Kolikor je pomlad ugodna za sveže parčke, ki se v sožitju prebujanja narave najdejo v svoji lastni brsteči ljubezni, je obenem pomlad tudi precej uničujoča za obstoječe, dolgoletne odnose.
Tako nas namreč uči statistika, kot kaže najbolj nevaren čas za razmerja ni okoli božičnih praznikov, ampak se prične po valentinovem in doseže vrhunec ravno na prvi pomladni dan. Če par zdrži do poletnih počitnic, je potemtakem na varnem. Vsaj do naslednje pomladi.
A če se vendarle pripeti, da postanete del statistike in to pomlad ponovno zadihate samsko življenje – brez panike. Po besedah številnih terapevtov je vsako končano razmerje učna ura, ki vodi v našo osebno rast.
Je torej pomemben del našega čustvenega odraščanja, v katerem se naučimo, da ljubezen ni nekaj, kar le sprejemamo, ampak si jo moramo tudi zaslužiti – obenem pa, da si jo tudi mi sami v resnici zaslužimo. S tem, ko razumemo, kaj moramo dati in kaj pričakujemo v zameno. S tem, ko osebe, ki se nam preda, ne začnemo dojemati za samoumevno in da tudi sami ne smemo nikomur biti samoumevni. S tem, da razumemo, kako male stvari včasih pomenijo več, kot smo mislili.
Razmerja, ki ne uspejo, torej niso neuspeh – so lekcija.
Naučimo se, kaj hočemo in česa ne.
To, kar od odnosa pričakujemo, znamo sicer ubesediti tudi že med samim razmerjem, a včasih zavoljo kompromisov in utečenosti mnogo teh želja ne spravimo v realnost.
Sreča je, kot vedno, izredno subjektiven pojem, kot je subjektivno tudi dojemanje ljubezni. Nekateri pravijo, da govorimo različne jezike ljubezni in da nam zato različne stvari predstavljajo stebre zdravega razmerja. Po koncu razmerja lahko razčistimo, kaj točno so tiste stvari, ki jih sami pričakujemo od razmerja in od katerih ne odstopamo, na drugi strani pa tudi uvidimo, kaj smo od odnosa prejeli, pa nas to še vedno ni osrečevalo. Morda nismo prejeli dovolj zahvale za svoja dejanja, morda nismo dobili potrditve za zvestobo, morda se nismo nikoli počutili kot del ekipe, v kateri nam bo partner vedno zaščitil hrbet. Razočaranja, ki jih trpimo, so del te pomembne lekcije že zato, da se v teh razočaranjih ne najdemo znova. In da znamo naslednjič komunicirati svoje želje in pričakovanja.
Naučimo se, kakšno vlogo želimo, da ima partner v odnosu z nami.
Odnosi so na neki način igra ravnotežja. Ravnotežje, ki ga iščemo v svoji navezanosti na drugo osebo. Bolj kot smo od partnerja odvisni, bolj svojo srečo podrejamo sreči drugega. In tudi obratno: bolj se v odnosu izoliramo kot avtonomna oseba, bolj se potem razmerje prične spreminjati iz romantične zveze v nekakšen hladen, odsoten sostanovalski odnos.
Idealna pot je tista, kjer se mi lahko zanesemo na izbrano osebo in obenem dovolimo, da se ta oseba zanese na nas. Da je ta odvisnost v sožitju, ki pa ne zahteva, da kdorkoli v paru zavrže svojo osebnost, svoja prepričanja in svoja pričakovanja.
Včasih tako na primer odnos razpade, ker ugotovimo, da smo dovolili osebi, da se zanese na nas, ona pa nam tega ni znala (ali pa ni hotela) vrniti.
Naučimo se, česa nismo pripravljeni storiti.
Vsi dobro vemo, da je prilagodljivost nujni del uspešnega odnosa, in to vsekakor drži. Ker v življenju v dvoje ne more biti čisto vse tako, kot želimo mi, ali pa tako, kot si želi oseba, s katero živimo.
Upoštevati je treba tudi želje in potrebe partnerja, zato so kompromisi nujni. Ne pa obvezujoči.
Pri določenih stvareh se pričakuje, da od svojega preprosto ne bomo odstopili. Integriteta mora ostati podstat naše osebnosti, sicer začnemo spreminjati to, kdor smo v svoji biti, kar pa pozneje le pripelje do preziranja samega sebe. Ko je odnos razdrt, lahko analiziramo in dojamemo, kje smo sprejemali kompromise, ki jih ne bi smeli - ko bi morali ostati zvesti sebi in svojim prepričanjem. S tem se tudi naučimo, da moramo za partnerja iskati osebo, ki nas sprejema takšne, kot smo, s točno temi usmeritvami, od katerih ne želimo odstopati za nikogar.
Naučimo se, kaj so naše šibke točke in kako lahko z njimi živimo.
Po koncu vsakega razmerja verjetno drži le eno – da sta oba v paru naredila napake. Nihče ni popoln, zato je krivda redkokdaj samo na strani enega. Temu primerno se tudi ni smiselno obremenjevati z vprašanjem, kaj smo naredili narobe, da je odnos razpadel.
Vse, kar počnemo v razmerju in se morda v tistem trenutku ne zdi smiselno – to, da se težko odpremo, da smo zaščitniški do svojih misli, da se ne pustimo navezati, itd. – počnemo z nekim razlogom. Ali nas v to silijo pretekle izkušnje ali pa naš šesti čut, šele po koncu pa resnično razumemo, zakaj smo to počeli. Naučimo se, da moramo najti osebo, ki nas bo sprejela z vsemi našimi šibkimi točkami in jih ne bo izkoriščala za svojo nadvlado ali še slabše – za manipulacijo.
Naučimo se, da konec razmerja ni konec življenja.
Sploh v mlajših letih smo vsako razdrto razmerje dojemali kot strašansko boleče in tragično doživetje. Vsekakor je to izredno čustven dogodek, ki vpliva na našo samozavest, vzbudi določene strahove in dvome, včasih pa nas celo prisili, da si popolnoma spremenimo določene življenjske okoliščine. A ko to preživimo, se naučimo, da obstaja življenje potem.
Da v tem preživetju obstaja dokaz, da lahko ljubezen najdemo ponovno – le vrniti se moramo v nekaj, kar se nam je še včeraj zdelo popolnoma enostavno: živeti življenje. Le da potem, ko končamo razmerje, razumemo, da ga moramo živeti tako, da smo srečni. To pa je potem tudi način, kako se premaknemo naprej in pozabimo na preteklost.
Tekst: Darjo Hrib
Preberite še:
- Zakaj je nujno, da z bivšimi partnerji prekinemo vse stike?
- Čustveno zlorabljeni ljudje ljubijo drugače?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
