Darjo razmišlja: Znani pojavi dolgoletnih razmerij

Z drago sva postala verjetno najbolj generičen primer para, ki je skupaj že od pamtiveka. Ekosistem, ki se ustvari, ko dva človeka leta in leta preživita kot par, je svojevrsten pojav. Je unikaten v marsikateri iztočnici, v marsikateri karakteristiki, ki je za sveže odnose skorajda nepojmljiva. In v številnih pogledih je to nadvse udobno, priročno, celo prijetno.

Cel dan v trenirki in najbolj udobni majici, prhanje pri odprtih vratih, kar ji ne uspe pojesti, ostane meni in včasih ji ne uspe pojesti sladice, kar je sploh kot mali božič. Če ste tudi vi že vrsto let v odnosu, vam bodo naslednji pojavi verjetno še kako znani.

Moje perilo, njeno perilo

Njeno spodnje perilo zahteva posebno nego. Kar se tiče pranja drugih cunj, je vse tako, kot sem se priučil, ko sem bil samski. Celotna moja garderoba se lahko mirno opere na dveh programih, ko pa pride do njenega spodnjega perila, je potrebna cela pralna znanost in program na pralnem stroju, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja. Imam občutek, da bo njeno perilo kar razpadlo, če bo oprano na napačnem programu, ali pa, bog ne daj, z mojimi gatami, zato je pač pravilo, da se njeni modrčki in spodnjice obravnavajo kot najdražji kitajski porcelan in se zato tudi zbirajo ločeno od drugega perila za pranje. Da po pomoti ne bo šla kakšna čipkasta zadeva v stroj z mojimi plebejskimi boksaricami.

O zamujanju se ne govori

Čas je še en koncept, ki je pri naju zelo različno razumljen, kadar gre za prihod domov. Ker se tako in tako doma prej ali slej srečava, je vsakršen pogovor o tem, kdaj bo kdo doma, popolnoma podvržen ugibanju in v bistvu si le izmenjava neke popolnoma arbitrarne približke. Jaz sem sicer še vedno tako naiven, da te njene približke prepogosto vzamem zares in potem malce trapasto čakam ob dogovorjeni uri s kakšnim sveže pogretim ričetom ali filmom, ki naj bi si ga pogledala. A bistvo je, da ko ona vendarle pride, se v pogovor o razlogih za zamujanje niti več ne spuščam. Jasno mi je, da so dogovori fleksibilni in zato bi bil prepir o tem popolnoma nesmiseln.

Garderobna strategija

Podobno se nisem prepiral, ko sva si delila prostor v omarah. Tudi potem, ko sva kupila še eno veliko omaro, ki naj bi bila namenjena izključno mojim stvarem, pa zdaj notri ob mojem skromnem naboru jaken in jopic visijo neki njeni zimski plašči in bunda, ki mislim, da je ni oblekla, odkar jo poznam. Dejstvo, da njene cunje zavzamejo 96 % vsega garderobnega prostora, mi je že davno popolnoma samoumevno. Če jaz morda kupim kakšno novo srajco ali jakno in nimam obešalnika, na katerega bi to lahko obesil, preprosto izberem najstarejšo stvar, ki jo imam, in tisto vržem proč. Ona podobno stori enkrat na leto, ko ima čistko svoje garderobe in se uspe znebiti tudi po vrečo ali dve oblek, a to stanja niti malo ne spremeni. Včasih imam občutek, da se njene obleke medtem, ko ne gledam, množijo po postopku celične delitve.

Zadnja sladkarija je njena

Nekoliko bolj usklajena sva pri hrani. Čeprav si vsak vikend rečeva, da je to zadnji vikend, ko jeva sladko, nama je vedno težko sprejeti ta ultimat, če pa je v zamrzovalniku še pol banjice sladoleda in v omari odprta škatla kokosovih kroglic. Še tole pojeva, potem pa nič več sladkega! Razen, če kdo prinese kakšno čokolado kot darilo. Ker imava oba kronično strast do sladkega, to seveda pomeni, da sem se moral priučiti, da ne pojem zadnjega kosa tiste sladkarije, ki je njej najbolj pri srcu. Zadnji je vedno zanjo. To je vsekakor najbolj diplomatska rešitev, ki se ne more končati s kakšno neprijetno zamero.

Odej ni nikoli preveč

A kolikor se nama uspe dogovoriti pri sladkarijah, nama ne uspe pri odejah. Njo namreč zebe 11 mesecev na leto, kar postane moj problem v trenutku, ko hlad ujame tudi mene in si moram potem nekako izboriti svojo odejo. Z leti sem se naučil, da to ne pomeni, da ima par preprosto na kavču dve odeji, ampak da je povsod po stanovanju na voljo čim več odej. Ker včasih njo zebe več, kot ena odeja zmore pogreti. Preglavice z odejami se seveda prenesejo tudi v posteljo. Nekoč, pred leti, se je zdelo romantično in smiselno, da imava eno veliko odejo, pod katero sva stisnjena oba. Zdaj, leta pozneje, navkljub dejstvu, da je ta odeja širša od dveh metrov, resno razmišljava o dveh ločenih, ker si jo še zdaj poleti porivava drug drugemu, ker je obema prevroče, pozimi pa ona jako tarna vsakič, ko se obrnem, češ da jo s tem odkrivam in spuščam mraz do njenega telesa.

Kaj je to Tinder?

Ob vseh teh medosebnih specifikah pa se mi je nedavno tega nasmehnilo ob še enem tipičnem znaku dolgoletnega razmerja – ugotovil sem namreč, da ne vem čisto nič o aplikaciji Tinder. Prijatelj mi mimobežno začne razlagati o tem in onem dekletu s Tinderja, jaz pa ga le bebavo gledam, češ razumem osnove, ampak podrobnosti, kako vse skupaj deluje, pa so mi popolnoma tuje. In več ko sem dobival podatkov, manj se mi je zdelo vse skupaj smiselno. Kataloško pregledovanje potencialnih partnerjev, kot da kupujem kos mesa v mesnici? Je resnično to trenutna scena z zmenki? Nič čudnega, da nas vse, ki smo v razmerjih, tako zelo straši ideja, da bi se kdaj spet znašli na trgu samskih, kjer se zdaj ljudje med seboj le še nemo izbirajo z drsenjem prsta po zaslonu.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord