To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Smo prenehali verjeti v ljubezen?

28. 5. 2017 Vir: liza.aktivni.si

Verjamete v ljubezen?

Pravzaprav bi se vprašanje moralo postaviti nekoliko drugače – še vedno verjamete v ljubezen?Ker v neki točki v življenju vsakdo verjame v ljubezen. V koncept čustvenih presežkov, ki jih spodbudi bližina tiste prave osebe.

Že v zgodnjih najstniških letih, ko smo optimistično pogledovali proti tisti luštni sošolki in nekje v sebi verjeli, da bo ona vsak trenutek dojela, da sva si bila pravljično usojena, smo na neki način verjeli v ljubezen.

Z leti in izkušnjami pa se te reči precej spremenijo. Realnost je precej manj pravljična, kot smo predvidevali – in kot so nam jo narekovale romantične komedije – zato dojemanje ljubezni pozneje v življenju postane precej odmaknjeno o vseh fantazij in čarobnosti. Torej, še enkrat – verjamete v ljubezen?

Več veš, manj verjameš

Običajno se zatakne pri izkušnjah. Vsi poznamo tisto inicialno čustveno razburjenje, ko se začne nekaj novega, ampak desetine, morda stotine intimnih snidenj pozneje še tako zagretemu romantiku postane jasno, da je ljubezen le bežeč emocionalni trenutek. Pride, udari in odleti.

Zato se danes, v odraslih letih, ljubezen obravnava drugače. Kot nekaj, kar bržda že mora biti nekje, če oba vztrajata. Vprašam prijateljico, ki je že skoraj poldrugo desetletje v odnosu: Kaj vaju drži skupaj? Mogoče ljubezen. Kako pa vama je skupaj?

Pa ... čisto okej. Kdaj je 'čisto okej' postal nov standard sreče v dvoje? Verjet­no takrat, ko naša pričakovanja padejo na nivo naše romantične angažiranosti in se prepričamo, da moramo ostati v razmerju, saj se zdi, da je to še zadnja veja s katere visimo, preden pademo na trdna tla. Zato vztrajamo. Če vztraja tudi ona, potem je to najbrž neka sorta ljubezni – vsak tako se zdi, da razmišljajo moji vrstniki.

Pri dolgoročnih razmerjih se namreč lahko hitro ujamemo v past, ko znamo sicer zelo enostavno našteti kar nekaj popolnoma smiselnih razlogov, zakaj je pametno, da v tem razmerju obstajamo, četudi že davno ni med partnerjema nobene iskrice, nobenih trenutkov neučakane vzburjenosti, nobene strasti. So pa tisti drugi razlogi: finance, varnost, navajenost, otroci, družinski popusti in dejstvo, da se nam v neki točki ideja, da bi živeli sami, zdi nenavadno strašljiva.

Prideš v leta, ko kakšen infarkt ali nesrečen padec pod tušem ni več znanstvena fantastika in tako se zdi še kako smelo, da imaš nekoga ob sebi. Ves čas. Kar pa v bistvu ni razmerje – le drug drugemu sta priložnostna patronažna sestra.

Kam je šla strast?

Številni pari zato niti ne zaznajo, da je strast usahnila. Ujeta v rutino življenja v dvoje, ki se zdi logično, ker je biti sam bojda bedno in ker nikoli ne veš, če tudi v resnici lahko najdeš nekoga boljšega, spregledata jasne znake, da kljub vsej tej logiki strast že davno več ni njun vezni člen. Namesto strastnih poljubov ob jutranjem slovesu tu in tam prileti kakšen popolnoma odsoten poljubček – morda niti ne na usta, pač nekam, priložnostno. V tem je manj čustev kot v trenutku, ko te prijatelj ob slovesu potreplja po rami. In potem so tu trenutki, ko oba mirno zaspita, pa četudi sta bila še pred minutami sredi nerešljivega prepira. Strasti ni, zato tudi ni ambicij, da se težave razrešijo.

sreča, ženska

Strasti žal ne moremo najti na policah lokalnega supermarketa (ker bi jo tam Slovenci zelo hitro našli, saj so, sodeč po tem, koliko državljanov se na sončno nedeljo živčno drenja za nič kaj nujne izdelke, obiski supermarketov naša druga strast). V odnosu obstaja ali pa ne. A ker strast radi zamenjujemo s privlačnostjo, še enim hitro usahljivim čustvom, je številni niti resnično ne izkusijo. Zato ne verjamejo, da obstaja. Ne verjamejo, da obstaja kaj več kot le tista uvodna zaljubljenost, ki se potem neizogibno razgradi v nekakšno minimalno zadovoljstvo. V tisti 'saj je čisto okej'.

Kako prepoznati ljubezen

Rešitev je seveda očitna – vsi moški in ženske bi se morali odreči morebitnim odnosom, v katerih ni ljubezni in strasti. Če oseba, s katero smo, ni oseba, s katero želimo preživeti vsak trenutek svojega živ­ljenja, potem s to osebo ne moremo zgraditi strastnega in ljubezni polnega odnosa. A to je zgolj iluzija. Vsako razmerje se kuje na svoj način, vsako razmerje živi zaradi drugačnih razlogov in vsega pač ne moremo graditi na takšnem idealu. Nekaj pa drži – če ni ljubezni, ni temeljev. In na dolgi rok to ne bo nekaj, v čemer bomo zadovoljeni in srečni.

Ker se toliko komplicira okoli tega, kaj ljubezen sploh je – in ker bržda niti ne verjamete, da ljubezen obstaja – so terapevti izpostavili očitne znake ljubezni. Znake, s katerimi lahko pri lastnem odnosu preverimo, ali nas povezuje nekaj, kar bi morebiti lahko bila ljubezen, ali pa le vztrajamo z osebo, ki smo je navajeni.

Želimo biti prijazni. Želimo biti boljša oseba za osebo, s katero smo. Jack Nicholson v filmu Bolje ne bo nikoli je imel prav, ko je rekel: "Ob tebi si želim biti boljši moški." Takrat se sarkazem umakne v ozadje, nič več ne operiramo z žaljivkami, kadar pride do nestrinjanj in nesporazumov, vse skupaj pa nadomesti nasmeh. Podarimo ga drugi osebi, kadar le lahko.

Čuden občutek, kadar te osebe ni ob nas. Ni ravno bolečina, prav tako pa tudi ni prijeten občutek. Srce bije v drugem, čisto svojem ritmu, vedno hitreje, ko se približuje čas, da se ponovno snidemo. Ni nam težko odsloviti prijateljev, prekiniti hobija ali spremeniti načrtov, da smo lahko z njo. Zdi se, da nas kot odvisnika vleče v njeno bližino, dokler se nekega dne ne zalotimo, da med telefonskim pogovorom s poslovnim partnerjem na list papirja podzavestno čečkamo njeno ime.

Misli bežijo k njej. Sicer še vedno mislimo na vse, kar nas sicer zabava, na hobije, na tisti komad, ki nam ne gre iz glave, na video igro, ki nas je popolnoma prevzela, na šport, na prosti čas, a vmes se vedno pojavljajo misli na njo. Kot majhni opomniki, ki nas dražijo v pričakovanju. Ko vidimo nekaj v trgovini, kar nas spomni nanjo. Ko slišimo pesem, ki ji je všeč, in se spet spomnimo nanjo. Ko gremo mimo slaščičarne in se spomnimo, da ima rada tisto skutino tortico, in vzamemo kos kot presenečenje za pozneje.

Izgubimo glavo. Ne zato, ker si ne bi mogli pomagati, ampak ker nam tako veli vsaka molekula v telesu. Počnemo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Recimo, da gremo na koncert Severine. In Severine niti ne slišimo, ker samo uživamo v bližini ljubljene osebe. Kot da je vse postalo sekundarno in se več ne obremenjujemo z malenkostnimi načeli – pomembno je le, da smo srečni in srečni smo, kadar smo s to izbrano osebo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri