10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Zgodnji stik dojenčka z očetom je enako pomemben kot z mamo

Zgodnji stik dojenčka z očetom je enako pomemben kot z mamo (foto: Goran Antley) Goran Antley
19. 9. 2017 Vir: liza.aktivni.si

O odpravljanju spolnih stereotipov.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake mož­nosti (MDDSZ) je začelo širše izvajanje medijske kampanje Enakost spolov v sklopu projekta Aktivni.Vsi. Projekt ozavešča in odpravlja spolne stereotipe na področju neenakomerne delitve družinskih in skrbstvenih obveznosti, pri čemer je še posebej izpostavljeno dejavno očetovstvo. O razvoju in izvedbi modela usklajenega in celostnega pristopa lokalne skupnosti k vprašanju usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja s poudarkom na dejavnem očetovstvu in spolnih stereotipih, povezanih s skrbstvenim in gospodinjskim delom, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo
dr. Ljubico Marjanovič Umek.

Koliko so izjave, da dojenček bolj od očeta potrebuje mamo, resnične?

To je eden od predsodkov in ravno tu je treba veliko narediti oziroma ga je treba poskusiti relativizirati. Mislim, da je šlo že zelo daleč v smislu, da mlada generacija očetov razume, da imajo že kaj za početi z dojenčkom in ni možno z njim vzpostaviti stika šele takrat, ko že govori in hodi ter ga lahko prime za roko, temveč da je to možno že mnogo prej. Raziskave kažejo, da je zgodnji stik z dojenčkom ali dojenčico in očetom popolnoma enako pomemben tako s čustvenega, socialnega vidika in enako kakovosten kot čustven stik z mamo, in to že v prvem letu dojenčkovega življenja.

Kako to, da raziskave iz leta 2015 kažejo, da so, ko otrok zboli, ženske še vedno v veliki večini tiste, ki vzamejo bolniško?

Ja, to je dokaz, da še nismo dosegli tega, kar bi radi. Težava je v tem, da se te stvari zelo počasi spreminjajo in da odnos med dojenčkom oziroma dojenčico in očetom ni odvisen samo od konkretne družine, temveč širšega družbenega konteksta. Meni je recimo pred približno letom dni oče razlagal, da je bil edini, ki je pripeljal dojenčka v jasli. Potem po tretjem letu starosti, ko otroke tudi fizično prestavijo v druge oddelke, je delež očetov nenadoma mnogo večji. Tako kot se je v 70. letih prejšnjega stoletja delal premik v smer, da se je začelo preučevati, kakšna je vloga očeta, ne pa, kaj se zgodi, če očeta ni. Se pravi, da so prenehali preučevati odsotnost očeta, temveč njegovo dejavnost, kaj prispeva s tem, če je dejaven.

Te raziskave so najprej delali Skandinavci in pokazale so, da je zelo pomembno, da očetje vzpostavijo stik že z dojenčki, da se jih na eni strani ne bojijo, na drugi strani pa, da očetom ni neprijetno v družbi pred preostalimi moškimi, ko so z najmlajšimi otroki. Do takrat so raziskave že potrdile pomembno vlogo očeta pri starejših otrocih. Večina očetov je začela vzpostavljati stik z otrokom, preden je začel hoditi v šolo ali med šolanjem, ko potrebujejo avtoriteto. Da se bodo učili. In to avtoriteto je bolj kot mama imel oče, češ da je mama premila. Jasno se je pokazalo, da je to absolutno premalo, ker je očetova vloga pri odraščanju otroka pomembna: glede na pogostost, kolikokrat je oče v stiku z otrokom, in glede na to, kdaj se ta stik začne. Novejše raziskave so pokazale, da očetje lahko vzpostavijo varen čustveni odnos z dojenčkom ali dojenčico na popolnoma kakovostno primerljiv način kot mame.

Je ta odnos res povsem enakovreden kot tisti, ki ga vzpostavi mama z dojenčkom?

Ja, je enakovreden. Oba odnosa sta kakovostna, čeprav sta oče in mama v odnosu z dojenčkom različna. Očetje imajo drugačen slog dejavnega vključevanja. Ta se recimo kaže pri igri, ko se očetje z dojenčki drugače igrajo kot mamice. Večkrat jih mečejo v zrak, bolj se gredo z njimi gibalno dejavne igre, tudi bolj neposredno jih nagovarjajo, vzpostavljajo z njimi interakcijo, pri mamah pa je bolj prevladujoč mili odnos, jim berejo, pojejo, bolj se posvečajo socialno čustvenemu odnosu.

S tem mislite, da je pri vzgoji otroka mama bolj mehka in oče vzgaja s trdo roko?

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Če dojenčka nekdo meče v zrak, tega ne razume kot trdo roko, ampak da ima drugačen pristop, v večini primerov gre za dva sloga, potrebuje oba, in to ne od določene starosti dalje, ampak že od rojstva naprej. Tukaj smo šibki, treba je še veliko narediti, da si bodo očetje preprosto bolj pogosto upali in razumeli, da so lahko aktivni tudi pri rutinskih dejavnostih, kot je previjanje, kopanje, hranjenje dojenčka … Zakaj ne bi dojenčka k zdravniku peljal oče? Medtem ko kasneje, ko zna otrok že marsikaj povedati, se pa očetje ne branijo, da otroka peljejo k zdravniku.

Se očetje bojijo, da se ne bodo mogli sporazumeti z otrokom, ki še ne govori?

Očetje se verjetno bojijo, da so za dojenčke pregrobi. Ko so Skandinavci v 80. letih izvajali različne dejavnosti, s katerimi bi dosegli večjo aktivnost očetov, so imeli recimo v knjigi iz razvojne psihologije fotografirano dlan očeta in na njej dojenčka. Dojenček je zavzel skoraj celotno dlan. S tem so hoteli pokazati, da oče pravzaprav ni pregrob, imel je zelo nežen izraz, videlo se je, da se dotika dojenčka in takoj, ko se vzpostavi ta stik koža na kožo, je dojenčku to prijetno in tudi očetu. Da dojenček vzpostavi čustveni stik, ne potrebuje le mamine dojke ali le njene roke. Otroci tudi vse bolj zaznavajo odnos med očetom in mamo in s tem odnose v celi družini, v smislu, da se med vsemi njimi vzpostavijo neke vloge. Teh vlog se otrok ne more naučiti, ker mama to reče, ampak jih mora doživeti, potrebuje modele.



Mar se ženske za bolniške ne odločajo tudi zato, ker manj zaslužijo in imamo s tem začaran krog?

Po mojem mnenju zdaj ni več klasično začaranega kroga, ker se je ta družbeni kontekst spremenil v korist žensk. V povprečju so višje izobražene kot moški, ko imajo dojenčke, kar ne nazadnje pomeni, da imajo možnost dobiti kakovostno zaposlitev in s tem recimo tudi višjo plačo. Čeprav po drugi strani podatek kaže, da so ženske v povprečju nekoliko manj plačane na primerljivih delovnih mestih, se je ta razlika v slovenskem prostoru močno znižala, če primerjamo, kako je bilo pred 20, 30 leti. Ne nazadnje se za ženske odpirajo možnosti v politiki, na direktorskih mestih …­

To pomeni, da je tukaj družba bolj podporna temu, da bi se dejavna vloga očeta res lahko spremenila na tej relaciji. Je pa res, da na vlogo očeta ne vpliva samo ta družbeni kontekst, temveč morajo očetje preskok narediti tudi v svojih glavah. Ta je včasih težji, saj jih 'vodijo' implicitne teorije, češ da je za dojenčka primerna oseba mama. Žal velik del očetov meni, da se bodo z otrokom ukvarjali, ko bo večji, zdaj pa naredijo kakšne druge stvari. Ne govorimo o tem, ali oba enako veliko delata, govorimo o tem, ali ima dojenček ali dojenčica možnost enako sodelovati pri njunih slogih ravnanja, in če ima, je to seveda za otroka velika, tudi dolgoročna prednost v primerjavi s tistim, ki te možnosti nima.

Kako pa je glede kakovosti preživetega časa z otrokom?

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Razmišljati je treba o količini in kakovosti preživetega časa z otrokom. Dejstvo je, da tudi dojenček, malček, ki se še ne odziva na podoben način kot starejši otrok ali odrasli, ne zna vsega povedati, se vključiti v pogovor, ravno tako potrebuje veliko stikov in zelo pomembno je, da tisti čas, ki si ga dnevno za igro z njim vzame bodisi oče bodisi mama ali oba, starš resnično preživi z otrokom. Torej ne gleda recimo na računalnik, triletnemu malčku pa porine v roke mobitel, da naj gleda risanko. To ni kakovostno skupno preživljanje časa, čeravno je risanka lahko kakovostna. Naj si jo pogledata skupaj, malček in starš. To je skupno preživljanje časa. Otrok intuitivno razume, ali se odrasli z njim ukvarja zares ali pa mu je samo nekaj dal, da se zamoti, in ima tako on mir.

Zakaj menite, da raziskave v Sloveniji kažejo, da se moški na letni ravni ukvarjajo veliko manj z otroki?

Večina moških pozneje prihaja iz službe. Hkrati gre tudi za mit o tem, da so gospodinjska dela še vedno prevladujoče v zakupu žensk. Za to smo si ženske delno tudi same krive, ker tudi, če oba delata do štirih, bo ženska pogosteje poskrbela za kuhanje ali nakupe v trgovini. Težava pa je, da se moški v tistem času, ko se bo ženska ukvarjala z gospodinjskimi opravili, ne bo ukvarjal z otrokom, temveč bo delal svoje ali počival. Medtem pa bo ženska na primer kuhala in se vzporedno ukvarjala še z otrokom. To ni tisti kakovostni čas skupnega stika z otrokom, čeprav ga bo verjetno ženska štela med skupaj preživeti čas. Takrat otroka pravzaprav čuva le z enim očesom.

Dobi tako otrok model, da se delo deli na moško in žensko?

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Spolno stereotipnost težko zmanjšujemo ravno zato, ker potrebuje generacijo, da se stereotip spremeni. Moramo vedeti, da dojenček še iz posteljice ali ko se plazi, vidi modele: mamo s kupom perila, očeta za računalnikom, kar že ustvarja prve stereotipe, ki se pozneje pogosto reproducirajo zaradi izkušenj v okolju. Zato da bodo ti, ki so zdaj dojenčki in otroci, potem drugače ravnali, morajo biti stereotipi preseženi v generaciji odraslih oseb. Gre za spolne stereotipe, ki so zelo trdoživi. Stvari se dogajajo v družini in širšem družbenem prostoru in se kažejo tudi na nezavedni ravni, recimo pri izbiri igrač, dejavnosti, ki so primerne za en ali drugi spol, potem lahko stopi še zraven institucija in vrstniki, s čimer se stereotip okrepi. Posamezni otrok, ki se bo drugače vedel, igral, oblačil, kot je značilno za njegov spol, ne bo 'in', kot rečemo, bo čuden, drugačen. Premiki so majhni ravno zaradi tega, ker je stereotipe tako težko preseči.

Je za presežke stereotipov potrebna podpora oziroma delovanje družbe v to smer?

Da. Eno so sistemske rešitve v institucijah, recimo vrtci, šole, ki jih obiskujejo otroci, ki bi morale čim več prispevati k spolno nevtralnemu delovanju, drugo pa so vsakodnevna ravnanja znotraj teh istih institucij, ko recimo vzgojiteljica v vrtcu na tla strese dve vreči igrač, tiste, ki so bolj za deklice, in tiste značilne deške. Na obeh področjih je treba še veliko delati. Premiki v pozitivno smer se kažejo v obdobjih 10 ali 20 let, pri tem pa je treba biti zelo potrpežljiv in zelo previden, natančen. Ni dovolj, da rečeš: “Glej, lepo je biti oče, in to že dojenčku.” Treba je razmišljati širše, zakaj je nekemu konkretnemu očetu lepo, da je oče. Morda njegovo vlogo razume tudi njegov direktor, si oče upa direktorju razložiti, da bo tri dni v tednu on tisti, ki se intenzivno in aktivno ukvarja z otrokom, in da zaradi tega ne bo ostal brez službe, mu to 'dovoli' mama otroka.

Kaj konkretno lahko oče ponudi dojenčku?

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Raziskave kažejo, da popolnoma na vseh področjih razvoja, od spoznavnega, govornega, gibalnega, socialnega do čustvenega, lahko očetje dosežejo pomembne premike pri otroku – enako kot mame. Če očetje vstopajo v to dejavno vlogo primerljivo kot mame, s tem ne mislim, da jih zamenjajo, so lahko ti otroci celo bolj uspešni na navedenih področjih razvoja, ker so dobili še drugačne izkušnje. Drugačne od maminih, ki ravna v svojem slogu z dobrim namenom, enako kot oče. Del interakcij z otroki in različnih dejavnosti se prekrije, del pa je različnih in rezultat je, da dojenčki, malčki, otroci, ki so dovolj pogosto deležni dveh slogov vpletanja staršev v razvoj in učenje, na ta način pridobijo, tudi na dolgi rok.

Je ta plat v družbi premalokrat poudarjena?

To, da bo mama dojenčku pela Biba leze, biba gre, ga božala, žgečkala in se mu smejala, je super, enako fino pa je, ko bo oče dojenčka kotalil, vrtel, mu drugače zapel … Gre za dve različni izkušnji in dojenček v obeh uživa. Oboje mu je v redu in to, kar mu je v redu, tudi ostaja. Razlike v slogu mame in očeta so dobro prepoznane v igri, ki je prevladujoča dejavnost otrok. Očetje v povprečju prevzemajo bolj aktivno vlogo, malčke, otroke spodbujajo h gibanju, recimo z otroki se kotalijo, tečejo, oče jih nosi …

Kaj je na tem področju dolžna prispevati družba?

Država je odgovorna za sistemske rešitve, ki so v podporo družinam in otrokom. Torej omogočiti tudi ženskam, da se izobražujejo, prevzemajo odgovorna delovna mesta, sledijo svoji poklicni karieri, čeprav imajo otroke. Pomembni so torej kakovostni vrtci in druge možne oblike varstva, zdravstvo, otrokom in družinam prijazne delovne organizacije. Poudarjam tudi, in sicer zaradi tradicije, saj lahko tudi ženska nese perilo v pralnico, sicer pa so z vidika pravičnosti tozadevne rešitve enako pomembne za moške in ženske.

Poleg sistemskih rešitev pa so pomembne tudi implicitne teorije posameznic in posameznikov o tem, kakšna je dobra mama ali dober oče, ali bo oče zmogel in znal ravnati z dojenčkom, ki je še tako majhen in krhek … Na tej ravni pa je pomembno ozaveščanje staršev, ki mora biti zelo občutljivo in je dolgotrajen proces. Izkušnje po svetu kažejo, da se je o vlogi očeta in mame v odnosu do dojenčka, malčka, otroka treba veliko pogovarjati v javnosti in pisati ter v tovrstne razprave vključiti tako strokovnjakinje in strokovnjake kot očete in mame, ki imajo dobre rešitve in lahko služijo kot dobri primeri …

Imajo tudi očetje kaj od tega, če se ukvarjajo s svojimi dojenčki?

Mnogo bolj so sproščeni, bolj zaupajo vase, verjamejo, da znajo, se ne prestrašijo, ko dobijo dojenčka v varstvo. Nekateri očetje povedo, da gredo brez večjih težav po otroka v vrtec ali ga tja pripeljejo, saj računajo na pomoč vzgojiteljice, da pa je precej drugače, če morajo biti z dojenčkom sami cel popoldan, ga previti, nahraniti, uspavati. Tisti, ki so s temi opravili začeli takoj po rojstvu in bili dejavno vključeni v vzgojo dojenčka, malčka ter so izkusili, da to zmorejo, bodo vedno bolj sproščeni in uživali skupaj z malčki. Veseli in zadovoljni bodo, ko jim bo dojenček zaspal na rami, ko se jim bo nasmihal ali smejal, ko ga bodo ogovarjali v posteljici – vse to lahko izkusijo le, če se vključijo v dejavnosti z dojenčkom. In verjeti morajo vase in recimo v trgovino poslati raje mamo …

Gre tudi za to, da dojenčkov ne podcenjujemo in jih jemljemo kot osebe?

Nevroznanstveni izsledki kažejo, da se dojenček v prvem letu življenja tako hitro razvija, kot pozneje nikoli več, in to na vseh področjih. Tudi to je eden od pomembnih razlogov, da tudi očetje spremljajo in spodbujajo dojenčka v tem hitrem razvoju. Večina mam to že dobro ve, morda jih že preveč skrbi, ali z dojenčkom delajo dovolj, da ne bodo kaj zamudile. Ne bi pa smeli spregledati, da je manjša vključenost očetov v vzgojo dojenčkov in malčkov lahko pogojena tudi s stališči mam, ki vedno ne zaupajo očetom oziroma jih skrbi, ali bodo res znali in zmogli. Napačno, zato je tudi o tem treba javno govoriti. Tudi mame ne znajo oziroma prvič niso najbolj spretne v previjanju, hranjenju. Vendar ne šteje le to, pomemben je stik z dojenčkom, rutinskih dejavnosti pa se enako kot mame naučijo tudi očetje.

Fotografije: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri