ni vredna nič, če si dva znotraj nje nista pred vsem in nad vsem – prijatelja. Še zdaj se spomnim, kako me je oče kot otroka vedno znova presenečal, da, celo jezil, ko mi ni hotel povedati, kdo je njegov najboljši prijatelj – pravzaprav, pravilneje rečeno, sem le jaz to tako dojemal, kajti vselej mi je odgovarjal: da je to pač njegova žena alias moja mami. Tako absurdno se mi je zdelo . . Enako, kot se mi zdi danes modro; in kakor se mi zdi absurdno vse, kar ni vsaj približno tako.
Toda moško-ženske zveze so vendarle obsojene na nekatere slabosti,
ki se največkrat nanašajo na stike oziroma odnose s tretjimi oziroma četrtimi osebami. Verjetno ne obstaja noben par, razen tistih noro in sveže zaljubljenih (ki po možnosti, tako kot Romeo in Julija, skupaj še pravi čas umrejo in tako ostane njihova ljubezen dejansko nekontaminirana – da ne rečemo naravnost: umetno mumificirana), ki bi si bil zmožen povedati prav vse, kar eden ali drugi (za)čutita do koga od zunaj. Nekateri to v imenu nekakšne presežne iskrenosti nekaj časa morda celo poskušajo početi, a naposled uvidijo, da jih pelje v prepad. Saj je res skrajno nesmiselno, če recimo z veseljem pomisliš na kakšno lepotico ali se na cesti vanjo malo zazreš in ti je všeč – pa da bi to potem z ne vem kakšno slabo vestjo ali pač kakorkoli drugače prostodušno na veliko razlagal svoji ženi ali dekletu. Iz muhe bi delal slona in iz povsem poštene zveze bi po nepotrebnem ustvaril podlago za sumničavost, ljubosumje in vse nadaljnje stopnje nesoglasja. Navsezadnje so takšne bežne misli in občutki res tako malo pomembni; in pri tej svoji trivialnosti lahko tudi tako pogosti, da niti ne bi imeli časa posvečati se vsakemu posebej. Skratka, tule se nahajamo že v daljah nesmisla.
V nadaljevanju – tistega smiselnega – skupnega življenja pa pri mnogih parih pride tudi do oprijemljivejših oblik fascinacije s kakšnim zunanjim agentom/ agentko, ki počasi počasi prehaja proti meji, pa na njo sámo in naposled tudi onstran nje – govoreč seveda o meji zvestobe. A tudi to še ni nujno prav dokončen in najtehtnejši razlog, da bi prijateljstvo med osnovnima partnerjema prenehalo. Ena možnost je seveda, da si o tem odkrito spregovorita in da to zagatno zadevo poskušata tako ali drugače preseči – in če se to posreči brez pretiranih očitanj ali maščevalnih protiukrepov, je stvar rešena. Lahko se tisto športno udejstvovanje enega ali drugega ali obeh celo ponovi oziroma zvezno nadaljuje, pa če ju to ne moti, lahko vse skupaj še vedno funkcionira kot dobro utečeno partnersko podjetje. Navsezadnje sploh ni nujno, da se dva recimo že tam bolj v srednjih letih sploh še spolno privlačita (ali, cinično rečeno: prav čudež je, če se) – pa to pri nekaterih ni niti najmanjši razlog, da se ne bi živelo še naprej pod isto streho in v enakem spoštovanju in ljubezni drug do drugega.
Druga možnost pa je, da se o teh zunajpartnerskih rečeh pač nič ne ve – oziroma se dela, kot da se ne. Tudi to ni nujno slaba podlaga za vse siceršnje ustaljeno prijateljsko čutenje in dogajanje med dvema.
V mladih letih
bi se mi takšno razmišljanje zdelo nesprejemljivo. Četudi nisem bil skoraj nikoli pretirano romantičen, sem vendarle verjel, da so zveze nekaj – kakor – svetega. Če je imela kakšna meni všečna punca svojega fanta, sem jo pustil absolutno pri miru, se ji na daleč izognil (pri čemer bi lahko kak nesramnež tudi posumil, da sem to počel iz lenobe ali iz občutka, da tam itak nimam šans). Na drugi strani pa sem svojo prvo resno punco tam pri sedemnajstih pustil preprosto zato, ker sem se zagledal v neko precej smotano sošolko, pri kateri nisem itak imel kaj iskati – a v sebi sem se po tem svojem dejanju oziroma zadržanju tedaj pač počutil kot poštenjak. Presežno . . in nepotrebno.
Starejši ko postajamo – zdaj govorim že za človeško naravo nasploh – pa smo čedalje manj brezkompromisni. Ne le zato, ker bi imeli vedno manj možnosti za nove kakovostne zveze ali pa ker bi bili nujno ne vem kako organično navezani na svoje dosedanje partnerje in smo jim pripravljeni tudi vedno več odpustiti – temveč tudi zato, ker nam nekatere stvari iz rosnejše mladosti preprosto niso več tako zelo prvenstvene na lestvici pomembnih vrednot.
To, da mladenič popolnoma ponori, če izve, da ga je punca varala, da pa je pri nekem zrelem gospodu v zvezi z lastno ženo kaj takega že bistveno manj usodno – je mogoče razlagati tudi oziroma predvsem po biološko. Ko si mlad in ploden in tvoja družica tudi enako – in ko imata nekje pred seboj skupno življenje s skupnimi potomci, je seveda nadvse pomembno, da ti je punca zvesta: kajti s tem ti je zagotovljeno, da boš oče teh prihajajočih otrok ti in ne kdo drug. Koliko truda z očetovanjem bi šlo, genetsko gledano, v takem primeru v nič. Vzrejal bi otroka nekoga drugega, tako kot to počnejo razne ptice s tujimi, kukavičjimi jajci in mladiči. Zato imamo v sebi prirojene nagone, ki skrbijo, da bi se to preprečevalo – in eden od njih je spolno ljubosumje. Tako globoko je to v nas, tako silovito čustva preglasujejo razum, da opisanega mladca tedaj v tistih trenutkih razjarjenosti in morebiti še tudi v nadaljevanju prav nič ne briga, ali je ona druga nevšečna moška oseba denimo imela na sebi kondom ali ne.
Bolj ali manj znano in prav tako biološko podkrepljeno je dejstvo, da ženske – gledano kajpak samo primerjalno, relativno – niso tako strahovito in usodno ljubosumne na svoje moške v zvezi s sámo njihovo morebitno spolno nezvestobo; toliko bolj pa jih zato moti tista čustvena. Jasno, zakaj: morebitnega potomca, ki bi nastal pri tem, skoraj v nobenem primeru ne bodo vzrejale one, in še to bi se zgodilo kvečjemu z njihovim popolnim zavedanjem in privolitvijo. Hudo pa je, če se mož na drugo tudi naveže: tedaj adijo sredstva za preživljanje, pravzaprav adijo vse. Vse to paranoidno občutenje – velja enako kot pri moškem – je mogoče z razumom kvečjemu omiliti, skoraj nemogoče pa je ta čustva docela utišati – razen na dolgi rok, ko se stvari pač res, a to tudi že v vseh drugih zadevnih ozirih, docela ohladijo.
No, na zrela leta pa lahko tudi pri moškem postane krepko drugače kot v mladosti: ko z ženo itak nimata več niti najmanjših načrtov, da bi še kdaj spočela kakšnega dodatnega naslednika, je stvar močno razelektrena. Zakaj bi se vendar tako sekirali! – nam sugerirajo naši nevrotransmiterji in hormoni, ki jih seveda kot vselej usmerjajo in uravnavajo geni. Čemu bi se žrli zaradi nečesa, kar nima nobene posledice za nas – oziroma zlasti zanje. Tako tudi ni čudno, da je med svingerji veliko predvsem razmeroma starejših parov; tisti mlajši pa, ki se takih orgij udeležujejo, pogosto sploh niso pravi pari, temveč medsebojni znanci in znanke, da ne rečem pač prijatelji in prijateljice.
Če zdaj s tem preidemo spet na začetek,
se pravi med moško-ženske prijatelje, ki so med seboj “samo to”, je zanimivo še nekaj drugega. Ne tako poredko se dogaja prav tisto, kar je bilo med vrsticami izrečeno že takoj pod naslovom: da je namreč v tovrstni zvezi pogosto eden tak, ki pa bi si poleg običajnega, četudi še tako veličastnega prijateljstva, ki ga drugi ponuja ali ga tudi že dolgo uživata – želel še tisto drugo, vemo kaj. Ljubezen, romantiko in te zgodbe. In niti najmanj redek ni primer, da od tistega trenutka, ko takšna želja pride na dan in se je oni drugi zave – dotedanje prijateljstvo bodisi tudi res preraste v ljubezensko razmerje ali pa vsa stvar – na lepem ali postopoma – odmre. Tretja možnost, da bi bilo namreč vse enako kot prej in bi se stvar vlekla še leta, je pravzaprav izjema.
Drugače pa je, seveda, če prijateljstvo nekje preide v seksualno druženje, za nameček morda tudi nežno ljubezensko razmerje, pa se nato čez čas to spet preneha – medtem ko prijateljstvo še vedno ostane. Enako lahko velja kakopak tudi za zveze, ki se že začnejo burno, erotično, noro zaljubljeno in ne vem kaj še – pa nekoč po koncu tovrstne energije od vsega vendarle ostane nekaj zelo vrednega: tako da sta se človeka dejansko družila z nekim tedaj sicer nepričakovanim, drugim, prihodnjim smislom.
Če spregovorim iz tozadevno lastne izkušnje, lahko rečem, da mi je prav žal, ker se z večino svojih bivših punc praktično ne družim več. Pa ne po svoji izbiri ali želji. V posameznih primerih je to namreč posledica odločitve na oni drugi strani (in v določenih primerih si pri tem poskušam laskati z utvaro, da je ženska še vedno tako obsedena od mene, da me raje sploh ne vidi, kot pa da bi spet trpela od hrepenenja; oziroma se boji, da bi v primeru srečanja med nama spet nastal tisti prapok in bi s tem tvegala vso svojo trudoma spočeto novo zvezo in družino). V drugih primerih pa preprosto pač ne prihaja do tega, do ničesar ne takega ne drugačnega. Ampak stvar je resnično bizarna: vselej je šlo za zveze, v katerih mi je bila oseba tedaj mnogo bolj bližnja od kateregakoli starega dobrega prijatelja, v danih dimenzijah zaupnosti tudi od najbližnjih sorodnikov . .
– pa kaj je zdaj ostalo od tega? Spomin, in to je vse.
A to je pravzaprav še veliko.
Hočem reči: kaj pa vsi tisti, ki so najprej besno obsedeni drug od drugega, nato pa se v največjem trušču razidejo in se potlej med seboj tako sovražijo, da hujše mržnje na svetu tako rekoč ni mogoče srečati. Prijatelj, dober, sposoben in klen možak, mi je pred dnevi pravil, kakšne hudobije mu počne bivša žena – da mu zelo resno grozi celo zapor. In to, da se razumemo, brez kakšne njegove resnične krivde. Nasprotno, po njuni razvezi ji je pustil skoraj vse in ji potem iz čiste dobrote dajal še naprej mnogo več, kot bi ji pripadalo ali bi si zaslužila. Baba pa je manipulatorka in za nameček po res nesimpatičnem naključju tudi pravnica – se pravi, da obvlada psihološke vzvode krivega pričanja in sodno prakso, kjer ti lahko učinkujejo. (No, če moja želja kaj pomaga, dragi prijatelj, vedi, da sem s teboj in da bo še vse v redu. )
Mi pa, dragi bralci, si po tem peklenskem mestu lahko malo oddahnemo in si porečemo (vsaj večina med nami si menda lahko): Hej, a ni moja stara pravzaprav ena prav v redu punca!
Artur Štern
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
