10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Čez minska polja

25. 11. 2004

Ne boste verjeli, koliko podzemnih trdnjav se skriva po slovenskih gozdovih. Še služijo svojemu namenu?

Slovenci imamo zanimivo zgodovino.

Vse od naših začetkov pa do pred kakim desetletjem smo se vedno tepli s katerim od sosedov, če pa so nam ti po nekem naključju dali mir, pa med seboj. Veneti, Franki, Germani, Turki, Italijančki, Nemci, jugoarmada … seznam ljudstev, ki smo jih prej ko slej pošteno nažgali, je dolg.

Rezultat? Pet pedi zemlje, ki ji ponosno rečemo samostojna Slovenija, in pa nepregledno število vojnih in vojaških spominkov. Govorimo o bunkerjih, utrdbah, strelskih rovih, karavlah, žičnih ovirah in o tonah starega železja, ki je nekoč bruhalo svinec in smrt, zdaj pa je le še star, preperel spominek na čase, ko sta zasluž­karstvo in slepo sledenje ideologiji za kratek čas premagala zdrav razum. Stikanje po njih pa je svojevrsten užitek.

Če ste človek, ki ga vsaj malo za­nima naša zgodovina, in če slu­čaj­no radi brskate po bunkerjih, bojnih rovih in podobnih luknjah, potem ne odlašajte. Obiščite bun­ker ali pa nekaj strelskih jarkov in ni vrag, da ne boste našli spominka ali dveh.

Utrjena Jugoslavija

Ni važno, s katerega konca Slovenije ste. Jugoslavija je začela graditi bunkerje in rove že leta 1935. Zapo­slili so 15. 000 delavcev, pozneje je to število naraslo na 40. 000 ljudi. Do leta 1939 so zgradili dvanajst težko utrjenih položajev in kakih 4000 manjših betonskih bunkerjev, vse skupaj pa so po pomembnosti razde­­lili v šest con.

Prva je bila zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, druga okrog Suška, tretja z sedežem v Škofji Loki, četrta okrog Železnikov, peta pred Cerknico in šesta nad Dravogradom in Mariborom. Že samo Rupnikova linija, ki se razteza na zahodnem delu naše deželice, obsega poleg ogromnega števila manjših utrdb še skupno par kilometrov podzemnih hodnikov.

Če računamo, da je na skoraj istem območju divjala tudi soška fronta, ni čudno, da se v teh hribih in dolinah še danes najde vraga in pol. Tudi drugi kraji so bili v naši pisani zgodovini priča mnogim manjšim in večjim bojem in bitkam. Gorenjci in tudi Primorci imajo Rupnikovo linijo, Štajerci in Korošci generala Maistra in njego­ve fante, Dolenj­ska pa je bila nekoč največje obram­bno polje pred tečnimi Turki.

Pod svobodnim soncem

Mnogo vojnih in vojaš­kih zadevic si lahko ogledate, ne da bi vam bilo treba riniti pod zemljo. Karavle so naj­lepši primer. Kakih petnajst minut hoje od koče na Krnu proti Tolminu (takoj pod prelazom Bogatin) je vojašnica, stara vsaj stoletje.

Zob časa jo je oglodal tako temelji­to, da so od nekoč mogoč­ne utrdbe ostali samo še zidovi. Kljub temu skoraj takoj prepoznate, kje je bila nekoč orjaška jedilnica, kje drobne spalnice in kje prostor za poveljnika. O drugem lahko ugibate po lastni volji. Če se vam ljubi malce pobrskati v zemljo, pa lahko najdete še vse kaj drugega. Mogočno in debelo zidovje, ki se pne nekaj metrov visoko, daje slutiti, kako velika in mogočna je bila vojašnica. Podobnih primerov je veliko po vsej soški fronti.

Žične ovire in minska polja so drug tak pojav. Min in drugih neeksplodiranih sredstev po naših gozdovih skoraj ni več, a po raznih luknjah v zemlji in po ostankih žice lahko sklepamo, da so nekoč tam bila aktivna minska polja. Če boste malo pobrskali okoli kakega večjega bunkerja ali karavle, boste skoraj zagotovo našli kak tak kos, ki je nekoč označeval ozemlje, po katerem ni bilo pametno hoditi. Na nekaterih delih prelaza Bogatin lahko vidimo tudi protipehotne ovire: železne količke, zabite v zemljo, na koncu priostrene in med seboj povezane z žico.

Ob takih in podobnih zadevah bodite previdni. Čeprav je stvar stara več kot šestdeset let, vas bo kljub temu temeljito naluknjala, če se boste zvrnili nanjo. “Površinskega” ogleda vredni spomeniki so tudi strelski jarki in strelne line. Teh je po Sloveniji na kilometre, od izredno majhnih recimo na Zaplani pri Vrhniki do skoraj dva metra globokih v goz­dovih zraven Rakeka. Z malo domišljije si lahko predstavljate, kako lepo je bilo vojakom, ko so do kolen v blatu čofotali po takih rovih in čakali na usodno kroglo.

V temo

Zdaj pa k bolj zanimivemu in adrenalinskemu brskanju po naši zgodovini. Večjih bunkerjev in podzemnih rovov je v Sloveniji, kot že rečeno, malo morje, največji in najlepši pa sploh še niso odkriti. Zanje vedo le domačini, ki iz takih in drugačnih razlogov zelo neradi delijo informacije.

Medtem ko za prejšnje ne potrebujete posebne opreme, pa pod zemljo ne rinite slabo oblečeni in brez močne svetilke. Večina velikih bunkerjev gre namreč zelo globoko v zemljo, kjer je kar precej hladno in seveda popolna tema. Vzemite zatorej s seboj kako močno “maglitko” in pozabite na naglavne lučke z LED diodami in podobnimi napravami. Par metrov pod zemljo z njimi ne boste videli nič pred seboj, večina teh bunkerjev pa ima za povrh nedokončane drenažne sisteme in rove za kable. Če se zvrnete v katerega od njih, si boste v najboljšem primeru močno odrgnili kožo.

Pa še nekaj: večina podzemnih hodnikov in bunkerjev ima sicer osrednji hodnik, od katerega se potem odcepijo stranki rovi in ponavadi razširijo v sobane ali pa slepo končajo. Obstajajo pa tudi bunkerji, ki imajo več osrednjih rovov, ki se med seboj prepletajo. Vzemite raje s seboj kompas in koga z močnim smislom za orien­tacijo, da se ne bi zgubili.

Gregor Logar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri