Divje jadranje na Islandiji

Med snovanjem načrtov za konec svoje sezone, med odločanjem, katerih PWA [tekme svetovnega pokala] in EFPT [tekme evropskega pokala] se bom še udeležil, in razmišljanjem, ali naj organi­ziram še en windsurf kamp ali naj se lotim kakšnega novega videoprodukcijskega projekta, je zazvonil telefon in windsurferski prijatelj Manuel Grafenauer, ki se podobno kot jaz ukvarja z raznimi videoprodukcijami, mi je rekel: »Andraž, imam dob­ro novico, Islandijo lahko obiščeš v vlogi windsurferja in snemalca! Vendar potrebujem odgovor takoj.«

Brez razmišljanja sem privolil in čez nekaj dni sem že stal na tleh najzanimivejšega otoka, kar sem jih v življenju obiskal.

Avanturi naproti

Zgodaj zjutraj sem odrinil proti Münchnu, spotoma v Salzburgu pobral še dva zamujajoča avstrijska člana naše osemčlanske ekipe in nato s polnim plinom oddrvel proti letališču.

Kot vedno je bila prva in največ­ja skrb, kako spraviti vso windsurfersko, surfersko opremo in opremo za surfanje z veslom na letalo. Poleg osebne prtljage smo imeli še sedem velikih torb, kar je na tehtnici pokazalo več kot 400 kilogramov oziroma 176 preveč, kar naj bi bilo enako 1760 evrom. Po dolgem pregovarjanju in nekaj spretnih trikih smo plačali le 40 evrov za vsako torbo.

Druga skrb, ali bo oprema prišla nepoškodovana, oziroma vprašanje, ali bodo vse torbe sploh pri­spele z istim letalom, je bila še zavita v bliž­njo islandsko prihodnost.

In ker je tri lepa pravljična številka, se je od nikoder poja­vila še tretja skrb – članice ekipe, moje sopotnice, deset minut pred vzletom ni bilo od nikoder. Na poti na parkirišče ji je sredi ničesar zmanjkalo bencina v avtomobilu, a na srečo ji je uspelo vse pravočasno urediti in je v zadnjem trenutku pritekla na letalo.

Tako se je avantura, polna adrenalina, začela hit­reje, kot smo pričakovali.

Ljubezen na prvi pogled

V Reykjaviku nam je pri izstopu iz letala dobrodošlico zaželel močan polarni veter. Toda nič hudega, saj je bilo večino poto­vanja vreme delno oblačno, včasih z rahlim dežjem, toda vsakič, ko je zapihal polarnik, je z neba pregnal vse oblake in prikazala se je slika, ki je ni mogoče videti nikjer drug­je. Slika surove naravne lepote, ki me je povsem fascinirala.

Pred potovanjem sem preletel nekaj člankov o Islandiji, toda tega, kar sem videl, doživel, nisem mogel pričakovati. Odbite barve, noro fotogenična pokrajina, kontrasti, nebo, neverjetni prizori divjine ...

In v tej divjini nadpovprečno gostoljubni ljudje, ki so v vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč. Že pred začetkom potovanja smo navezali stik z lokalnimi surferji in windsurferji, ki so nas toplo sprejeli in bili neverjetno veseli, da se nekdo navdušeno zanima za vodne športe v njihovi deželi.

Razkazali so nam veliko krajev, nam dali zlata vredne informacijeo vremenskih razmerah in plimovanju, delili z nami zanimive pripetljaje in nas pobliže spoznali s svojim življenjskim slogom.

Tega, da je Islandija pred nekaj leti ban­krotirala, med prebivalci, s katerimi sem bil v stiku, nisem začutil. Večina ljudi živi človeka dostojno življenje, imajo službe in se ne pritožujejo.

Iz Reykjavika na vse strani

Da bi se lahko vsi člani ekipe naužili čim več avantur, smo v hotelski sobi v Reykjaviku pripravili podroben načrt, po katerem smo bili nato na poti in v akciji okrog 18 ur na dan. S takšnim tempom nam je v dveh tednih uspelo obdelati jugozahodni, južni in na koncu še severni del otoka.

Sandvik, Grindavik – popolni valovi

Uro vožnje oddaljena spota jugozahodno od Reykjavika smo največkrat obiskali. Seveda z razlogom – razmere za wind­surfanje, surfanje in surfanje z veslom so bile i-d-e-a-l-n-e. Vulkansko-peščena plaža in težki, gladki valovi so v nas zbudili še večje spoštovanje do narave. Dovolj je ena sama napaka in svojo opremo lahko po­biraš po skalah. Ali pa iz ledeno mrzlega morja, toplega pet stopinje Celzija.

Na srečo se nam ni pripetilo nič takšnega. No, ne samo zaradi sreče in ne samo zaradi vrhunskega znanja. Vedno, ko smo prispeli na spot, smo si namreč najprej ogledali razmere, se ogreli, si razdelili vloge in se podali v akcijo.

Sam sem bil večino časa snemalec, kar je bilo veliko napor­neje kot windsurfanje na popolnih valovih. Medtem ko so drugi jahali valove, sem zmrzoval na vetru in jih opazoval.

Z vsakim dnem sem nase navlekel več slojev oblačil, vendar mi je trdoživi polarni veter po nekaj urah vsemu navkljub prišel skoraj do kosti in ob­časno mu je pomagal še rahel dež. Toda nič hudega, naredil sem odlične posnetke. Poleg tega sem, ko se je zjasnilo, dobil drugo vlogo. Tisto, v kateri najbolj uživam.

Pred spotom Sandvik, kjer se stikata ameriška in evropska tektonska plošča, je nam­reč jezerce, globoko približno 30 centi­metrov. Čudežno igrišče za prosti slog z wind­surfom! Z nasmehom sem se podal na vodo in napravil nekaj trikov. Veselja je bilo žal kmalu konec, kajti v jezeru so zelo ostre vulkanske skale, zaradi katerih ni bilo vredno še kaj več tvegati.

Ólafsfjördur – jutranje ledeno presenečenje

Iz baze v Reykjaviku smo se na koncu podali še na dolgo pot na sever, kjer so najnižje temperature in najturobnejši kraji, zlasti v slabem vremenu. Vso pot je deževalo,na najvišjih vrhovih celo snežilo. Toda v lov za perfektnimi valovi se splača iti kamorkoli!

Kajti tam na severu, kjer se fjord konča, je ribiška vasica Ólafsfjördur, ki jo občasno obišče swell, plimovanje morja, in ob obali se začnejo graditi lepi, gladki in dokaj visoki valovi. Tako so to opisali domači surferji.

Vasica je res videti kot od­rezana od sveta, toda na njenem koncu, le pet met­rov od vode, smo pozno ponoči našli luksuzne hiške z džakuzijem, za katere smo odšteli le po 15 evrov na osebo na dan.

V vasici, ki je bila kot izumrla, smo naredili še zadnje načrte za podvige nasled­njega dne in blaženi zaspali. Zjutraj pa smo doživeli pravo zimsko presenečenje – vse je bilo pobeljeno z deset centimetrom debelo snežno odejo. Neverjetno. Pojedli smo zajtrk zmagovalcev in se odpravili na ogled spota. In doživeli neizmerno radost.

Zgodbe domačinov so se izkazale za res­nične! Pred nami so bili lepi gladki valovi, visoki od dva do tri metre, ki so se v enakomernem razmiku podirali na obali. Nasmejani smo hitro skočili v neoprenske obleke. Morje je bilo ledeno mrzlo, a motiva­cija in adrenalin sta nas grela ves čas. Ujeli smo nekaj perfektnih valov in uživali, dokler nas ni mrak pregnal iz vode.

Jökulsárlón – ledene gore in zelena prikazen

S severa smo se ponoči podali na jug, pred nami je bilo kar nekaj sto kilometrov do ledenega jezera. Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno in v soncu smo doživeli pravo prebu­janje otoka. Pokrajina je res­nično čarobno enkratna, o čemer najbolje pričajo fotografije.

Na poti smo se kar nekajkrat ustavili in občudovali naravo. Ena od naravnih znamenitosti, ki jih na poti nismo mogli izpustiti, je bil čarobni slap Skógafoss. Ni ga lepšega od hoje ob slapu in opazovanja mavrice, ki se nariše v lepem vremenu.

Po dolgi vožnji smo končno prispeli na cilj. Cesta se je kar nekaj časa dotikala nižjega hribovja, tik pred jezerom pa se nam je odprl nov svet. Ledenik, ledene gore, sončen dan brez oblačka in ledeno mrzlo jezero. Malce smo oklevali, nato pa se vendarle z vesli podali na vodo in raziskovali skrite kotičke, ki so se izoblikovali ob taljenju ledenih gora. Po nekajurnem uživanju smo morali odriniti domov, saj nas je čakal še lov za polarno svetlobo.

Prav tega dne je bila po Nasinih izračunih zelo velika verjetnost, da se bo pojavila ta zelena prikazen. Nestrpno smo priča­kovali, da sonce zaide in se začne nova avantura.

Vozili smo se že dobre dve uri in navdušenje je počasi ugašalo. Zaslediti polarno svetlobo ni mačji kašelj, saj je zelo težko predvideti, kdaj in kje se bo pojavila. Nenadoma se je ekipa v drugem avtomobilu za nami ustavila in panično kazala, naj takoj ustavimo.

Manuel je zakričal: »Northern Light!« Pograbili smo fotoapa­rate in začeli fotografirati.

Sprva je bila svetloba težko vidna s prostim očesom, potem pa se je začela premikati in spre­minjati barve, tako da smo kar kričali od navdušenja.

Tako se je naše islandsko doživetje končalo na najboljši možen način, s pogledom na dih jemajoče prizore ze­lene prikazni, v popolni samoti in tišini, ob pišu ledenega vetriča in z občutkom v srcu, da se bomo sem gotovo še vrnili.

Besedilo: Andraž Žan, foto: Manuel Grafenauer in Maxime Houyvet

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord