Naj vas naslov ne zavede, tokrat govorimo o svobodi gibanja, simbiozi med živaljo in naravo – o vsem, kar je ostalo enako še od časov, ko se je človek prvič zavihtel na konja – o jahanju.
Zgodovina nas uči, da je sobivanje med konjem in človekom zelo dolga.
Od prvih stikov z živaljo, poskusov njene udomačitve, osvajalskih pohodov Hunov in Tatarov prek falang Aleksandra Makedonskega in rimskih legij pa vse do časov Divjega zahoda in pisanih indijanskih ponijev je redko katera žival človeku tako zvesto služila kot konj ter je bila hkrati vir človekovega malikovanja in umetniške inspiracije. Sčasoma so konji bolj kot delovna in vojaška sila postali hišni ljubljenčki zanesenjakov, jahanje pa olimpijski šport. Ena od priznanih, a manj poznanih novih disciplin je jahanje endurance – in z njo se bomo pozabavali v tokratnem MH-izzivu.
Svoboda s kopiti
Endurance se je razvil iz ježe na dolge proge, kjer je bila predvsem pomembna vzdržljivost. Prvi zapisi o jahanju na dolge razdalje segajo v leto 1889, ko je ruski podporočnik Mihail Asejev izmenično na dveh konjih prejezdil razdaljo 2700 kilometrov v 33 dneh. V Ameriki je leta 1936 zveza Green Mountain Horse organizirala 100 milj dolgo ježo od Vermonta do Washingtona. Tovrstno jahanje (trail ride) je kot netekmovalno disciplino leta 1955 utemeljil Wendeil Robie, kalifornijski rejec arabskih konj, ki je organiziral ježo na 100 milj v enem dnevu. Kot tekmovalna disciplina je jahanje na dolge razdalje v ZDA prvič omenjeno leta 1959 (Tevice Cup) in leta 1964 (Hoggin Cup Best Condition). Od takrat se tovrstna ježa loči na trail (rekreativni dogodek) in endurance (tekmovalna oblika). Tekmovanja v vzdržljivosti so se razvijala tudi v Evropi. Začela so se v Italiji, od tam pa so se razširila v Avstrijo in Francijo. Od leta 1997 je endurance tudi uradna disciplina Konjeniške zveze Slovenije. Če bi endurance primerjali z drugimi športi, bi mu bil še najbliže maraton. Bistvo te discipline je torej vrhunska telesna pripravljenost konja in jezdeca pa tudi njuno veliko medsebojno poznavanje.
O kakšnem športu torej govorimo? Gre za ježo na dolge razdalje po naprej začrtani stezi. Steza je dolga približno 40 kilometrov in jo je treba prejezditi v enem samem dnevu. Seveda obstajajo tudi večdnevne ture, katerih cilj je prejezditi tudi do 160 kilometrov. Vsaka steza ima kontrolne točke, na katerih se mora jezdec javiti v vnaprej določenem času. Ker je pri tem športu zelo pomembno zdravstveno stanje konja, je na vsaki kontrolni točki poleg sodnika tudi veterinar, ki preveri konjev srčni utrip in njegovo splošno zdravstveno stanje. Če to odstopa od optimalnih vrednosti, lahko zaukaže počitek, ki lahko traja do 30 minut. V tem primeru konj in jahač nista diskvalificirana, ampak se skupnemu času prišteje čas počitka na kontrolni točki. Poleg veterinarskega pregleda se na kontrolni točki konja lahko napoji, opere in osveži. Vzdržljivost da, izčrpanost ne!
Mirno na pot
Kaj pa, če nimamo konja, primernega za takšno tekmovanje? Ljudje, ki se ukvarjajo s tem športom, pravijo, da bi moral vsak zdrav in povprečno treniran konj končati tekmovanje na krajši progi. Mnogi tekmovalci se tako tudi začnejo ukvarjati s tem športom in jezdijo konje, ki so jim trenutno na voljo. Zaradi nepredvidljivega in raznolikega terena se pri tem športu cenijo mirni, lahko vodljivi konji z majhnimi kopiti in čvrstimi nogami. Zaželen je tudi miren hrbet, kar pomeni, da je pri jahanju premikanje konjskega hrbta minimalno. Si predstavljate, da bi ves dan sedeli v sedlu na konju, ki poskakuje, kot da bi imel ose v zadnjici? To bi bilo podobno blažji izvedenki rodea, ki traja kar ves dan.
Da bi lahko uživali na hrbtu svojega štirinožnega ljubljenčka, morate biti primerno opremljeni, da bi bila ježa tako za vas kot za konja lažja in prijetnejša. In ne nazadnje, tudi zato, da lahko pritegnete poglede mične gospodične, ki jezdi vzporedno z vami in vašim čistokrvnim arabcem. Najprej potrebujete posebno sedlo, namenjeno izključno za ježo endurance. Skonstruirano je tako, da imate nad konjem kar največji nadzor.
V njem se sedi malce globlje, hkrati pa omogoča neovirano potovanje zraka po konjskem hrbtu. Tako sta zagotovljena dobra vodljivost konja in udobje jezdeca na celodnevni ježi. Na zadnjem delu sedla najdemo prostor, kamor lahko pritrdimo različne pripomočke, potrebne za jezdeca: zemljevid, veterinarski karton in po potrebi, za tiste, ki se radi izgubijo, tudi GPS. Da, tudi konje se da navigirati. Vrhunska sedla za endurance imajo vgrajeno tudi pripravo za merjenje konjevega srčnega utripa. Tako je jahač v vsakem trenutku seznanjen z zdravstvenim stanjem živali. Kot pri vsaki športni ježi je čelada obvezna, bič in ostroge pa so prepovedani.
Priprave na tekmo potekajo nekako takole: najprej se po jahalni proceduri pripravi konj, se ga osedla, ogreje in pred odhodom še pogovori o začrtani poti. Pogled na konjenike, ki se pripravljajo na pot, rahlo spominja na Whyatta Earpa in njegove somišljenike. Konji se nervozno prestopajo, prah se dviga izpod njihovih kopit, jahači zategujejo konjske uzde. Teren, na katerem potekata tekma ali samo trening, je mešanica gozda, travnika, skal in tudi kakšne vodne ovire. Način ježe je seveda odvisen od konfiguracije terena. Ni enako jahati po ravnini, kjer lahko konja poženete tudi v galop in začrtano pot prejahate dokaj hitro, ali konja voditi po skalnati poti, kjer se za vsak prehojen meter oba presneto namučita. Vedno morate imeti v mislih, da je vsak konj zase posebna zgodba, tako s svojimi vrlinami kot muhami, in odgovorno pristopiti k jahanju, treningu in tekmovanju.
Timsko delo
Velika prednost jahanja endurance v primerjavi z drugimi konjeniškimi disciplinami je v tem, da se lahko že po opravljeni osnovni šoli jahanja preizkusite v tej disciplini. No, naj vam to ne stopi v glavo, saj pravi jezdec postanete šele po 300 in več urah, preživetih v sedlu. Kot v vsakem športu tudi tukaj obstaja pravilo – čim več, tem bolje. Endurance je šport za vse, od dnevnih tur do takšnih, kjer boste v konjskem sedlu preživeli tudi več dni in se pri tem pošteno namučili. Poleg ježe obstaja še veliko drugih veščin, ki jih morate pri tem športu uporabiti: orientacija v naravi, prepoznavanje terena in podobno. Endurance je sinergija med človekom in živaljo, a 40 kilometrov v sedlu je velik napor, če ne delujeta kot tim. No, partner vam ne bo zameril, če ga boste v nekem trenutku ozmerjali s konjem. Če si želite okusiti čar svobode gibanja, skupaj z živaljo in naravo okoli vas, potem vam je endurance pisan na kožo. Privošči si ga lahko skoraj vsakdo: od tistih, ki že imajo konja in se želijo preizkusiti v tej disciplini, do tekmovalcem, ki so željni rezultatov. Zato ne oklevajte in skočite v sedlo.
Obvezna oprema
1 Sedlo endurance 54. 000 SIT, 225 EUR
2 Jahalna čelada Casco Duell 33. 408 SIT, 139, 5 EUR
3 Podloga za konjski hrbet 12. 000 SIT, 50 EUR
Kontaktni naslovi
Konjeniška zveza Slovenije, www. konj-zveza.si
Spletna stran Jezdec, www. jezdec. org
Islandski konji v Sloveniji, www. islandski-konji.com
Ivica Vrhovnik
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
