Težave ljudi, ki radi ugajajo drugim

6. 5. 2017 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
Težave ljudi, ki radi ugajajo drugim (foto: Profimedia)
Profimedia

Rad imam, če so ljudje srečni zato, ker sem naredil nekaj zanje. Mogoče je to osebnostni defekt, za katerega se moram zahvaliti formatu vzgoje, kakršni sem bil podvržen, morda pa je vse skupaj le derivat sebičnosti, ker osrečuješ sebe s tem, da ustrežeš drugim.

Rekel sem defekt zato, ker se zdi, da je to vse skupaj prej ovira kot kvaliteta. Prej v napoto, kot pa nekaj, kar bi obogatilo moje življenje. Mogoče je bilo včasih, ko sta skromnost in dobrosrčnost še imeli mesto v družbi, ljudem, ki so radi ugodili drugim, bolje, danes pa se zdi, da to vse skupaj za seboj prinese preveč nevšečnosti. Če si tudi sami ne morete pomagati in vedno radi ustrežete ljudem, potem se boste zagotovo našli v teh nadležnih posledicah, ki postanejo del večne želje, da bi vsem ustregli.

'Oprosti' je najpogosteje izrečena beseda

Včasih sem se šalil, da ko se zjutraj zbudim, svoji dragi najprej trikrat rečem oprosti, da ima zalogo za čez dan, ko ji tega ne morem reči v živo. Ljudem, ki so pretirano ustrežljivi, opravičevanje postane popolnoma naravna fraza, ki skorajda samodejno skače iz ust. Opravičujejo se tudi, kadar niso v bistvu čisto nič krivi, ampak se jim zdi, da bo beseda oprosti drugemu omogočila, da se bo počutil bolje. Kolikokrat sem se opravičil, ker se je prijatelj vedel kot teslo, preprosto zato, ker sem imel občutek, da je vsaj deljena krivda v tem, da mu dovolim odhode v javnost, čeprav vem, da se vede kot asocialni bebec. Zakaj tolikokrat oprosti? Ker je ljudjem, ki želijo biti pretirano ustrežljivi, neprijetno, kadar se ljudje v njihovi bližini ne počutijo v redu in nimajo moči, da bi to spremenili. Zato se včasih kakšen 'oprosti' znajde na nepotrebnem mestu. Ker mogoče bo pa delovalo.

Vsi neprijetni ljudje ostajajo blizu

Tisti prijatelj iz prejšnjega odstavka je fizična manifestacija še ene tegobe, s katero živimo ljudje, ki radi ugajamo drugim ljudem. In to je, da se preprosto ne znamo znebiti ljudi, ki jim imamo ob sebi, ne glede na to, kako objestno toksični in uničljivi so za nas. Nekaj tako drastičnega, kot je prekinitev prijateljstva ali poznanstva, bi namreč lahko povzročilo jezo, sovraštvo, neodobravanje – vse tisto, kar ljudje, ki radi ugajamo, nočemo, da drugi občutijo. Tudi zato, ker ne znamo živeti v svetu, kjer obstajajo ljudje, ki nas sovražijo. Oziroma naj parafraziram – v svetu, kjer obstajajo ljudje, za katere vemo, da nas sovražijo. In potem raje kimamo in se smehljamo tudi tistim, ki bi jih v normalnih okoliščinah že davno morali izbrisati iz telefona ... in življenja.

Čas, posvečen drugim

Nekdo potrebuje družbo? Seveda sem na voljo, pa čeprav sem imel druge načrte. Nekdo potrebuje pomoč? Seveda bom spustil to, kar delam, in priskakljal odprtih rok in pripravljen na vse. In čeprav se to ne pripeti ravno vsak dan, sem ob tehtnem premisleku ugotovil, da pravzaprav nikoli nimam tistega pravega časa samo zase. Samo za svoj svet. Ker sem deloma vedno v pripravljenosti, da se bo treba odzvati na kakšen klic, poziv ali željo. Nekdo pametnejši od mene mi je nekoč rekel, da to samo po sebi ni problem, dokler ne prideš do točke, ko ugotoviš, da morebiti druge ceniš bolj kot sebe. To pa je potem nevarno področje.

Sebičnost ne obstaja

Vedno me je fasciniralo, ko mi je kdo razlagal kakšno zgodbo o človeku, ki je znal v vsakem trenutku delovati popolnoma in brezkompromisno sebično. Iz istega razloga me vedno fascinirajo politiki. Tisti, seveda, za katere se je razkrilo, da so položaj izrabili izključno za polnjenje lastnih žepov in izvajanje lastnih ambicij. To mi je tako neznansko tuje, da si ne znam niti predstavljati miselnega procesa, ki poteka pri takšnih ljudeh. Izvoljeni od ljudstva, posedeni v parlament (ali kakšno podobno funkcijo), v roke jim je dana neverjetna odgovornost in potem vse to spremenijo v oportunistični cirkus. Meni je neudobno že, če za en dan zamudim plačilo položnice, kaj šele, da bi opeharil celoten narod. A kar se morda sliši pravljično, je ob pretiranem zanosu tudi zelo težavno. Počasi ugotavljam, da se potem vse prevečkrat dogaja, da raje poskrbim, da bo storjeno vse tisto, kar potrebujejo in si želijo drugi, kot pa, da storim tisto, kar bi bilo načelno in prav zame.

Prav tako ne obstaja beseda 'ne'

In potem se nekega dne zbudim in ugotovim, da imam poleg rednih obveznosti za službo še kopico drugih nujnosti, ker sem dragi obljubil, da bom za njen popoldanski s. p. naredil novo domačo stran, da bom prijatelju pomagal pri oblikovalskem projektu, da bom čez vikend obiskal očeta in mu z vrta znosil veje, ker je ves teden manično obrezoval sadno drevje, da bom bratrancu pomagal pri selitvi in da bom za prijateljico, ki v bistvu sploh ni moja prijateljica, ampak le prijateljica od prijateljice, sestavil vabila za poroko. Pa v bistvu sploh ne maram porok. Ljudje, ki radi ugajajo, postavijo na stran prehlade, viroze, utrujenost in zadostne količine spanja, da lahko osrečijo druge, kar pa zna, če stvari uidejo iz nadzora, precej poslabšati kakovost življenja.

Vse mora biti podrobno analizirano

Ena najbolj utrujajočih posledic takšnega življenjskega načela je predvsem ta, da vsako, še tako trivialno stvar, analiziram do podrobnosti. Do zadnje molekule jo podvržem razmislekom, pomislekom in vsem možnim scenarijem, da na koncu še sam več ne vem, kakšna je najbolj logična možna pot naprej. Pri tem si ne morem pomagati, pa čeprav si vedno znova rečem, da bom bolj sproščeno šel mimo stvari, ki si ne zaslužijo, da na njih trosim preveč miselne energije. A potem globoko vzdihnem, že skorajda stopim naprej, ko me lastne misli ujamejo in se proces ponovi. Zato nenehno sprašujem ljudi, kaj si mislijo o tem in onem. Kako se počutijo glede tega in tistega. Želim vedeti vse, vsako podrobnosti, da lahko potem premišljeno in pazljivo storim tisto, kar bo najbolje za vse. Za vse ostale, seveda. Ne zame. Moje potrebe pridejo na koncu. Če sploh.

Šibkost?

V današnjem svetu je takšen način mišljenja in delovanja številnim popolnoma nerazumljiv. Ustreči drugim se vidi kot šibkost, kot prostovoljno podložništvo. Češ, zakaj bi se trudil za srečo drugih, če se oni verjetno nikoli ne bi trudili za tvojo. Kar je vsekakor logičen sklep, ki mu je težko oporekati. A biti sebičen je enostavno. Na koncu mi je še vedno zabavno videti ljudi, ki včasih ne razumejo mojih odločitev zato, ker ne vedo, da osrečevanje drugih s seboj prinaša tudi ogromno veselja zame. Če to pomeni, da včasih pozabim na svoje potrebe zato, da lahko uresničim želje nekoga drugega, naj bo – je pa res, da če ste iz istega testa, postopajte previdno, ker je to pot, na kateri lahko zelo hitro izgubimo prav sebe.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"