To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
TEST: Kako blizu sta si s partnerjem? Odgovorite na 5 preprostih vprašanj.
TEST: Kako blizu sta si s partnerjem? Odgovorite na 5 preprostih vprašanj.

Vzorci vedenja s slovenskega podeželja

Vzorci vedenja s slovenskega podeželja (foto: profimedia) profimedia
5. 8. 2015 Vir: liza.aktivni.si

Sem urbano dekle, rojena v mestu in živim v mestu. Mami je sicer s štajerskega podeželja in to žlahto imam zelo rada. Občudujem jih, kako lepo gospodarijo z velikim gruntom, kako živijo v ljubezni in slogi, so vedno nasmejani in navihani, zato se grem z veseljem občasno pogret z njihovo ljubeznijo, ko te sprejmejo odprtih rok. Seveda vedno zavijem tudi v štalo h kravicah in teličkom, pozdravim pujske in poiščem topla jajčka. Uživancija.

No, to je moje doživljanje življenja zunaj betonskih naselij in gneče na vpadnicah ob jutranjih konicah. Poslušam svoje drage stranke, ki pridejo k meni v pisarno (ki je v Ljubljani) z vseh koncev Slovenije, in razmišljam, kako premalo poznam življenje, ki poteka v vaseh in na podeželju. To vrsto slovenskega načina razmišljanja in življenja spoznavam vse bolj prek bolečih zgodb čudovitih ljudi, ki se borijo z različnimi izzivi, ki so morebiti malce bolj specifični za podeželje, niso pa pravilo.

Ker tudi v betonski džungli se zgodi marsikateri odklon, pa ga niti ne opazimo več. Odtujeni smo. Niti sosedov v istem vhodu bloka ne poznamo. Otrok nam ne čuvajo sosede, ki sedijo na dvorišču in klepetajo, kot je to bilo včasih, temveč vsak starš skrbi izključno za svojega potomca. To je sedanja realnost.

Podeželje opisuje malce drugačne zgodbe

Povzela bom eno, ki je verjetno dosti tipična, mogoče se bo v njej kdo prepoznal in bom vesela vsakega vašega odziva. Gospa prihaja k meni iz odročne slovenske vasice, mojih let, živi na kmetiji, ki jo je podedovala po preminulih starših, in nanjo se je priženil še soprog. Imata štiri otroke.

Soprog prihaja iz zelo verne družine, kjer je bilo zapovedano, da pred poroko ni dovoljeno imeti intimnih stikov. Čustev ni dovoljeno kazati. Moški pijejo in ko pridejo v alkoholiziranem stanju domov, so nasilni in žaljivi. Tako je počel možev oče, isto dela mož. To naj bi bilo normalno in sprejemljivo. Karkoli ga žena prosi, ga ne zanima. Žena je v moževih očeh zgolj objekt, ki dela na kmetiji, skrbi za otroke in živino, nima pa nobenega glasu pritožbe.

Do soproge, ki je na tej zemlji doma, ne kaže popolnoma nobenega spoštovanja, dela tako, kot se mu zljubi, vse njene prošnje v smeri morebitnih sprememb njegovega vedenja so bob ob steno. Hčerka v najstniških letih se zapira v svojo sobo, ne želi komunicirati ne z očetom in ne z mamo, saj prav mamo obsoja, da dovoli, da oče tako grdo ravna z njo. Otroci se očeta bojijo, a tega pred njim ne smejo kazati, saj jih kaznuje. Vzorec zanikanja in potlačevanja čustev se torej nadaljuje. Jeze, žalosti, bolečine ni dovoljeno pokazati ali izreči.

Pisala bi lahko v nedogled. Tehle nekaj opisov je bolečih, a verjamem, da se žal dogajajo v mnogo družinah, seveda ne zgolj na podeželju. Specifika tukaj je, da je žena odvisna od moža, ki je zaposlen, sama pa ni, ker mora skrbeti za vsa opravila, ki jih zahteva srednje velika kmetija, ki se ji ne želi odreči, saj je to njen dom in njena zemlja, ki jo ljubi.

Kako naj možu dopove, da so potrebne korenite spremembe v njegovem dojemanju partnerstva in družinskega življenja? Ker ne zmore več. Je v precepu in ne ve, kako naj se odloči. Takega poniževalnega in nasilnega odnosa moža noče več trpeti, vidi, kako to boleče vpliva na otroke, a kako naj mu sporoči, da se te zgodbe ne gre več, saj se ga zelo boji.

Pogum, dvomi, negotovost, strah, razočaranje, iskanje vrednosti bivanja so vse značilnosti, ki prevevajo številne od nas, a kako se bomo odločili in katero čustvo bo pretehtalo, je zelo pomembno za nadaljnje življenje. Ker takšno odločitev, kot sprejmemo, takšne bomo nosili določene posledice, ki zagotovo ne bodo prijetne ali neboleče. Pa vseeno, z nekaj poguma in odločenosti, da sebi privoščimo človeka vred­no življenje, zmoremo premikati še tako vtisnjene vzorce strahu.

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.

Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri