10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Smo resnično rojeni za nezvestobo?

Smo resnično rojeni za nezvestobo? (foto: Profimedia) Profimedia
26. 6. 2016

"Kaj sem naredila narobe, da me je prevaral?" Njeno vprašanje se je zdelo popolnoma na mestu. Programirani smo, da najprej pri sebi iščemo razloge, s katerimi smo partnerja pripeljali do točke, da je intimno uteho poiskal nekje drugje.

Zato je nemudoma začela brskati po zakladnici izgovorov, ki bi ji lahko dali neko racionalno oporo v teh tako čustvenih trenutkih.

"Je to storil zato, ker sem se zredila? Mu je bilo v odnosu dolgčas? Me ne ljubi več? Mu v postelji ne ponudim nečesa, kar pri drugi lahko dobi?" Domišljija, prežeta s številnimi vsebinami, že spisanimi na temo nezvestobe, ji je delovala kot dobro utečen motor.

A to ni postopek, ki je specifičen za ženske. Podobno se možgani zavrtijo pri prevaranih moških, le podrobnosti v vprašanjih so nekoliko drugače – se je zaljubila v drugega, sem slab v postelji, imam premajhnega, je bilo premalo romantike, sem jo preveč ignoriral? Iščemo neki negativen aspekt razmerja, ki se ga lahko oprimemo in uporabimo kot steber razuma. Steber, ki pa se podre takoj, ko se zavemo, da varajo tudi ljudje, ki so srečno poročeni.

Varanje kot pobeg?

Morda iščemo razloge na napačnih mestih? Ko je terapevtka Esther Perel potovala po svetu in spraševala promiskuitetne osebe, zakaj varajo, je morebiti odkrila odgovor, ki ga vsi tako vztrajno iščemo.

Namreč, njen zaključek je, da običajno ljudje ne varajo zato, da bi pobegnili od obstoječega razmerja, od obstoječega partnerja ali od nečesa, česar jim odnos, v katerem so, ne ponuja. Varajo zato, da pobegnejo od sebe. Od tega, kar so v tem razmerju postali. Varajo zato, da bi prebudili v sebi osebo, kakršna so bili takrat, ko so bili samski. Pa četudi samo za trenutek.

In zato, po besedah Esther, varanje v bistvu sploh ni ultimativna prevara. Je le zelo nerodno iskanje nečesa izgubljenega – pri sebi.

Varanje kot program?

Na drugi strani pa se plete nekoliko drugačna zgodba o varanju. To zgodbo kujejo nove znanstvene študije na področju biološke antropologije.

Če jim gre verjeti, potem bomo morali na varanje gledati malo drugače, saj precej drastično opredeljuje razloge, zakaj varamo, čeprav sami pri sebi – običajno kar iz izkušenj, če ne pa vsaj iz romantičnih filmov – vemo, da nezvestoba v 99,9 odstotka primerih vodi k duševnim bolečinam, uničeni samozavesti, žalosti, razočaranju, prepirom in/ali dolgotrajnim zameram.

Vemo torej, da je varanje nemoralno, neopravičljivo in kruto dejanje. Zakaj potemtakem še vedno toliko ljudi skače čez plot? Biološka antropologija ponuja tri razloge, ki v skrajšani obliki sporočajo le eno – v bistvu smo narejeni za varanje.

Varanje na biološki način

Prva predpostavka je namreč, da nas biologija že sama po sebi vleče k varanju. Pri tem moramo seveda opustiti nauk kulturne antropologije, ki zavrača idejo, da je v nas ostalo še kaj instinktivnega in da nas v bistvu opredeljuje zgolj kultura, v kateri se izoblikujemo.

V novi teoriji namreč pravijo, da je varanje del naše razmnoževalne strategije. Seveda ne te, ki jo imamo danes, ko paritvene igre vključujejo več ali manj le mežikanje drug drugemu v nočnih klubih in obmetavanje z digitalnimi sporočilci, ampak tiste razmnoževalne strategije, ki naj bi se v naš DNA zapisala pred milijoni let.

Takrat, ko bi serijska monogamija za našo vrsto pomenila zagotovljeno izumrtje, ker so nas takrat raznoliki naravni pojavi – od tistih vremenskih, do tistih v obliki gigantskih mamutov – pobijali hitreje, kot bi se nam uspelo rojevati, če bi prakticirali koncept enega partnerja za vse življenje. Ob tem je seveda treba razumeti, da ni šlo za to, kar danes razumemo kot varanje, ker je danes zadnja stvar, ki jo želimo doseči z varanjem, ta, da končamo s kopico otrok v različnih poštnih številkah. Ostal naj bi le primarni impulz, ki v nas vzbuja to nenehno teženje k vedno novim spolnim partnerjem.

Monogamija kot odločitev

Ob tem se razvija še druga predpostavka te nove teorije, ki določa, da potemtakem monogamija sploh ni naravni pojav. Temelj tega razumevanja tiči tudi v dejstvu, da v naravi obstajajo le trije odstotki sesalcev, ki prakticirajo nekakšno obliko monogamije, a tudi ti se pri tem v bistvu sploh ne odrečejo drugih spolnim partnerjem.

Teoretiki, ki razvijajo tovrstno razmišljanje o monogamiji, ob tem poudarjajo, da monogamija esencialno pomeni 'en zakonec', torej ena oseba za ustvarjanje družine in ne utemeljuje seksualne zvestobe. Seksualna monogamija, ki jo prakticiramo ljudje (bolj ali manj uspešno, to presodite sami), naj bi tako bil družbeni konstrukt, ki smo ga ljudje razvili kot nadzorovalni mehanizem pri upravljanju z diplomatskimi odnosi, urejanjem posesti in utrjevanjem zavezništev, kar je potem vodilo tudi do socialne vloge porok.

Če radi gledate Igro prestolov ali pa pogledate kakšno epizodo Vikingov, boste dobili približno idejo, o čem govorijo ti teoretiki – torej, agrikulturna revolucija je proizvedla seksualno monogamijo kot način, prek katerega so se plemiške družine povezovale z drugimi plemiškimi družinami za povečevanje moči in za ohranjanje plemiške krvi.

Sicer pa seksualna zvestoba v naravi ne obstaja. Je torej izbira in ne nekaj, kar je naravno oziroma instinktivno.

V branje priporočamo odličen članek: Ljubezen in pohota v gorah okoli jezera Lugu!

Večnost nezvestobe

Kar nas potem vodi do zaključne točke teh razmišljanj, pri kateri se tako zagovorniki te nove teorije o nezvestobi kot tudi prej omenjena terapevtka Esther Perel strinjajo – varanje ne bo nikoli izkoreninjeno. Nikoli ne bo kar izginilo, pa čeprav kulture po vsem svetu tako ali drugače obsojajo nezvestobo. Ker če se je varanje dogajalo v času, ko so za to sekali glave in metali ljudi v podzemne temnice, potem smo lahko prepričani, da se bo dogajalo tudi danes, ko te lahko doleti 'le' kakšna klofuta, obogatena z zmerljivkami.

Varanje se obenem dogaja ne le navkljub zunanjim dejavnikom, ampak tudi navkljub vsem ponotranjenim, osebnim vedenjem, da gre za nemoralno vedenje, da si s tem nakopljemo utesnjujoč občutek krivde, da s tem ogrožamo svoj mir, svojo družino, stabilnost v življenju in vse preostale neprijetne posledice.

Varanju očitno ne moremo ubežati. Kot ga tudi ne moremo opredeliti. Ni specifično po spolu, kot tudi ni specifično po letih, verski opredelitvi, nacionalnosti ali glasbi, ki jo poslušamo. Nezvestoba je preprosto vtkana v človeško družbo in edino, kar lahko naredimo, je, da jo poskušamo razumeti. Kot beg pred seboj ali kot nekaj, s čimer se nam narava posmehuje že od pradavnine. Katero razlago izberete?

Tekst: Darjo Hrib. Foto: Profimedia.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri