S papežem na Grintovec

Start teka je pri planins­kem domu v Kamniški Bistrici. Pov­pre­­­čen planinec naj bi dosegel vrh v petih urah, najboljši gorski tekači pa za vzpon porabijo manj kot uro in 20 minut.

Greste gor?

Seveda gorski teki niso rezervirani samo za kategorizirane vrhunske tekmovalce in pri tem niti tako težak tek, kot je na Grintovec, ni izjema. Veliko udeležencev sodi med mlajše in starejše veterane. Vsaj najboljši med njimi so bili nekdaj zelo dobri atleti in gorski tekači, ki so ohranili pripravljenost in motivacijo. Med takšne sodi na primer zmagovalec pri mlajših veteranih Igor Ša­lamun, ne­koč že rekorder in ‘kralj Grintovca’. Velika večina udeležencev tekaške preizkušnje je rekreati­vcev, ki pa mo­rajo biti dobro pripravljeni, kar tudi so. Prema­gati progo v limitnem času dveh ur in pol namreč ni mačji ka­šelj in tudi za tak dosežek ni dovolj, da gremo enkrat na teden za pol ure na džoging po bližnjem parku. Napori so veliki in moramo se dobro pripraviti, če hočemo sami se­bi dobro. To pa se da tudi v poznejših letih. Letošnji najstarejši tekmovalec Jaka Reš je že dopolnil 70 let, pa je vseeno prišel na vrh krepko pred iztekom limitnega časa. “Bistvo vse­ga je, da imaš rad gore in tek, ” je povedalo kar nekaj udeležencev.

Tempo zmagovalcev

Zmotno je misliti, da tekmovalci vso pot tako težkega in strmega vzpona, kot je na Grintovec, tudi dejansko pretečejo. Na najbolj strmih delih, kakršen je na tem teku predvsem pod Kokrškim sedlom in še kje, tudi najhitrejši večinoma hodijo. Ampak to delajo zelo hitro. V najbolj strmih elih je lahko hoja najmanj tako hitra kot tek, seveda pa tako tek kot hoja zahtevata pravo tehniko in veliko moči. Tako se neredko zgodi, da dobri gorski tekači naredijo največ­jo razliko proti slabšim na manj strmih delih proge, ko lahko ‘potegnejo’ z vso močjo, medtem ko morajo drugi tam ‘počivati’ oziroma priti do prepotrebne sape.

Kdaj se je vse začelo

“Sredi devetdesetih let se je alpinist Dare Božič, ki je delal pri meni, odpravljal v Ande. Nekoč sem se pridružil njemu in njegovim prijateljem pri pripravah – šli smo na Grintovec. Ko sem ves upehan prišel za njimi na vrh, sem jim rekel, da bi bili zares face, če bi do vrha pritekli, ” pripoveduje Dušan Papež, glavni organizator teka na Grinto­vec. Ni preteklo veliko časa, da so v alpinističnem odseku Mengeš to idejo tudi izpeljali in leta 1996 priredili prvo tekmovanje v gorskem teku na najvišjo goro Kamniških Alp. Takrat je bilo 41 moških tekmovalcev in štiri ženske, prvi zmagovalec in rekorder oziroma ‘kralj Grintov­ca’ pa je postal Marjan Zupančič.

Sledile so še tri tekme, v letu 2000 pa je organizatorjem malo pošla sapa. “Zato sem se odločil, da sam poprimem za organizacijo in tudi zato smo ustanovili Klub gorskih tekačev Papež. Leta 2001 smo organizirali prvi tek s 84 udeleženci, sedaj pa tek na Grintovec že šteje za svetovni pokal v gorskih tekih, ” pove Dušan Papež.

Tek na Grintovec je postal praz­nik vse doline Kamniške Bistrice. Vsak od prebivalcev nekaj prispeva k tekaškemu dogodku. Ljudje večinoma pomagajo pri organizaciji. “Pri tem pomaga več kot 100 ljudi. Od trasiranja proge, nošenja vode do oskrbovalnih točk, varstva tekmovalcev z zdravniki v dolini in na progi ter do gorskih reševalcev. Po­tem so tu še gasilci, sodniki, obdelovalci podatkov, da ne naštevam vseh, ” pravi Dušan Papež. “Pomaga­jo tudi številne družine, ne samo iz Bistrice in Kamnika, ampak tudi od drugod. ”

Z vrha

Leta 2006 je bil prvi favorit seveda petkratni zaporedni svetovni prvak v gorskih tekih Jonathan Wyatt. Oblikovalec z Nove Zelandije, ki sicer živi v Evropi, ponavadi zmaga na vsakem gorskem teku, kjer se le pojavi. Tudi lani je bilo tako. Še več, občutno je izboljšal rekord proge, ki je zdaj nekaj več kot uro in 15 minut. Na naslednjega tekmovalca, ki je sicer prav tako profesionalec kot Jonathan, smo na vrhu čakali več kot dve minuti in skoraj se je že zdelo, da je tekmoval samo en tekmovalec – Jonathan Wyatt. A vendar so potem bolj ali manj izmučenih obrazov prihajali še številni tekmovalci, med njimi kar nekaj deklet.

Najboljša med njimi je že nekaj let Čehinja Anna Pichtrova, ki je za moškim zmagovalcem zaostala 15 minut. “Šlo mi je zelo dobro, sem se pa med potjo vseeno nekajkrat rah­lo izgubila. Presenetila me je strmina in nekajkrat sem morala uporabiti tudi roke, ” je komentirala svoj tek Anna, ki je na vrh pribrzela v neverjetni uri in 31 minut.

Urne noge niso vse

Gorski tek je malo drugačna disciplina. Je izjemno naporna, zahteva veliko samodiscipline, predvsem pa ljubezni do gora. Zato je dobro, da v klubih tekmovalnost ni na prvem mestu, ampak da je prva prava vzgoja. Tako deluje na primer Klub gorskih tekačev Papež iz Kamnika, ki je tudi organizator teka na Grintovec. “Klub smo ustanovili pravzaprav zaradi organizacije tega teka, toda kmalu nato smo začeli delati predvsem z mladimi. Gre za to, da združimo šport in gore, vztrajnost in samodisciplino. Tekmovalnost in rezultati so pri nas drugotnega pomena. Pri nas so vsi člani enako pomembni, od najmlajšega do najstarejšega, od najboljšega do tistega, ki ima trenutna malce slabše dosežke, ” so povedali pri Klubu gorskih tekačev Papež. In tudi zato poleg denarnih nagrad najboljšim – te so v višini 5000 evrov precej višje kot na primerljivih tekih pri nas – vsako leto pripravijo še 70 lepih praktičnih nagrad, ki so jih podarili izžrebanim udeležencem, ne glede na uvrstitev. “Cenimo vse, ki se gredo preizkusit na Grintovec, ” je za konec povedala gospa Mira, žena in desna roka glavnega organizatorja Dušana Papeža in dodala: “Za tek na Grintovec moraš imeti srce. ”

Urban Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord