Deviška pobočja

30. 12. 2004
Deli

Sneg, ki se kopiČi na gorskih poboČjih, predstavlja pravzaprav sveta tla smučarije. Vsi tisti, ki se pozimi ne pridru-žite medvedom v zimskem spanju, pa ste seveda omejeni z dostopom do teh svetih krajev, nepredvidljivim vremenom in predvidljivim tempom sedežnic ter njim pripadajočih turističnih smučišč. Toliko o klicu divjine in privlačnosti podeželja. Svež sneg leži nepoteptan tudi onkraj teritorijev tradicionalnih smučišč. Če bi le nekako lahko prišli tja, verjemite, bi doživeli najboljšo smuko življenja, ta šport bi spet postavili na prvinsko raven. Človek proti gori ali obratno, proti svizcem in preostalemu gorskemu življu navkljub, dejstvo je, da se s take gorske eskapade ne boste vrnili spočiti.

Ne podcenjujte te telovadbe. Zanjo potrebujete veliko smučarskega znanja, poznati morate goro in znati preživeti v naravi. Velika težava so seveda plazovi. Preden se odločite za turno smuko, najemite vodiča ali strokovnjaka za to območje, saj gore ne odpuščajo napak.

Ta puščavniški šport je precej razvit tudi pri nas. Slovenci namreč nimamo težav z iskanjem vzpetin in gora, turno smučanje pa se pravzaprav lahko dogaja kjerkoli v naravi, da le šibajo zakoni fizike pošteno navzdol. Hribov je torej dovolj, ogledali smo si jih le nekaj, izbiro drugih, neodkritih ali mogoče komu privlačnejših, prepuščamo vam. Adrenalin je adrenalin pa naj gre za najbližjo strmino ali pa najbolj oddaljeno pobočje na Aljaski.

Veliko slovenskih smučišč je pravzaprav tam, kjer bi bilo samo po sebi sicer možno turno smučanje, veliko pa jih to dopušča tudi zdaj, ko so že pripravljena za amatersko smučanje. Vse, kar počnete v gorah, počnete na lastno odgovornost in ljudem, ki ne poznajo terena, po katerem se gibljejo, strogo odsvetujemo podobne avanture. Zaradi padcev in stranpoti lahko skupite hude poškodbe ali pa se celo poslovite od zimskega paradiža za vedno, če staknete snežno slepoto. Zatorej, razni ovinki zunaj označenih smučišč vas lahko na neznanem terenu drago stanejo, treba pa se je tudi primerno zaščititi. Prav tako obstaja velika možnost, da boste v gorah zašli in s tem reševalnim ekipam povzročili velike preglavice. Težavnost turnega smučanja se ocenjuje s posebno lestvico, označeno z rimskimi številkami od I do VII. Opozarjamo vas, da je vsaka turna smuka, ki ima oznako več kot III, primerna le za izkušene gornike ter poznavalce alpinističnega smučanja. Če ne spadate v slednjo skupino, si izberite kaj primernejšega, krajšega in lažjega.

Karavanke

Stol (2236 m) Najverjetneje gre za najboljšo izbiro v tem predelu Karavank. Po cesti skozi Završnico boste z avtomobilom prišli precej daleč. Ko se boste ustavili, pač nadaljujte s smučmi ali peš mimo Finžgarjeve skale do roba Malega Stola in naprej do Prešernove koče. Od nje do vrha Stola ni več daleč. Na severni strani gore, ki je jasno bolj skalnata, se do grebena zajeda nekaj grap, po katerih se dovolj sposobni in smučarsko podkovani lahko tudi spustite. Sicer se pač spustite po poti, po kateri ste prišli.

Višinska razlika: 1300 m

Čas pohoda: 3-4 h

Nevarnost: velika v zgornjem delu

Kamniške in Savinske Alpe

Raduha (2062 m) Najvišja gora v vzhodnih Savinjskih Alpah se ponaša predvsem s svojo dvojnostjo. Na jugu je obdana s prijazno, po-ložno podobo in visokogorskimi travniki, na severu pa svari z visokimi prepadnimi stenami. Gre za lep turnosmučarski cilj in nanjo se lahko privlečemo prek Loke, Groharta ali pač prečno pohajkujemo od Raduhe prek Smrekovca na Golte. Pot na vrh bo seveda zasnežena in zgolj s svojimi lastnimi močmi se boste lahko povzpeli na vrh. Iz doline do koče boste morali pešačiti dve uri, nakar vas čakata še dve do vrha Raduhe. Plazovi so nepomembni vsaj do Loke, zelo velika nevarnost proženja snega pa je v vrhnjem delu gore.

Višinska razlika: 1100 m

Čas pohoda: 4 h

Nevarnost: majhna v spodnjem, velika v zgornjem delu

Julijske alpe

Križ (2410 m) Podajte se na markirano pot proti Škrlatici ter nadaljujte po njej, dokler ne pridete pod bivak IV, ki je na višini 1980 m. Pot je dobro sledna, dokler boste še v območju gozda, kasneje pa se nadaljuje strmo navzgor po žlebu proti bivaku. Od tam se dolina razširi in nadaljujete lahko proti Stenarskim vratcem, ki se nahajajo med Križem in Stenarjem. Tam se nato podajte desno proti robu Kriške stene, kjer se lahko nemara celo odločite za pohod na sam vrh. V nasprotnem primeru se s smučmi podajte na pot v smeri vzpona, pazite pa na skalnate pragove, ki se še posebej v slabem vremenu znajo prikriti še tako izkušenemu smučarju z ostrim vidom.

Višinska razlika: 1300 m

Čas pohoda: 4-5 h

Nevarnost: velika v zgornjem delu

Mangartsko sedlo (2055 m) Gre za zahteven podvig, saj Mangart ne sodi med najbolj nedolžne planine. Odpravite se na pot proti Jezerski planini in proti grapi Plazje. Izberite desni krak grape in se počasi prebijte mimo podora. Po štirih urah se boste znašli pred strmim izstopom na Mangartsko sedlo. Smučajte po pristopni poti, zavedajte pa se, da so plazovi zahrbtni in da je teren v zgornjem delu strm.

Višinska razlika: 1100 m

Čas pohoda: 4 h

Nevarnost: strm teren, velika nevarnost plazov

Tomaž Kotnik

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"