Zrela leta so obdobje, ko se delovni aktivni ciklus posameznika počasi zaključi. Pridejo leta, ko je upokojitev pred vrati ali pa smo že upokojeni, smo dedki in babice, uživamo sadove minulega dela ter se imamo naposled fino, ko nam ni treba kar naprej hiteti, biti venomer na preži in lahko dremuckamo malo dlje, saj se nam nikamor ne mudi.
Pa je res tako?
Obdobje med 60. in 70. letom naj bi bilo namenjeno temu, da se naredi življenjska inventura, ko pogledamo, kako smo preživeli življenje, kako smo zadovoljni z njim, kaj obžalujemo in česa nismo realizirali, četudi smo si vedno želeli.
Mislimo si, da smo lahko srečni in mirni, ker smo si ustvarili določen standard, otroci in vnuki so zdravi, preskrbljeni, s partnerjem smo srečni in umirjeni. Aha, tole zadnje je napisano za idealne razmere in v tistih primerih, ko je posameznik odgovorno in z ljubeznijo ravnal s seboj in z vsemi bližnjimi in ko je skozi celotno življenje negoval pozitiven odnos do vsega, kar ga je obdajalo.
Zadnje čase se srečujem s fenomenom obiskov starejših parov in posameznikov, ki iščejo izhod in rešitev iz zakona, v katerem so prikrajšani in nesrečni po 40 in več let, pa ne morejo več naprej.
Menim, da so res pogumni, ko pridejo in se soočijo s svojo bolečino in dvomi po toliko letih, ki so jih preživeli v zlorabi, poniževanju, ignoriranju in v odnosu, v katerem ni bilo zdrave komunikacije. Kajti res mora imeti eden od zakoncev 'poln kufer', da pride po nasvet, kako naprej. Dejstvo je, da tako, kot je bilo do zdaj, ne more biti več in zakonec tudi noče več biti žrtev in objekt zlorabe.
Kako se odločiti?
To so vedno težka vprašanja in dileme, ki iz te situacije vznikajo in so vedno večslojne. Enostavne rešitve, da bi lahko na primer napisala recept, žal ni.
Pri obeh zakoncih se je skozi toliko desetletij nabralo ogromno zamer, očitkov, jeze, užaljenosti in prizadetosti, ki več ne dopuščajo ignoriranja. Če sta oba pripravljena in se zavedata, da brez dela na njunem odnosu ne bo šlo, potem sta na dobri poti, da preostanek življenja preživita v recimo slogi, razumevanju in umirjenosti. A predpogoj za takšen rezultat je iskrena volja in želja, da se dosedanji težek odnos spremeni in se nadomesti z drugačnimi načini ravnanja in komuniciranja. Kajti, kot vedno, je prav področje medsebojne komunikacije tisto bojno polje, na katerem sta lomila kopja in osebnosti, a rezultat je bil vedno večja odtujenost in maščevalnost.
Ostarela zakonca sta dostikrat 'kaznovana' za svoj medsebojni odnos vsa pretekla leta tudi s tem, da odrasli otroci ne želijo imeti kaj dosti stikov z njima, ker imajo težke in žalostne spomine na čas, ko so odraščali, saj sta se mama in oče kar naprej prepirala, obtoževala in bila nasilna drug do drugega.
Takšni otroci včasih izberejo rešitev, ki jih čim prej vodi iz gnezda, torej s prvim partnerjem odidejo iz tako okvarjene družine, da se rešijo pritiskov staršev, a kaj, ko se sami tudi dostikrat zagozdijo v patološke odnose, ki ne trajajo dolgo. To je sicer druga zgodba, a dejstvo je, da danes ostarela človeka ostajata v svoji jezi in zamerah sama, ne znata kakovostno komunicirati in sta drug drugemu največja nasprotnika, namesto da bi bila zaveznika.
No, seveda je mnogo parov, ki se srečno in zadovoljno starajo, obiskujejo jih otroci in vnuki, imajo prijetna nedeljska kosila in druženja in uživajo v medsebojni družbi. Dejstvo v takšnih primerih je, da sta zakonca v ljubečem in razumevajočem slogu negovala svoj odnos vsa leta pred tem.
Zato: kot živimo danes s svojim partnerjem in z njim komuniciramo, tako bomo v zrelih letih imeli umirjene in prijetne rezultate ali pa bo žal prevladal občutek izdaje, nesrečnosti in jeze.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličinte na tel.št. 031 666 168. Več pa si lahko preberete tudi na www.facebook.com/Svetovalnica in www.svetovalnica.si .
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
