Pobegnite ženi, s kajakom!

Potovanje k samemu sebi

Za oznako te zvrsti kajakaškega športa obstaja cela vrsta različnih imen, kot so morsko kajakaštvo, morjakaštvo, tudi ekspedicijsko kajakaštvo, če poslovenimo angleške izraze, kot so seayaking, sea kayaking in expedition kayaking. Vendar še vedno menim, da je potovalno kajakaštvo najpravilnejši izraz, saj gre za šport, ki ga je mogoče gojiti na rekah, jezerih in morju.

Glavna značilnost je posebna izvedba kajaka, ki se odlikuje po večji dolžini in vodoodpornih predelkih za zagotavljanje plovnosti in shranjevanje prtljage. Proizvajalcev, modelov in oblik čolnov je nešteto, zato seveda tudi izbira ni prav lahka. Če se srečata dva ljubitelja tega prelepega načina preživljanja prostega časa, imata, kot pravi staro reklo, tri mnenja o tem, katera kombinacija plovnih lastnosti in kateri model čolna pomeni zmagovalno izbiro. Vendar sta tako v Sloveniji kot sicer v svetu, sodeč po spletnih klepetalnicah zanesenjakov, zlasti v čislih dve lastnosti: hitrost in ohranjanje smeri (ang. ‘tracking’). Ljubiteljske kajakaše pač najbolj skrbi izkoristek dragocene energije, ki jo vložijo v veslanje. Poglejmo, koliko to splošno sprejeto mnenje drži.

S kajakom po rekah, jezerih in morju

Potovalno kajakaštvo lahko razdelimo na nekaj podzvrsti, tako po vrsti kot po dolžini izletov. Na prvo težavnostno stopnjo bi lahko uvrstili krajše, nekajurne do enodnevne izlete po jezerih in počasi tekočih rekah, kot so Ljubljanica, Krka pod Novim mestom ali večji del Kolpe. Kot zanimive se izkažejo tudi številne manjše reke, ­ na primer Vipava, Unica, Savinja in še mnogo drugih. Odkrivanje rečne struge iz nove perspektive kajakaša vedno prinese nova odkritja in pogosto bomo prav presenečeni, kako dru­­­gačni se nam bodo zdeli sicer dobro znani kraji in koliko skrivnih, do zdaj še nepoznanih kotičkov bomo odkrili.

Za tovrstno uživanje ne potrebujemo drage specialne opreme, zadostujejo že nekoliko starejši model tekmovalnega kajaka ali univerzalen rekreativni kajak, veslo in plavalni jopič. Krovnica, razen v dežju in za tiste, ki že obvladajo spretnost eskimskega obrata, na tej stopnji ni potrebna. Opremo za tovrstne izlete si je mogoče za majhen denar tudi izposoditi in vsaj na začetku je to mnogo boljša možnost od nakupa lastne. Pri tovrstnih izletih hitrost čolna ni posebej pomembna, predobro ohranjanje smeri pa je zlasti na manjših rekah lahko celo moteče. Mnogo lažje in z manj napora jih je mogoče raziskovati iz čolna, ki se lepo obrača. Če se odločite, da boste začeli na ta način, pa še opozorilo – tudi mirne in počasi tekoče vode imajo svoje pasti, zato se za prvi obisk dogovorite z nekom, ki reko pozna.

Prostranstvo morja za kajakaše ni ovira

Slovenija žal nima velikih jezer, zato se bomo že za naslednjo izkušnjo morali preseliti na morje. Na drugo stopnjo zahtevnosti uvrščamo veslanje v zaščitenih zalivih in ob neizpostavljenih obalah. In medtem ko sta slovenska in istrska obala tej zvrsti nekoliko nenaklonjeni, je ves pre­­ostanek Jadrana kot naročen zanjo. Zaradi obilice otokov in velike razčlenjenosti obale je ob upoštevanju vremenske napovedi skoraj vedno mogoče izbrati pot, ki je zaščitena pred vetrom in valovi, in pripotovati presenetljivo daleč.

Takšnih potovanj se lahko udeležijo tudi popolni začetniki, saj je večina čolnov za to zvrst rekreacije opremljena tudi s krmili, kar pomeni, da poznavanje zavesljajev za usmerjanje čolna ni potrebno. To je območje, v katerem delujejo komercialni ponudniki morskih kaja­­­kaških pustolovščin. Kar nekaj jih je, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, in večinoma je doživetje, posebej če česa podobnega prej še niste poskusili, vredno denarja, ki ga boste odšteli zanj. Ob strokovnem vodstvu boste deležni vseh doživetij, ki jih omogoča potovanje s kajakom, prihranjene pa vam bodo skrbi, povezane s sprem­ljanjem vremena, z načrtovanjem poti in iskanjem primernih točk za prenočevanje.

Prav pri tej zvrsti lahko najbolje izkoristimo tako hitrost čolna kot njegovo zmožnost ohranjanja smeri. Udeleženci tovrstnih izletov navadno niso vrhunsko kondicijsko pripravljeni, zato lahko v hitrem čolnu dalj potujejo. In če čoln dobro drži smer, se ni treba truditi s poprav­­­­ljanjem, kar spet pomeni prihranek energije in ustvari vtis lahkotnosti potovanja. Celo če vozimo s seboj prtljago, se njena teža, ko čoln enkrat ‘steče’, kar porazgubi, in kaja­­kašu se včasih zdi, da premaguje razdalje enako lahkotno kot galebi, ki se spreletavajo nad njim.

Morska prečenja so zrelostni izpit veslača

Naslednja stopnja so prečkanja med otoki in veslanje ob izpostavljenih obalah. Tu nam bo usodo krojilo predvsem vreme, zato je redno poslušanje vremenske napovedi in poznavanje osnov meteorologije nujno. Poleg tega nastopijo nekatere nove zahteve. Kajakaš, ki se loteva takih podvigov, naj bi popolnoma obvladal eskimski obrat, poleg tega pa mora s seboj imeti ustrezno opremo za samoreševanje, ki vključuje plovno oporo za veslo, pritrdišče za veslo na kajaku in vrvno zanko, ‘streme’, s katerim se lahko iz globoke vode povzpne nazaj v kajak. V kajaku mora imeti še črpalko, s katero lahko ob zapeti krovnici izčrpa vodo iz kokpita. Ko kajakaš pride do te stopnje, je popolnoma svoboden. Ne omejuje ga popolnoma nič razen lastnega znan­ja in ambicije.

V Jadranskem, Egejskem in Jonskem morju skorajda ni otokov, ki bi bili nedosegljivi. Odpre se popolnoma nova razsežnost so­­bivanja z morjem. Nekoč sem ves­­lanje po divji vodi primerjal s plesom, tukaj pa gre bolj za ljubezenski odnos. Najpomembnejša razlika je v tem, da ples lahko prekineš in si odpočiješ, v odnosu pa ni odmora. Ne moreš si vzeti ‘time outa’, stvar je treba izpeljati v enem kosu od začetka do konca. In kot pri odnosu gre tudi tu za vprašanje individualnosti in povezanosti. Romain Rolland in Sigmund Freud sta si izmenjala vrsto pisem o vprašanju, ali je človek v osnovi bolj osamljen ali bolj povezan, pa se nista mogla zediniti. Vendar Rolland v obrambo občutka povezanosti ni slučajno uporabil izraza oceansko občutje.

Morje je praelement, obliva in povezuje vse celine, vse življenje izhaja iz njega in po vseb­­nosti soli v naših telesih smo si vsi živi organizmi bratje. Pa vendar smo se že davno povzpeli iz njega, radi uveljavljamo svojo individualno voljo, v kontrast brezciljni utopljenosti v vseenost si zastavljamo cilje in izum­­­­­ljamo smotre. Kaj lahko bolje pona­­zo­­ri ta arhetipski spopad kot so­­­­­­­­očen­­je skoraj golorokega kajakaša z mogočnostjo praelementa?

Tu gre za vprašanje cilja, za njegovo dosegan­je ne glede na to, koliko nam je element pri tem v pomoč ali oviro. Fizično je kajakaš šibkejša stran, a z na­­čr­­­­tovanjem, voljo in s trezno presojo je mogoče doseči marsikaj. Hoja po robu naj sicer ne bi bila poglavitna lastnost potovalnega kajakaštva, a kadar se posreči, gre za vrhunsko ob­­­­liko eksistence. Više ko so zastavljeni cilji, bolj ko gre za preseganje samega sebe, bolj je doživetje vrhunsko. Prečkanje z otoka Murter na Kornate pomeni malo več kot uro solidnega veslanja. Iz Baške na Krku v Lun na Pagu se lahko pride v enem popoldne­­vu. Od Zadra do Kornata v dveh dneh.

Izbira pravega čolna je vedno igra kompromisov

Na tej stopnji postanejo pomembne popolnoma druge lastnosti čolna. Večina hitrih čolnov je bodisi nestabilnih bodisi slabo premagujejo valove. Čoln, ki je dober v razburkanem morju, bo na mirni vodi vedno počasnejši od tistega, izdelanega za hitrost. Vendar lahko prihrani precej več energije, saj hitri čolni v vzvalovanem morju izgubijo svojo poglavit­­­no prednost, pokažejo pa kup drugih hib in veslanje v njih lahko postane zelo naporno. Ko kajakaš doseže to stopnjo, se po navadi tudi potovanja podaljšajo in prostora za opremo je vedno premalo. Torej ima v tem primeru prostornejši čoln prednost pred hitrejšim. Mnogo proizvajalcev to ve, zato svoje najbolj priljubljene modele ponuja v ‘expedition’ izvedbi, navadno povišane, da imajo več prostora za prtljago.

To je stopnja, za katero je naše bližnje okolje (Jadran) kot ustvarjeno. Leta lahko pretečejo, preden posameznik razišče vse njegove kotičke. Seveda pa je mnogo prijetneje potovati zunaj turistične sezone. Primerno vreme za kajakaške izlete po Jadranu je skoraj vse leto, izogniti se je treba le obdobjem slabega vremena. Posebej primerna so jesenska obdobja lepega vremena, ki lahko trajajo tudi po dva tedna in več in se pojavljajo vse od začetka oktobra pa do konca decembra, včasih pa tudi še v januarju in februarju.

Pri potovanjih nismo omejeni le na ‘naše’ morje

Od tod je možnosti več. Nekoga bosta bolj zanimala ježa na valovih in premagovanje težjega morja, zato se bo usmeril v oceansko kajakaštvo. Možnosti je v Evropi obilo, od Norveške do Normandije. Koga drugega bodo prevzela dolga potovanja. Kajakaši so obveslali že celotno obalo Švedske, Veliko Britanijo, Irsko, Is­landijo, Tasmanijo in najbrž še kaj. Za tiste, ki se tega lotijo, to postane način življenja. Prej ali slej se tudi profesionalno posvetijo kajaku in postanejo bodisi inštruktorji bodisi iš­če­­­jo nove in nove sponzorje za nove in nove ultramaratone. Najboljši med njimi uresničujejo ekspedicije v izred­­nih razmerah, kot so na Grenlandiji in Antarktiki.

Drugi spet bolj uživajo v druženju in spoznavanju novih okolij. Zanje se vsako leto vsepovsod po svetu odvija široka paleta kajakaških prireditev, od takšnih, ki so namenjene bolj os­vajanju novega tehničnega znanja, do takšnih, ki so usmerjene bolj v druženje in opazovanje narave ali kulturne dediščine.

Veslači smo tudi tekmovalna bitja

Nekatere od teh prireditev pa so tudi tekmovalnega značaja. Čeprav gre pri tekmovalnem kajakaštvu predvsem za tekmovanje s samim seboj, je očitno v človeški naravi, da v vsako dejavnost vnese tudi tekmovalni duh. Večina tekmovanj, namenjenih potovalnim kajakašem, poteka na večjih razdaljah, od 20 km pa vse do 800 in več kilometrov, in traja od enega dneva pa vse do skoraj mesec dni.

V Sloveniji imamo celo vrsto prireditev, na katerih se lahko družijo tudi potovalni kajakaši. Naj v prvi vrsti omenim netekmovalno, predvsem druženju in spoznavanju na­­rave namenjen vsakoletni cikel spustov z nazivom Slovenske reke in še nekoliko mlajšo serijo kajakaških maratonov, na katerih število udeležencev v potovalnih čolnih že za nekajkrat presega število tekmovalcev. In prav na eni od teh prire­­­ditev se mi je dogodila naslednja anekdota. Startal sem s čolnom, ki ga imam za morske odprave. Gre za čoln, ki je izrazito primeren za težko morje in dolga potovanja in pri katerem je hitrost podrejena stabilnosti in prostornosti. Kolegi, s katerimi skupaj veslamo že vrsto let, so prišli z ‘raketami’, s potovalnimi kajaki, izdelanimi posebej za tekmovanja, ki so potovalni približno toliko kot ‘potovalne’ jadrnice na regatah. Saj mi ni šlo tako slabo, pa vendar me je prijatelj, ki je tisti dan zmagal, podražil: “Čisto prav ti je, kaj pa prideš na tekmo s tankerjem! ”

Pa smo spet pri obsedenosti s hitrostjo in z držanjem smeri, ki tukaj pride najbolj do izraza. V Sloveniji veliko število navdušencev za tekmovanja v potovalnih kajakih v veliki meri oblikuje povpraševanje in javno mnenje. Nastajajo čolni, ki so njihovim potrebam odlično prilagojeni, saj so hitri in lahki. Njim je tekmovanje poglavitna dejavnost. Sam pa se bom še naprej udeleževal tekem s ‘tankerjem’, saj je udobnejši in mi je tekmovanje le način priprave na resnična potovanja. Na takšnih in drugačnih tekmovanjih sem tekmoval skoraj vse življenje. Zdaj tekmujem le še sam s seboj. Zdaj sem odrasel. Postal sem potovalni kajakaš. ?

Besedilo: Anton Simonič

foto: Rafael Marn/Ad Pirum

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord