To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Starš otroku ni prijatelj!

Starš otroku ni prijatelj! (foto: Profimedia) Profimedia
9. 1. 2016

Nimam miru, dokler ne napišem nekaj napotkov nam, staršem, glede tega, kar vse pogosteje slišim: "Trudim se biti prijatelj sinu, ki ima pet let."

Žal mi je, a starši ne moremo biti v prijateljskih odnosih s svojo ljubo deco, vsaj dokler se ne zaključi obdobje pubertete.

Ali da kakšna mami ponosno pove, da je že od malega najboljša prijateljica svoji zdaj najstniški hčerki, ki mame zdaj tudi slučajno več ne upošteva ali sliši. Me ob takih stavkih malce panika zagrabi, če rahlo pretiravam.

Kajti, prijatelji ne postavljajo mej.

Funkcija prijatelja je, da te sprejme takšnega, kot si, ne postavlja mej, ne oblikuje pravil in dogovorov, temveč je njegova funkcija, da te razbremeni pritiskov staršev, šole in drugih izzivov mladega odraščanja. Prijatelji si med seboj lahko povejo najbolj skrite dogodivščine in vedo, da jih prijatelj ne bo obsojal. Skupaj držimo v prijateljskih zvezah, ker se počutimo drug ob drugem sprejete točno takšne, kot smo. Se nas ne sodi ali obsoja.

Kaj pa vloga staršev?

No, verjetno mi ni treba na dolgo in široko pisati, kaj pa je prava vloga nas, staršev? Ali pač? No, da na hitro ponovim, da bom lažje prikazala današnjo temeljno poanto, in sicer, zakaj starši ne moremo biti svojemu otroku/najstniku prijatelji in prijateljice.

Vloga starša je, da skozi proces družbene socializacije in vzgojnih principov v otroka vsadi osnovne gradnike, ki otroku pomagajo odrasti v socialno zrelo in funkcionalno osebo. Ki bo razumela, kaj je prav in kaj narobe, ki bo vedela, kako se v neki družbeni situaciji ustrezno vede, ki bo občutila do sočloveka v stiski sočutje in bo imela razvito empatijo ter ji ne bo problem pomagati. Ker ne bo egoistična in nase obrnjena rit, temveč posameznik z razvito plemenitostjo duha. Takšna oseba bo razvila ponotranjeno vedenje, da je za svoje odločitve in njihove posledice treba prevzeti odgovornost. Ne bo ji tuja potreba, da si bo želela doseči neki nivo samoaktualizacije, se pravi, da se bo trudila za pridobivanje izobrazbe, ne bo se bala življenja, četudi to kdaj nosi bolečino in neznane izzive. Ker bo to zdrava čustvena oseba, ki je bila kot otrok vzgojena z mejami, torej danimi zapovedmi, dogovori, ki jih starši postavljali tako dolgo, da so postali vrednostni sistem tudi samega otroka, kar se seveda pozneje, v odraščanju, kaže skozi zdravo samopodobo in trdno samozavest.

Vse zgoraj opisano je mož­no v primeru, ko starši NISO bili svojemu otroku prijatelji, temveč so bili na drugi strani funkcionalnega sistema, ki je vzpostavljen v vsaki družini. Starši so prevzeli vlogo dominante osebe, ki ve, kaj je za otroka najprimerneje v smislu vzgojnih prijemov in prepovedi. Kar seveda ni nujno, da je najbolj ugodno za otroka, a to tudi ni smisel in namen vzgoje. Ker vzgajanje ni nikoli prijeten ali neboleč proces za mlado osebnost, katere naloga je, da prek sporočil in omejitev ponotranji vrednostni sistem neke družbe, v kateri živi.

Zelo nevarno je, da starš zaradi želje, da bi otroku ugajal, prevzame enakopravno pozicijo prijatelja. Ker prijatelji niso dominantni in ne zahtevajo, da se otrok drži tega, da je treba biti že ob osmih zvečer v postelji. To zahtevamo starši, ker vemo, da v nasprotnem primeru otrok ne bo dovolj spal, bo neprespan, razdražljiv in dojemljiv za različne okužbe.

Ko je starš prijatelj svojemu otroku, ga oropa možnosti postati kvalitetna in samostojna oseba. Ker otrok starša, ki se mu prilizuje, češ, jaz sem tvoj prijatelj, in ne očka/mami, ne dojema kot avtoriteto, temveč kot nekoga, ki mu ga ni treba resno jemati, kar seveda tudi počne. In potem poslušam starše, ki so baje prijatelji svojemu nasledniku, kako si pulijo lase in vijejo roke češ, da jih mulc nič ne sliši, nikoli ne uboga in se zelo neprimerno vede že v vrtcu, da ne govorim, kako niti srednje šole ne dokonča, ker mu je pač ni treba, saj ima za potuho starša, ki je menda njegov prijatelj. In nesrečni krog je sklenjen. Odraščajoči otrok ni zmožen funkcionalno in socialno delovati v okolju, v katerem živi, za talca pa ima lastne starše, ki mu niso v otroštvu postavili zdravih in trdnih mej.

Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri