To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Potapljanje - pravo adrenalinsko doživetje

Potapljanje - pravo adrenalinsko doživetje (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
3. 7. 2013

Če ste prav zdaj na plaži, si lahko nadenete masko in plavuti ter vstopite v popolnoma nov svet. Ste pripravljeni, da gremo dol?

Kje se potapljamo?

Ste na morju kdaj opazovali potapljače, ki so se pripravljali za potop? Vas je zamikalo, da bi se jim pridružili, vendar niste imeli opreme, znanja ali poguma? Ali pa se niste počutili dovolj pripravljeni za "smrtno nevarni" šport?

Ljudje me že dolga leta sprašujejo vedno ista vprašanja: kaj storim, če pride morski pes, če mi zmanjka "kisika" in kako se spopadem z orjaško hobotnico …

Zato smo pripravili celovito predstavitev tega športa, ki vas bo morda povsem zasvojil in vam morda tudi spremenil življenje.

V Sloveniji imamo res srečo, saj se lahko potapljamo v različnih akvatorijih. Seveda je najvabljivejše morje, toda prav tako adrenalinsko doživetje je tudi potapljanje v ledeniških jezerih in rekah. Posamezne kraje z lahkoto obiščemo v enem dnevu z osebnim avtomobilom. Najzanimivejše območje je seveda Jadransko morje, zlasti njegov hrvaški del s številnimi otoki.

Kakšno opremo potrebujemo?

Za začetek potrebujemo "ABC opremo":

  • kakovostno masko,
  • dihalko in
  • plavuti.

Kupimo jo lahko v vsaki športni trgovini po dostopnih cenah. Z njo lahko naredimo prve korake v podvodni svet, ki pa morajo biti seveda varni in pravilni. Ne smemo pozabiti, da na nas preži veliko nevarnosti, ki se jih moramo zavedati med raziskovanjem velike modrine.

Ko se začnemo resneje ukvarjati s potapljanjem, se bo naše bivanje pod vodo precej podaljšalo. Poleg osnovne ABC opreme potrebujemo obleko, ki nas bo ščitila pred mrazom. In seveda jeklenko, kompenzator plovnosti, pas z utežmi, podvodno svetilko, dihalni regulator, potapljaški nož in potapljaške instrumente. Kar precej, ne!

Aha, osnovni potapljaški inštrumenti pa so: potapljaška ura, globinomer in podvodni manometer. Dodatna pripomočka, ki nam precej olajšata bivanje in gibanje pod vodo, sta kompas in dekompresiometer. Vse to lahko dobite v specializiranih trgovinah s potapljaško opremo (v Sloveniji jih je kar nekaj).

Tudi pri potapljaški opremi tehnika močno napreduje, zato so vsi zgoraj našteti instrumenti seveda digitalni, kar pomeni, da nam ena sama naprava sporoča vse podatke, ki jih potrebujemo med potopom.

Vse parametre podpira in obdeluje zmogljiv računalnik, ki nas v vsakem trenutku opozarja na čas, globino, temperaturo, dekompresijske postanke itd.

Ne smemo pa pozabiti, da je najzanesljivejši in najzmogljivejši računalnik tisti, ki ga nosimo med obema ušesoma - naša lastna pamet.

Med potopom v nobenem trenutku ne smemo odločanja prepustiti zgolj tehniki, zato se držimo pravil varnega potapljanja, ki jih v Sloveniji predpisujejo Pravila potapljanja potapljačev Slovenije (PRAPOS).

Varnost pri prostem potapljanju

Pri potapljanju nas najbolj ogrožajo motorni čolni in vodni skuterji z divjaki za krmilom.

Vsako leto se zgodi precej nesreč, veliko tudi smrtnih in s hudimi poškodbami. To lahko preprečimo tako, da smo kar najbolje vidni. Kraj potapljanja vedno označimo s signalno bojo živih barv, kar zapoveduje tudi zakon.

Druga nevarnost je nezadostna telesna pripravljenost.

Mnogi sezonski potapljači želijo kar najbolje izkoristiti dopust in že prvi dan postavljati rekorde. In namesto da bi zvečer kje z drago srkali martini ali poiskali skriti zalivček, se znajdejo na urgenci, kjer jim bolj ali manj strokovno poskušajo zašiti ušesni bobnič. Zatorej prve dni ne pretiravajmo in počasi povečujmo globino.

Potapljačem na vdih preti še ena nevarnost - kisikova hipoksija.

Gre za naravni pojav, ki nastopi, če vztrajamo pod vodo dlje, kot zmoremo. Posledica je poraba kisika v pljučih.

Ko nas razmere prisilijo, da začnemo plavati proti vodni gladini, se tlak kisika še dodatno zmanjša in tik pred gladino izgubimo zavest. Vzgon (če smo brez dodatnih uteži) telo sicer potisne na gladino, vendar nezavestni, z glavo obrnjeni navzdol, ne dihamo.

Po dveh minutah možgani začutijo kronično pomanjkanje kisika in del možganov odmre. Po štirih minutah smo statistično že odpisani.

Zadeva je zelo resna! Ne pozabite, da je potapljanje skupinski šport in da je individualizem pogosto poguben.

Naredili ste prve korake

Potapljanje vas je pritegnilo bolj, kot ste si predstavljali. Kaj zdaj? Si želite večjih izzivov, bodisi športnih bodisi lovskih, ali pa preprosto želite več časa prebiti pod vodo?

Hja, za to potrebujete boljšo opremo, naučiti se morate tehnik potapljanja, izvedeti, kje bi se še lahko potapljali in koliko stane oprema …

Najbolje je, da se vpišete v tečaj šole potapljanja, ki jih organizirajo športna društva in nekatere druge organizacije.

V Sloveniji je uveljavljenih več svetovno preverjenih sistemov šolanja, najpogosteje boste slišali za CMAS, PADI in SSI. Gre za dovršene sisteme osvajanja znanja in tehnik. Vsak od teh sistemov ima seveda drugačen pristop.

Preden izberete šolo, se dobro pozanimate, katera znanja premorejo in o izkušnjah inštruktorjev. Pri tem vam ne sme biti vodilo, da boste za veliko denarja dobili najboljše tečaje, oziroma nasprotno, da boste za "male pare" tečaj opravili hitro in brez težav.

Predhodno se pogovorite z inštruktorjem in skušajte ugotoviti, ali vas želijo na tečaju veliko naučiti ali le povečati članstvo v klubu. Ne nasedajte ljudem, ki vam obljubljajo, da boste tečaj opravili z lahkoto in brez težav. Voda ni človekovo naravno okolje, pooseblja enega primarnih človeških strahov, zato naj bo inštruktor izkušen.

Svetujemo vam, da izberete klub z daljšo tradicijo. Tako boste poleg izkušenih inštruktorjev z dolgoletnim stažem dobili tudi precej potapljaških prijateljev, ki vam bodo z znanjem in izkušnjami vedno priskočili na pomoč.

Seveda moramo nekaj reči tudi o denarju. Danes se veliko klubov ukvarja tudi s prodajo potapljaške opreme - v želji da bi dobili čim več novih potapljačev (kupcev). Pri njih dobite površno znanje, za katero precej plačate. Ni nujno, da so najdražji tečaji tudi najboljši.

Potapljanje s stisnjenim zrakom

Ena največjih zmot v člankih o potapljanju, je, da se potapljači potapljajo s kisikovimi bombami. To seveda ni res.

V sodobnem športnem potapljanju namreč uporabljamo stisnjeni zrak, spravljen v jeklenki, ki jo navadno nosimo na hrbtu. V zraku je samo 21 odstotkov kisika, večji del zavzema dušik.

Kisik, ki je nujno potreben za življenje na kopnem, je lahko kot plin v potapljaški jeklenki smrtno nevaren. Z globino se namreč zvišuje tlak plina, v našem primeru mešanici plinov - dušika, kisika in žlahtnih plinov. Če bi imeli namesto zraka čisti kisik, bi v globini več kot deset metrov postal toksičen in bi zaradi njega odšli v večna lovišča.

Torej, kisikove bombe pridejo v poštev samo za zelo majhne globine, do nekaj metrov, oziroma za posebne namene, kamor pa športno potapljanje ne sodi.

Kakor smo že omenili, večji del mešanice v jeklenki zavzema dušik, ki se mu z večanjem tlaka (globine) prav tako spreminjajo lastnosti, ki neugodno vplivajo na človeško telo. Če vzamemo neprepustno zaprto posodo, do polovice napolnjeno z vodo, preostalo pa z zrakom, in če ta zrak pritiskamo proti vodi, se bo v vodi raztopil.

Predstavljajmo si, da je nepredušno zaprta posoda naše telo, voda pa vse tekočine v telesu, tudi voda v našem tkivu. Dušik se zaradi večanja pritiska v tkivu raztaplja in v večjih globinah povzroča neprijetne posledice ali tako imenovano dušikovo omamo. Nekateri ji pravijo tudi globinska pijanost.

Nitrox

Nitrox je sestavljenka iz besed "nitrogen" in "oxygen", torej iz dušika in kisika. V zadnjem času je postalo potapljanje z nitroxom zelo priljubljeno. Nekateri tako zelo prisegajo nanj, da o potapljanju z navadnim zrakom sploh nočejo več slišati, saj je zrak za potapljače najslabša mešanica plina. Povejmo, da takrat, ko govorimo o zraku, mislimo na mešanico iz 78 % dušika, 21 % kisika in 1 % žlahtnih plinov.

V njej je kar precej dušika, ki pri potapljanju povzroča težave. Zato poskušamo z nitroxom zmanjšati količino dušika in ga zamenjati s kisikom. Tako dosežemo daljši čas varnega bivanja pod vodo, vendar je nitrox varen le do globine 30 metrov.

Ne pozabimo, da kisik pod večjim tlakom deluje toksično. Pri nitroxu moramo paziti, v kakšnem razmerju mešamo dušik in kisik, zato sta se v potapljanju uveljavili dve razmerji mešanja, t. i. EAN 32 in EAN 36. Iz teh kratic lahko razberemo, da je EAN 32 mešanica 32 % kisika in 68 % dušika.

Nitrox je torej izredno primerna mešanica za športno potapljanje, predvsem s stališča varnosti, saj kljub mešanici v jeklenki upoštevamo varnostne tabele za navaden zrak.

Če pa želimo preseči varno globino 30 metrov, se lahko zelo hitro zaplete. Parcialni tlak kisika namreč naraste prek kritične meje in temu sledi zastrupitev s podobnimi simptomi kot pri epileptičnem napadu.

Z uporabo nitroxa ne zmanjšamo možnosti dekompresijske bolezni. Ker predvsem rekreativni potapljači želijo kar najdalj časa preživeti pod vodo - in nitrox jim v primerjavi z zrakom to tudi omogoča - nekateri izkoristijo ta čas do skrajnosti. Pri zelo dolgem zadrževanju pod vodo na koncu dosežemo okoliščine, ki so enakovredne, kakor če bi se potapljali z zrakom. Ne pozabimo, da smo delež dušika samo zmanjšali, ne pa odpravili, tako da še vedno deluje.

V Sloveniji do nitroxa ni težko priti. Vsekakor pa moramo za tovrstno potapljanje opraviti poseben tečaj, ki ga ponuja kar nekaj šol.

Barotravma in dekompresijska bolezen

Pod pojmom barotravma razumemo vse poškodbe, ki nastanejo zaradi delovanja pritiska. Najbolj poznana je barotravma ušesa - počen ušesni bobnič. Vendar to ni vse. Sem lahko štejemo tudi slabo plombirane zobe, poškodovane sinuse, pretrganje pljučnih mešičkov, čemur sledi embolija ali vdor zračnih mehurčkov v krvni obrok. Ti zračni mehurčki se pri dvigovanju na površino povečujejo in se združujejo v večje mehurčke, ki nam zamašijo žilo - z drugimi besedami - kap.

O dekompresijski bolezni lahko govorimo takrat, kadar se potapljamo s stisnjenim zrakom ali z drugimi plinskimi mešanicami.

Pri potapljanju na vdih dekompresijske bolezni ne moremo imeti. Če pa pod vodo preživimo dalj časa, smo dlje izpostavljeni tudi tlaku. Tako se naše tkivo nasiti z dušikom. Temu rečemo saturacija. Ko se dvigamo proti površini, pritisk popušča, zato se dušik v našem tkivu začne izločati v nasprotni obratni smeri in kot plin ga izdihujemo skupaj s preostalim zrakom. Č

e pa pod vodo preživimo dalj časa in se proti površini vračamo prehitro, se dušik, raztopljen v tkivu, ne more izločiti v zrak, zato v tkivu nastajajo majhni mehurčki. Zelo radi se tvorijo v sklepih.

Načeloma pri vsakem še tako varnem dvigu nastane nekaj mehurčkov. Če je mehurčkov preveč, govorimo o dekompresijski bolezni.

Bolezen ima štiri oblike: blago, srednjo, težko in starostno. Zdravimo jo v rekompresijski komori. V njej umetno dosežemo tlak, ki ustreza globini, v kateri je bil potapljač. Dušik tako zopet prisilimo, da se vrne v tkivo, in nato tlak nadzorovano popuščamo (zmanjšujemo globino).

Zdravljenje v tej komori je izredno zahtevno in drago, zato potapljač posameznik težko poravna stroške transporta in zdravljenja v komori.

Komor nimajo za vsakim vogalom, praviloma pa so vsaj na Jadranu v večjih mestih. Tudi v Sloveniji imamo tako komoro, in sicer v Ljubljani.

Ker o življenju in smrti ali o težkih poškodbah odločata takojšnja kisikova terapija in hiter prevoz do komore, ponesrečenega največkrat prepeljejo s helikopterjem. In ko na koncu vse to seštejemo, so izdatki ogromni, zato je najbolje vnaprej poskrbeti za svoje zdravje.

Ker je takih nesreč kar nekaj, so ustanovili posebno organizacijo, ki ima poslovalnice povsod po svetu in se ukvarja predvsem z zavarovanjem in izobraževanjem ter preprečevanjem nesreč. Organizacija se imenuje Divers Alert Network ali na kratko DAN. Vsekakor vplačilo premije, zlasti še, če se s potapljanjem aktivno ukvarjamo, ni odveč.

Telesna pripravljenost

Mnogi mislijo, da je potapljanje ena od manj zahtevnih oblik športa, vendar se motijo. V približno eni uri potapljanja porabimo več kot 852 kalorij, kar je več kot pri hoji po stopnicah, skakanju z vrvjo ali v dvajsetih minutah vožnje s kolesom s hitrostjo 36 kilometrov na uro.

Najhuje pa je, da pri potapljanju ne morete preprosto odnehati in počivati, ko se utrudite.

Žal mnogo sezonskih potapljačev precenjuje svoje sposobnosti in mnogi niso kos naporu. Statistično gledano, se največ nesreč zgodi potapljačem med 40. in 59. letom starosti, najpogostejši vzrok pa so bolezni srca in ožilja.

S samodisciplino in pravilnim načrtom vadbe lahko dosežete potapljaško formo v manj kot sedmih tednih.

Zakaj je pomembno, da ste dobro telesno pripravljeni?
  • Zaradi boljšega obtoka krvi in večje kapacitete pljuč bo vaš srčni utrip nižji, kar pomeni, da boste porabili manj zraka.
  • Telo bo pod vodo sprejelo tretjino ogljikovega dioksida, kar zmanjša možnost možganskih okvar in zastrupitve.
  • Zaradi dobre cirkulacije boste v hladnejših vodah laže ohranili normalno telesno temperaturo.
  • Varni boste pred mišičnimi krči, saj bo vaše telo laže preneslo napor.
  • Če bo vaš prijatelj omagal (nikoli se ne potapljajmo sami! ), boste imeli dovolj moči, da mu pomagate.
  • Laže boste premagovali stresne situacije, saj je splošno znano, da sta šport in rekreacija naravno zdravilo proti stresu, kar pomeni, da ne boste zlahka izgubili nadzora, ki je najpogostejši vzrok nesreč.
Kajenje in potapljanje

Žal ugotavljamo, da je med slovenskimi potapljači veliko kadilcev. Za samo potapljanje ima kajenje posebno škodljive posledice. V cigaretnem dimu je namreč kar precej škodljivih snovi, ki nas pri potapljanju zelo ovirajo.

Naštevati lahko začnemo povsem običajne kadilske simptome: kadilci se že pri manjšem naporu zadihajo, na večjih globinah so težave z dihanjem še večje, spremlja jih tudi kašelj.

Si predstavljate kašelj na nekoliko večji globini, kjer sta edina vira zraka cev in ustnik, ki ga krčevito stiskamo med zobmi?

Kadilci so po potopu večinoma zelo utrujeni, precej bolj jim grozi tudi dekompresijska bolezen.

Posledica povečanega izločanja sluzi je zlepljenje alveol oziroma pljučnih mešičkov. Izmenjava plinov v pljučih je zato ovirana, saj nastajajo mehurčki, v katerih je ujet plin, ki pri dvigovanju na površino sili ven, toda ovira ga zlepljena alveola. Tako v pljučih kadilcev zaradi pretrganja izredno nežnih in občutljivih sten alveol nastajajo številne drobne poškodbe. Kadilci to ponavadi občutijo kot kašelj po koncu potopa.

Posledica na prvi pogled ni videti resna, vendar brazgotinice, ki nastajajo po zacelitvi teh poškodb, za vedno zmanjšajo površino pljučnih mešičkov in tako otežujejo dihanje.

Pljuča postanejo manj prožna, vdih je plitvejši, s tem pa se znatno poveča verjetnost za nastanek plinske embolije in dekompresijske bolezni. Ogljikov monoksid, ki je prav tako spremljevalec kajenja, zavira prenos kisika v krvi.

Telo se odzove s povečano tvorbo rdečih krvnih telesc, da bi si tako zagotovilo več kisika. Večje število teh telesc ima negativne posledice za potapljača, saj je kri gostejša in telesca se laže lepijo v strdke in ti mašijo manjše žile. Tisto, kar sledi zamašitvi žile, vam je najbrž znano.

In kaj potapljači počnemo pozimi?

Potapljamo se tako ali tako največ 14 dni, ko smo na dopustu. Napaka! Potapljamo se lahko vse leto. Tudi pozimi, v največjem mrazu, ko jezera prekriva led. Vendar se večina rekreativnih potapljačev pozimi ukvarja z vodnimi športi, kamor vsekakor sodi plavanje s plavutmi.

Zadnja leta postaja čedalje bolj priljubljeno igranje podvodnega hokeja. In kako poteka podvodni hokej?

Igra na dnu bazena, igralci poskušajo plošček, ki je precej težji od običajnega, po dnu bazena potisniti v gol. V rokah držijo kratke palice, obarvane črno ali belo, po čemer se ekipi ločita med seboj. No, igralci morajo vsake toliko tudi na površje po zrak. Pri tem športu si krepimo vse vrste mišic, pridobivamo kondicijo in si povečujemo pljučno kapaciteto.

Katero obliko vadbe izbrati?

Da bi se telesno dobro pripravili, zadošča katerakoli aerobna vadba. Seveda je najboljša vadba plavanje enkrat na teden, lahko pa tudi kolesarite, tečete, hodite po stopnicah, skačete z vrvjo, hitro hodite vsaj trikrat na teden po 30 minut.

Seveda ni treba, da postanete odvisnež, toda močnejši ko boste, tem bolje se boste potapljali, saj potapljanje zahteva pripravljenost vseh skupin mišic.

Varnostna pravila, ki si jih velja zapomniti
  • Varnostno pravilo # 1

Izkušenost: Pridobiti moramo dovolj izkušenj v različnih okoliščinah potapljanja. S potapljanjem na vedno istem kraju se ne bomo pripravili na različne razmere pod morjem.

  • Varnostno pravilo # 2

Oprema: Za vsak potop moramo biti pravilno opremljeni. Oprema mora biti testirana in brezhibna. Še tako popolna oprema pa ne more popolnoma izključiti tveganja.

  • Varnostno pravilo # 3

Izurjenost: Izurjeni moramo biti, da nekatere veščine izvajamo podzavestno.

  • Varnostno pravilo # 4

Znanje: Samo z zadostnim znanjem se bomo lahko rešili v težavnih okoliščinah.

  • Varnostno pravilo # 5

Odnos: Pravilen odnos je poglaviten za varno izvajanje potopov. Nastopaštvo tu nima kaj iskati.

Tomaž Prelac, foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri