Ko za nekaj živiš, vztrajno slediš svojim sanjam in se za uspeh boriš iz dneva v dan. Odlično to uspeva našemu najboljšemu enduro motoristu Mihi Špindlerju. Podaja se na najbolj zahtevne dirke, obenem pa ves čas drži stik z najboljšimi na svetu.
Čeprav športi, s katerimi se ukvarjate, ne uživajo velike medijske podpore, definitivno veljate za enega od najboljših oziroma najbolj vsestranskih slovenskih dirkačev. S čim vse se ukvarjate?
Že od majhnih nog se je ves moj svet vrtel okrog motorjev. Sprva ljubiteljsko, kasneje sem si to izbral za svoj šport, s katerim sem se začel resno ukvarjati. Najprej motokros, danes enduro. Tako da večino svojega prostega časa preživim na motorju, kar pa zahteva tudi ustrezno fizično pripravo.
Za trening se velikokrat usedem tudi na štirikolesnik ali motorne sani, z obema sem v preteklih sezonah tudi tekmoval, sedaj pa mi je prioriteta enduro.
Kdaj je vse skupaj preraslo v resno tekmovanje?
Sprva sta bila to le hobi in ljubiteljska vožnja po travnikih in gozdovih, pri 15 letih pa se je pokazala priložnost, da se z motošportom začnem ukvarjati bolj resno. Dobil sem svoj prvi 'pravi' motor in začel tekmovati v motokrosu.
Najprej so bile to le manjše tekme, na katerih ni bilo pretirane konkurence, nato se je izkazalo, da mi šport ustreza in da imam talent, ki ga je treba izkoristiti.
Začeli so se resni in načrtovani treningi, nastopati sem začel na državnem, evropskem in svetovnem prvenstvu.
Uspehi so prišli zelo hitro?
Motokros sem treniral osem let, v tem obdobju sem bil štirikrat podprvak v državnem prvenstvu, dvakrat sem nastopil za slovensko reprezentanco na evropskem in svetovnem pokalu narodov, na tekmah evropskega in svetovnega prvenstva pa sem se redno uvrščal v prvo deseterico.
Nato sem se odločil, da se preizkusim še v enduru. Leta 2008 sem prvič nastopil na tekmi Erzbergrodeo in kot prvi Slovenec prišel skozi cilj na 22. mestu, na Red Bull Romaniacs sem zasedel 12. mesto.
Vmes sem tekmoval tudi s štirikolesniki in bil v Sloveniji nepremagljiv, na Erzbergrodeu sem leta 2012 zasedel drugo mesto.
Prav zaradi tekmovanj ste veliko na poti. Je naporno?
Na vse najtežje tekme se je treba odpraviti nekaj dni prej, ker so ponavadi zelo oddaljene, in tako prevozimo tudi po več kot tisoč kilometrov.
Poti so precej naporne, vendar se sčasoma navadiš tudi tega in se na pot raje odpraviš kakšen dan prej, da je potem še malo časa za počitek na prizorišču tekmovanja.
So športi, s katerimi se ukvarjate, nevarni?
Sam bi rekel, da ta šport ni tako nevaren, kot se večini zdi, vsekakor pa lahko pride tudi do kakšnih poškodb.
Kako je s poškodbami? Vas je doslej doletelo že kaj hujšega?
Najpogostejše poškodbe so različne odrgnine in modrice. Včasih se zgodijo tudi različni zlomi, vendar do sedaj na srečo nisem imel takih težav. Sem pa imel zaradi hujšega padca tudi že pretres možganov.
Kaj počnete še poleg športa?
Delam in služim denar, da se lahko sploh ukvarjam s tem športom. Motošport predstavlja ogromen finančni zalogaj in dirkači se moramo sami znajti na različne načine, da se lahko ukvarjamo s tem, kar nam je najljubše.
Kakšne so vaše sanje?
Velika želja je enkrat nastopiti na reliju Dakar, do takrat pa želim ob ustrezni podpori priti čim višje na najtežjih vzdržljivost-nih enduro dirkah.
Kdo je vaš vzornik?
Vzornika sicer nimam, vsekakor pa občudujem tekmovalce, kot sta Graham Jarvis in Jonny Walker, ki imata ogromno izkušenj, ki so ju pripeljale v sam svetovni vrh.
Dobre in slabe strani tega športa?
Ta šport ogromno stane in se moramo tekmovalci nenehno boriti za svoj 'obstoj', zelo težko je dobiti sponzorje, ustrezno medijsko podporo itd.
Vendar pa konec koncev ni boljšega občutka, ko enkrat s svojim motorjem prevoziš in včasih tudi preplezaš teren in prideš v cilj ter se zaveš, da si eden izmed tistih, ki mu je to sploh uspelo, in si na to lahko res ponosen..
Med najboljšimi na svetu!
''V zadnjem mesecu sem imel dve zelo zahtevni tekmi. V začetku junija sem bil na tekmi Erzbergrodeo v Avstriji, kjer je glavni del tekmovanja omejen na štiri ure. V omejenem času je treba pripeljati do cilja po zelo zahtevnem terenu, kjer je veliko strmih vzponov, skalnatih predelov. Letos mi je le malo zmanjkalo, da bi prišel do cilja, vendar sem po vseh težavah še vedno zaključil na 19. mestu, kar je odličen rezultat glede na to, da je na tekmi startalo 500 tekmovalcev, v cilj pa jih je prišlo le dobrih pet odstotkov. V začetku julija pa sem bil v Romuniji na tekmi Red Bull Romaniacs, kjer je dirka trajala pet dni. Po začetnih kvalifikacijah smo nato po terenu dnevno prevozili po 150 kilometrov, kar pomeni, da smo bili na motorju tudi po več kot 10 ur. Dirko sem zaključil na zame odličnem 16. mestu.''
Za revijo Story napisal Domen Mavrič, foto: osebni arhiv Miha Špindler
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
