Avanture, ki jih ponuja reka Soča

Vožnja ob Soči, vse do Bovca, je naravnost osupljiva. Sožitje dreves, visokih hribov in vode vas dobesedno posrka vase. In iz­ko­ristite lahko vsak posamičen element narave, bodisi za uživanje v opazovanju bodisi za krepitev duha in višanje srčnega utripa.

Kristalno čista Soča, za mnoge najlepša evropska reka, v kraljestvo svo­jih zelenih brzic vedno znova privabi številne izzivalce z vsega sveta. V zadnjih letih so v Bovcu nastale številne agencije, ki ponujajo adre­nalinske vodne in zračne športe. Te omogočajo na Soči doživetje raftinga, kanjoninga, hydrospeeda in spuščanja s kajakom. Če pa vode ne marate preveč, se lahko odločite za pohodništvo, kolesarjenje, jahanje ali paragliding.

Rafting

Ceremonija se začne v agenciji, kjer dobite us­trezno opremo, torej neoprenske hlače in čev­lje, anorak, rešilni jopič in čelado.

Rafting je spust po divjih vodah v posebno izdelanem čolnu, ki ga s krmilnim veslom upravlja izkušen vodnik. Po izkušnjah sodeč, je privajanje na vodne brzi­ce preprosto, tako da se turističnega raftinga po Soči s pomočjo vodnika in skupine lahko udeleži vsakdo, brez posebnega poznavanja vodnih športov. Zatorej kar pogumno!

Kombi vas najprej odpelje na izhodiščno toč­ko, kjer se preoblečete v ustrezno opremo, nato pa ste deležni kratkega uvoda.

Prvi stik s Sočo je presneto mrzel, saj je njena temperatura po­leti od deset do 12 stopinj Celzija, pomladi zna­ša od osem do deset, pozimi največ presneto hladnih šest. Sploh pa občutek mraza ni pre­ti­ran, saj vas pred njem ščiti neoprenska obleka, debela tri milimetre.

Po reki se lahko pluje z mini čolni za rafting (outsiderji), primerni za tri uživače adrenalina, ali z navadnimi čolni za rafting, ki so primerni za štiri do osem ljudi. V mini čolnu je klopca, na kateri se kleči (podobno kot pri kanuju), na navadnem čolnu za rafting pa se sedi na levem ali desnem delu, noge pa morajo biti zataknjene pod vrvjo na dnu čolna.

Vodnik na začetku razloži, kako je treba drža­ti veslo in še nekaj osnovnih pravil vedenja na vodi, da ne bi čofnili vanjo. Veslati je treba z močjo celotnega telesa. Vodniki si nikakor ne želijo, da bi skupina složno “mešala juhico”, torej s kratkimi in šibkimi zamahi. Moč čolna in skupine mora biti dinamična in usklajena. Hkratno veslanje na ukaz vodnika je popolnoma samoumevno. Leva stran skupine mora bi­ti usklajena z desno stranjo in nasprotno.

Vod­ni­ki zelo radi vidijo, da je skupina energična in dinamična ter da skupaj z njimi deluje kot celota. V takem primeru je užitek za vse zago­tov­ljen, kar je seveda tudi cilj vseh sodelujočih.

Proga na Soči je dolga od 8 do 10 kilometrov, spust od Srpenice do Trnovega ob Soči traja približno uro in pol. Reka je na tem delu razdeljena na dva dela, na mirnega in divjega. Skupina se na mirnem delu privaja na čoln, usklajuje ves­lan­je, naredi obrat v levo in desno, predvsem pa se predaja impresiji visokih gora in vode.

“Noro! ” je najpogostejši stavek, ki ga je slišati ob pogle­du na okolico.

Mirnega dela je kaj hitro konec, z njim pa tu­­di ležernega opazovanja impresivne okolice. In že vas čaka drugi, zahtevnejši del, ki pa je bolj dinamičen in hkrati tudi bolj razburljiv. Ima večji padec in več skal, zato mora skupina v ključnih trenutkih močno prijeti za vesla, saj s tem pomaga vodniku ohranjati idealno smer vožnje.

Skale imajo tukaj večjo vlogo in so bolj izpostavljene kot v prvem delu reke, zato se sku­pina seznani tudi z načinom vedenja in od­zivanja, če čoln trči v skalo. Pri bočnem trku v skalo vodnik ukaže “vsi na skalo”. To pomeni, da se teža celotne skupine prenese na tisto stran čolna, kjer je skala. Takrat se čoln nagne k skali, tok vode steče pod čoln, v nasprotnem primeru pa tok pritisne komoro čolna na skale in čoln se preprosto prevrne.

Če se znajdete v objemu mrzle So­če, to ni prav nič hudega, saj so vsi na čolnu opremljeni z rešilnimi jopiči, ki nesrečnega plavalca obdržijo na rečni gladini, zatem pa mora samo odplavati na kopno.

Med vožnjo po Soči se zaustavite na več raz­glednih točkah. Med njimi posebej izstopata dve:

Prva je “Pinguins Rock”, druga pa skala “Man­hattan”, kjer je možno kopanje in skakanje s skal, visokih tudi sedem metrov.

Spust se konča pri Trnovem ob Soči, kjer vas čaka kom­bi in odpelje nazaj do agencije. Od Trnovega ob Soči do Otone (dva kilometra) je najzahtevnejši del, imenovan katarakt Soče, ki je primeren za divje spuste s kajakom.

Za najbolj izkušene se spust tukaj šele začne, gre pa za serijo nepretrganih brzic, ki skoraj dosežejo V. težavnostno stopnjo. Resnično pri­merno samo za izkušene sočoplovce.

Turistični rafting ponujajo Bovčani od maja do konca septembra, in sicer do najvišje višine vode oziroma pretoka 40 kubičnih metrov na sekundo. V juliju do začetka avgusta je vodostaj nižji in znaša od sedem do deset kubičnih metrov na sekundo. Jasno, zaradi majhne koli­čine padavin. V septembru pa obilen dež zopet napolni strugo in pretok naraste vse tja do 40 kubičnih metrov na sekundo. V obdobju niž­je­ga vodostaja so spusti z raftom tehnično za­h­tevnejši predvsem za vodnika, ki mora čoln voziti med skalami.

V jesenskem in pomladnem obdobju, ko je padavin precej in so skale večinoma prekrite z vodo, vodostaj preseže 100 kubičnih metrov na sekundo. Takrat je Soča primerna za profesi­onalne spuste s kajakom. Vsekakor ima vsak me­sec v letu svoj čar, ki zahteva drugačen, svojstven pristop do vode.

Kajak in kajakaštvo

Kajakaštvo se je v svoji zgodovini ločilo na dve panogi, kajak na mirnih in kajak na divjih vodah. Poznamo rekreativno in tekmovalno kaja­kaštvo.

Kajak je zaprt čoln, primeren za vesla­nje po različnih vodah, med katere štejemo mirne in divje reke, jezera pa tudi morja.

Oblika kaja­ka se razlikuje glede na njegovo namembnost. Tako ločimo pri kajakih za divje vode več tipov, vsak pa je namenjen specifičnim potrebam športne discipline in posebnostim vsakega posameznika.

Sodobni kajaki so sestavljeni iz več delov, imajo pa različna imena. Ka­jak vrste rodeo ali freestyle je namenjen igra­nju na vodi, imenovanemu “playboating” – srfanju po va­lovih in izvajanju različnih vodnih likov. Kajaki vrste rodeo so manjši in bolj sploščeni.

Kajaki vrste riverrunner omogočajo lovljenje nasprotnih vodnih tokov in obvladovanje re­ke znotraj idealnih linij. Primerni so tudi za večji vodni pretok, vse tja do 30 kubičnih me­t­rov na sekundo.

Krikerji so kajaki z večjim volumnom in so primerni za veslanje po tehnično zahtevnejših delih reke težavnostne stopnje od IV. do VI. “Creeking” je pravzaprav spust po potočkih z večjim padcem, ampak manjšim vodostajem, tja do 15 kubičnih metrov na sekundo.

Morski kajak je namenjen plovbi po morju, ima odprtino za šotor, tja pa lahko pospravimo tudi vso potrebno prtljago, potrebno za daljša potovanja.

Najpomembnejši deli kajaka so kljun, rep, odprtina, dno, bok, oblika čolna, zgornji del čolna in ročaji ali zanke za reševanje kajaka, sedež, nožne opore in baloni.

Kajaki za divjo vodo so narejeni iz plastične mase, ki je zelo odporna proti udarcem. Včasih so bili kajaki daljši in z veliko volumna, vendar so se iz leta v leto spreminjali, izgubljali volu­men in postajali laže obvladljivi.

Kajaki, pri­mer­ni za začetnike, so dolgi od 2, 5 do treh metrov, so stabilnejši, zaradi posebno oblikovanega dna se bolje držijo smeri in so kljub temu zadovoljivo vodljivi.

Kajakaštvo zahteva več znanja od raftinga in hydrospeeda, veslanja pa se nikar ne lotite sa­mi, če nimate izkušenj. Tudi ko osvojite os­nov­ne zavesljaje, je nujno, da po reki potujete z ne­kom, ki ima dovolj izkušenj in zna v kritičnih trenutkih pravilno ukrepati.

Prve zavesljaje na kajaku naredimo v stoječi ali mirni vodi, s poznavanjem hidrodinamike pa se lahko odpravimo veslati v bolj divje pre­dele reke. Ena izmed tehnik, ki je nepogrešljiva pri napredovanju kajakaša v divjih voda, je teh­nika eskimo, ki služi za obrat kajaka v pravilen položaj, ko se kajakaš nehote prevrne.

Hydrospeed

Plovni pripomoček, narejen iz plastike, težak sedem kilogramov, izvira z Nove Zelandije. Na Soči ga za plavanje po reki uporabljajo že dobrih deset let.

Plavanje s hydrospeedom ne zahteva ukvarjanja z vodnimi športi, zanimiv pa je pred­vsem zato, ker si v neposrednem stiku z vodo, tokom in brzicami.

Kot pri drugih vodnih špor­tih je tudi pri hydrospeedu priporočljiva na­slednja oprema: zgornji in spodnji neoprenski del, ki je navadno petmilimetrski, rešilni jopič, čelada in pogon v obliki plavutk.

Izlet s hydro­speedom na Soči se začne na Srpenici v spre­m­stvu vodnika na kajaku, ki te usmerja oziroma nakazuje idealno linijo. V mirnem delu reke se privajaš na plovilo, imenovano tudi rečni bob, in se učiš zavojev v levo in desno, ki so nujni za ohranjanje smeri in izogibanje skalam.

Dru­gi, divji del zahteva določeno kondicijsko pri­pravljenost in malce več spretnosti ter privaja­nja na novo krmilo, saj je na progi več skal, ob katere lahko trčite.

Hydrospeed tudi ščiti pred skalami. Ob trku v skale morate plovilo še ved­no močno držati pred zgornjim delom trupa. Trčenju se lahko izognete tako, da začnete pri­bližno sto metrov pred skalo zavijati v želeno smer, torej v levo ali v desno. Hydrospeed je ze­lo zabaven šport, vzame pa vam kar nekaj energije, saj zahteva precej moči tako v rokah kot v nogah. Spust traja približno uro in pol, konča se v Trnovem ob Soči.

Barbara Radojlovič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord