10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Smučar in ekstremni športnik Bine Žalohar: »Živim v trenutku.«

Smučar in ekstremni športnik Bine Žalohar: »Živim v trenutku.« (foto: Chris Wellhausen) Chris Wellhausen
16. 1. 2017

Bine Žalohar, smučar prostega sloga, nas bo popeljal v svet adrenalina. Sicer najbolj poznan po svojih vragolijah na smučeh, jih med letom rad zamenja tudi za surf, gorsko kolo, bmx, pohodne čevlje, se vrže s klifa ali aviona. Poglejmo, kaj se mu plete po glavi, ki je preživela že 23 pretresov možganov, in kaj so ga ekstremne izkušnje v športu naučile.

Bine, kako si našel smuči?

Smučam od svojega 20. leta, kar je bil zelo pozen začetek. Pred tem sem 11 let brcal nogometno žogo, 10 let tekmoval s kolesom v downhillu, vmes bordal, smučal pa nikoli. Vsako leto sva ob novem letu z mamo odšla v Udine, kjer sem si izbral darilo. Po osmih letih bordanja sem si izbral nov bord. Med nakupovanjem sem skočil nekam drugam, ko sem prišel nazaj vidim, da mi je mama kupila smuči. Mulci smo takrat poslušali punk, skejtali, imeli široke hlače, smuče mi nikakor niso šle v račun. Upal sem, da jih bom lahko prodal. Pa se to ni zgodilo, ker me je pot nato vodila k mojemu poklicu - freestyle smučanju.  

foto: Klemen Razinger

Kako si se naučil vseh vragolij na smučeh?

Trikov freestyle smučanja sem se naučil sam. Samega smučanja pa preko kadrovskih tečajev za U1, U2, U3. Podlaga za freestyle je, da znaš smučati. Če samo prideš v park, se boš slej kot prej poškodoval ali pa ne bo napredka, ker nimaš podlage. Enako velja za smučanje izven smučišč. Vsi bi radi »powder« zavoje in selfije v hribih, a ne znajo zavojev in smučajo tako, da spravljajo sebe in druge v nevarnost.

Lahko obrazložiš svojo disciplino?

Državni prvak sem postal 7-krat v disciplinah slopestyle in big air. Slednje pomeni, da narediš čim več obratov v skoku s stilom in ne pristaneš v bolnici. In enkrat tretji v snežnem žlebu. Takrat je bil z menoj še Filip Flisar… In ko sem zmagoval, je ego rastel, mislil sem, da sem na konju, da lahko počnem karkoli in se vrgel v smučanje izven urejenih smučišč. Leta 2008 me je na Kaninu to skoraj stalo življenja, ko naju je, z žal preminulim Juretom Brecelnikom, ujel plaz, a sem odsmučal ven. Leto kasneje sem ostal pod plazom, a so me rešili prijatelji.

S katerimi športi se torej vse ukvarjaš? 

Prosto smučanje (kamor spada freestyle smučanje, freeride smučanje ter oblika alpinističnega smučanja) je moja prioriteta. Še vedno se s smučanjem ukvarjam profesionalno, čeprav sem v lanski sezoni izpustil FIS tekmovanja. Sedaj snemam video vsebine v reklamne namene znamk, ki me podpirajo, in filmske vsebine, ki služijo popularizaciji tega športa. Ker to počnem zavestno, odgovorno in skušam prikazati svoj napredek na vseh področjih smučanja, lahko rečem, da to počnem bolj profesionalno kot kdajkoli prej. "Zaslužek" tega dela je povsem druga zgodba. Roko na srce, Slovenija je izredno majhen in nezanimiv trg za vlagatelje v industriji, ki bi takemu smučarju, kot sem jaz, nudila ustrezno nagrado oz. plačilo za delo, tveganja in odrekanja. Tega ne počnem za cekine, drugače bi odnehal že ob podpisu prve pogodbe. Sem pa izredno hvaležen partnerjem, ki me podpirajo do te mere, da mi je napredek kar se da omogočen. Hvala Elanu, Actionmami, Ospreyu, Zeal optics, Panda Poles in smučarskem centru Vogel. Tu so še drugi, ki me "tiho" podpirajo in vsem sem izredno hvaležen za podporo! Opravil sem tudi AFF padalsko licenco, čeprav sem še zelo na začetku »metanja« iz letala, sem član alpinističnega odseka Kranj, kjer gradim znanje o gorah, rad si ujamem večerjo s podvodnim ribolovom, lovim valove in z deskanjem na valovih prepotujem nekaj kilometrov letno, gorsko kolesarim, skačem z bmx kolesom in verjetno se najde še kaj, kar ni bistveno v tem trenutku. Sem le še en aktiven človek, ki mu tovrstne aktivnosti omogočajo, da živi v trenutku. 

foto: Chris Wellhausen

Kako izgledajo vaša snemanja?

Ta snemanja so prav tako zelo naporna. Za en posnetek včasih porabimo tudi cele dneve priprav ali cel dan čakamo na vrhu gora na pravo svetlobo.  Pri projektu Untouched project – (nedotaknjeno) smo se odločili, da gremo izven smučišč, da vse trike in zavoje naredimo v okolju, kjer ni niti ene »špure«. Najti pogoje: dober sneg, da ni nikogar ter da se poklopi svetloba in trik, je težko doseči. Da iz tega dobiš še zgodbo, je zares potrebno veliko časa in truda. So pa tu seveda še finančne težave, ki jih moraš kriti sam, ali pa imaš sredstva, s katerim še snemalca ne moreš plačati, kaj šele kriti potovanja.

So te doma podpirali pri tvojih podvigih?

Za poti na tekmovanja sem si moral prislužiti sam. Ko me je mama klicala v Avstralijo, naj pridem domov in končam faks, sem šel raje surfati za dva meseca v Indonezijo, ker se mi je zdelo smiselno iskati še nekaj bolj "neumnega" kot smučanje. Tako sem zimsko sezono smučal pri nas, nato šel smučat v Avstralijo, za dva meseca surfati na Bali, nazaj domov na smuče, spet na smuče v Avstralijo, spet na surf in spet na smuče… Ne, ni tako super, kot se morda sliši, na začetku morda že, a delati v Avstraliji je čisto drugače kakor pri nas. Niso smučarski narod kot mi, hitro se naješ in prepuščen si samemu sebi.

Si si kdaj kaj zlomil?

Ko že omenjam Avstralijo, kamor so me povabili na event One Hit Wonder (kjer sem eno leto prej zmagal in dobil največ podpore glasov), je bil ego spet večji in sem se hotel dokazati. Pri enem skoku sem si počil medenico, ki pa sem jo šel nato razmigavati v slano vodo – šel spet surfati v Indonezijo. Kasneje sem se pričel izobraževati o gorah in brzdati svoj ego. Začel sem se več ukvarjati sam s seboj, predvsem v smislu krotenja zanosa, saj so določene stvari v hribih lahko zelo nepredvidljive in nevarne. Postal sem član alpinističnega odseka in spet poskušam narediti še več in se spravljam v težke situacije, vendar z drugim pristopom. Zdaj na vrhu vsaj dvakrat premislim, preden grem. Z alpinizmom si v takem okolju, kjer ni več šale in moraš misliti. Nismo več tako mladi, za seboj imamo že tretjino stoletja in potrebno je gledati tudi naprej. Če se poškoduješ pomeni, da ne boš mogel zaslužiti denarja za normalno življenje. Vedno pa razmišljam, kako bom stvar izpeljal in ne, kaj se lahko zgodi. Če razmišljaš samo o tem, kaj se ti lahko zgodi – potem ti sigurno ne bo uspelo, ker je v glavi preveč zavor. Moraš biti povsem osredotočen in verjeti, ne moraš pa iti vedno z glavo skozi zid. Zato so se v preteklosti zgodile poškodbe in operacije.

 Je bilo tega veliko?

Tri operacije kolen, počen vrat, medenica, 23 pretresov možganov (tudi zaradi kolesa). Pa še razni zlomi kosti, šivanja in te malenkosti…

Se ti zdi, da je vedno vredno »skočiti«?

Če najdeš neko ravnovesje med odločitvami in srčno željo ter strastjo. To štejem za največji uspeh. Zaprašeni pokali na koncu ne pomenijo nič, ostanejo pa spomini. Aktiven življenjski slog je moje življenje. Rad se tudi spočijem, vendar slaba vest hitro "udari". Ne predstavljam si dneva brez nekega aktivnega preživljanja delovnega in prostega časa. Zato se poslužujem vseh teh športov. Ko so pogoji za neko dejavnost, jih pač izkoristim, ne glede na vremensko stanje. Vredno je torej za izkušnjo, ni pa vredno vse to početi, da bi se ti nekaj zgodilo. Daleč od tega. Torej, da bi umrl zato – »ni šans«. Preveč je lepih stvari, ki jih lahko počneš. Poskušaš biti na meji, da ne greš preveč čez. Včasih moraš ego tudi opustiti. Punce običajno bolj vedo, kako biti malo manj egoističen. In včasih, ko se umirim - vsaka reka se enkrat spremeni v mirno zajetje - se poskušam pogledati iz ptičje perspektive. Zamislim se in se vprašam, ali je zares vse, kar počnem toliko pomembno ter ali so moje odločitve res primerne za vse ljudi okrog mene, ki me podpirajo.

foto: Jan Pirnat

Kaj je torej po tvojem mnenju namen športa?

Namen samega športa je dobro psihofizično stanje, to je rekreacija. Namen tekmovalnega športa pa definitivno ni dober ne za psiho ne za telo – na kratki rok ja, na dolgi rok ne. Profesionalni športnik po mojem mnenju ni biti tako težko, moraš pa dati čisto vse tja in se skoraj vsemu odreči. Sprašujem pa se, ali je smiselno, da si najboljši, potem, ko prideš domov pa nimaš prijateljev in ljudi, ki bi jim zaupal, imaš sicer veliko sledilcev na družbenih omrežjih, hkrati pa te nobena punca noče, ker ve, da ko boš šel, boš z drugo? Pa potem je tu še puberteta, ki so jo mladi zatrli zaradi športa in je niso mogli normalno izživeti. Vse to udari ven. Vsak ekstrem ni dober. Super pa je, da športniki lahko motiviramo ljudi za rekreativno vrsto športa.

Ima vsak športnik velik ego?

Vsak športnik je velik egoist, ker drugače ne pride do vrhunskih rezultatov. Sicer pa ego ni prisoten le v športu, je tudi v poslu. Če hočeš nekaj narediti, moraš bit egoističen. Z egoizmom pa seveda pridejo tudi posledice, ki jih moraš nositi sam pri sebi. Ena stvar, ki je prišla iz egoizma pri meni, so recimo poškodbe. Po drugi strani pa sem prišel do uspehov, ki so bili v tistem času »nedosegljivi« in še vedno ostaja velika luknja v tem športu pri nas. Včasih moraš čez zid. Je pa za vse najboljša neka srednja mera, v kateri boš užival in ne boš imel pritiska in če ne boš imel pritiska, boš lahko tudi dosegel, kar si želiš.

Opaziš pri sebi, kdaj je na delu ego?

Opazim, vendar prepozno. Ker sem toliko hiperaktiven, da včasih prehitro odreagiram. Zato, ker sem imel težko otroštvo, včasih ne vidim drugih ljudi ali problemov oziroma se mi ne zdijo nič takšnega. Kar se tiče športa pa se mi zdi, da tudi vso jezo, ki sem jo imel doma, moram prenesti nekam, nekje se moraš »zgoniti«, te športi pa so super za to.

foto: Instagram Bine Žalohar

Kako sedaj gledaš na tekmovanja?

Sam sem prenehal s tekmovanji, ker se mi ne da vlačiti okrog 30. mesta, ker nimamo finančnih pogojev v Sloveniji, pa tudi sem že toliko star, da imam druge poglede na šport. S fanti smo se bolj našli v snemanju filmov, kjer imaš več svobode in lahko zares pokažeš najboljše. Poleg tega je v zadnjih letih ta šport zelo napredoval in otroci so postali pravi roboti, v ozadju tudi ni nobene karizme več. Včasih se je šlo za to, da si tudi osebnost, ki izžareva »freestyle«. Zaradi industrije, vpliva medijev itd. je postal šport, kjer vsi ciljajo samo še na najboljši rezultat in nič drugega. Bolj pomembna je ljubezen do športa ter predvsem redno ukvarjanje s športnimi aktivnostmi. Osebno bi se hitro najedel le enega športa. Tekmovalni odnos je potreben za doseganje dobrih rezultatov, vendar dober rezultat ne pomeni le visoko mesto na tekmovanjih, pač pa dosežke na področju napredka v športu. Izražanje preko trikov na način, ki je v tistem trenutku tuj celotni sceni, je lahko vreden več kot olimpijska medalja. Na žalost oz. na našo srečo je ta šport preveč subjektivne narave, kajti šteje stil, kreativnost pri izvedbi trikov in agresivnost, ki jo je na tekmovanjih težko preceniti, saj so si objekti premalo raznoliki, format tekmovanja pa preveč podoben ostalim konvencionalnim športom. Sam sem 10 let tekmoval na področju ekshibicijskih tekmovanj, ASP (zveza profesionalnih smučarje prostega sloga) in FIS (mednarodna smučarska zveza). V mislih sem imel tudi nastop na olimpijskih igrah, vendar mi uvrstitev ni uspela in vesel sem, da mi ni. Tako sem začutil ljubezen do svobode, ki mi jo prosto smučanje daje. Tekmovanja te ukalupijo in omejijo. 

Organizirane vadbe - se jih kdaj poslužuješ?

Ne, telovadnice sovražim. Fitnes obiščem le, ko sem poškodovan in je potrebno iti skozi proces rehabilitacije. Tudi tega je bilo v preteklosti ogromno. Cena, ki jo športniki plačamo, pa tega nihče ne vidi.

Najlepši razgled, kar si jih videl doslej?

Če ljubiš naravo, se je težko odločiti za tistega "naj". Lahko pa mogoče primerjam trenutek, ko s surfom priletiš iz tube, s smučmi iz snežnega oblaka tik nad klifom, ki ga moraš preskočiti, pogled proti vodni gladini, ko si na dnu, vse okoliške vrhove, ko so nižje od tistega, na katerem stojiš… V spominu mi je ostalo, ko sem prvič skočil iz letala ter v istem okvirju ujel naše morje, Nanos in zasnežene Julijce s Triglavom na čelu.

 Najvišja doživeta nadmorska višina?

 4545 metrom - Dom de Mischabel.

 Se vedno počutiš varno?

Ne. Ob najlepših trenutkih me je tudi najbolj strah. Vendar verjamem v svoje znanje in sposobnosti in tekom let sem se strah naučil obvladati do te mere, da mi pomaga pri odločitvah. Ves čas si želiš več, skušaš ujeti največji val ali iti na najvišjo goro. Na tej poti pride do zelo lepih trenutkov in spominov, lahko pa se konča tudi klavrno.

 Si imel kakšen trenutek, ko si bil na "robu"? 

Moji trenutni "robovi" so bili: skok s 23-24 metrskega klifa v Brseču - globina 33 metrov, hoja s smučmi na Mont Blanc v težkih snežnih razmerah in vetru, zadrževanje sape pod 6 feetnimi (6 čevljev oz. okoli 2m, op.a.) valovi na Niasu, prej omenjeni vzvratni obrat za 1260 stopinj na 31-meterskem skoku v Avstraliji pa še bi se kaj našlo... So pa to dosežki, ki si jih štejem bolj kot medalje. Zakaj? Ker me je bilo takrat najbolj strah, a sem ga premagal. Denimo na Mont Blancu so bili izjemo težki pogoji, slaba organizacija, težko mi je bilo, dva sta se obrnila, le trije smo šli naprej, naporno je bilo zaradi višine, vetra, plazov... Zato se mi zdi dosežek to, da sem se znal pravi čas obrniti, ne to, da sem prišel na vrh, v dobrih pogojih to ni problem. Če greš v takšne pogoje, je večji dosežek to, da rečeš: »Dovolj je, gremo domov!«. Čeprav je lepo, ni vedno vredno nadaljevati.

foto: Jan Pirnat

Kaj je zate svoboda? 

Brezskrbno preživljati dneve življenja s tistimi, ki ti pomenijo največ in se ob tem zaposljevati z aktivnostmi, ki so ti ljube, na lokacijah, kjer še nisi bil.

Kako se kondicijsko pripravljaš na smučanje?

Vsak dan sem športno aktiven. Pred sezono se posvetim delu nog in core vajam ter poskrbim, da se ne zadiham prehitro. Rad poslušam svoje telo, saj mislim, da se s tem najučinkoviteje izognem poškodbam. Na treningih poskušam loviti svoj maksimum. Rad se dokazujem. Zgleda, da je to kompleks, ki sem ga pridobil zaradi težkega otroštva. Ne moram reči, da je moje dokazovanje kompulzivna motnja. Priznati si moramo, da je vsak otrok takšen, kot je vzgojen ali vsaj podoben temu. Če imaš vse čas nad seboj denimo teror in zaničevanje, potem to sigurno na nekem področju udari ven. Odvisno le, koliko si iskren do sebe, toliko boš priznal. Jaz se rad dokazujem in sem ekstrovertirana osebnost ter me ni tega sram. Nikoli pa s tem ne škodujem drugim. Vsaj ne, da bi hotel.

Najbolj nepozaben trenutek?

Kanin leta 2009, ko smo s prijatelji zgradili največji jump (Rambo air) v Sloveniji do sedaj in dva dni skakali brez kakršnihkoli obveznosti in pritiskov.

 foto: Chris Wellhausen

Tvoji najljubši kraji za smučanje? 

»Pršič, Pulverschnee, Powder…«

 Kakšen odnos pa gojiš do Slovenije?

Če greš potovati po svetu, ugotoviš, da Slovenci potrebujemo več samozavesti, kot jo imamo. Sicer pa imam zelo rad Slovenijo. Povsod, kamor grem, pravim, da je zelo lepo in se imajo ljudje dobro, ampak ne bi mogel živeti brez Slovenije. Raje živim tukaj za 600 evrov na mesec manj, kot pa, da bi bil v nekem velikem mestu. Kolikor smo majhni in »zapečkarji«, nam lahko to tudi koristi, saj si lahko zares domač z ljudmi in nisi samo številka, ki ima le nekaj prijateljev in službo, kjer pusti tri četrtine življenja in je to, to. Manjka nam sicer urejenost gospodarstva, imamo pa lepo naravo, kvalitetno hrano in vsega dovolj. 

Nasvet za tiste, ki se spogledujejo s prostim smučanjem, pa ne vedo, kako začeti? 

Podlaga za freeride smučanje je ustrezno znanje smučanja na progah, primerna oprema, teoretično in praktično znanje o nevarnostih v gorah, znanje o uporabi lavinske opreme ter znanje gibanja na smučeh. Če ne veste, kako priti do vsega tega, vam svetujem posvet z gorskimi vodniki (Volontar, Zalokar, Šorn, Kofler, Šter), freeride vodniki (Bleiweis, Šimenc, Pogačar) trgovina Actionmama (Šafar) ali Extreme Vital (Borut Rus) lahko pa kontaktirate tudi Matevža Mačka ali mene.

Kakšen nasvet za ljudi, ki ti v tem trenutku pade na misel?

Selfi ni tisto, po kar naj bi šli v naravo. Ne hodimo v naravo s tem namenom, je pa to neka nagrada, ki si jo lahko vzamemo v teh časih, ko smo večinoma vsi sužnji družbenih medijev. Jaz osebno se sicer rad dokažem, hkrati pa rad vidim, da lahko preko svojih stvari motiviram ljudi za športne aktivnosti in aktiven življenjskih slog. Ker se mi zdi, da se še vedno premalo gibamo, predvsem otroci. Preko »kul« športov pa je morda lažje priti do otrok. Hribi in »outdoor« so spet »in«. Kako je lahko spet »in«? Biti zunaj bi moral biti del vsakdanjega življenja. Sicer pa moram tudi sam pazit, kaj objavljam na družbenih omrežjih in v kakšni meri ekstremizma. Vsakemu je lepo videti noro fotko skoka iz visokega klifa, a ko bo šel otrok nepremišljeno skočit, se poškodoval, bom jaz posredno kriv. Tudi sam bi včasih objavil najlepšo fotografijo in napisal: »Kako je bilo danes noro« ter zapisal lokacijo. Pa je ne, zato, ker se bojim, da bodo imeli ljudje brez znanja tam posledice. Pa tudi, zakaj bi moral vsakomur povedati? Brez veze se mi zdijo trume ljudi, ki derejo na eno mesto. Definitivno so prostori, ki so bolj obiskani in me to ne moti. So pa prostori, ki si zaslužijo malo več spoštovanja. Če grem recimo na brezpotje v Sloveniji, to objavim, bo potem šlo tja veliko ljudi brez kakršnegakoli znanja in spoštovanja, ki ga moraš dati okolju, da ti ga lahko tudi povrne. Se mi zdi, da smo že toliko uničil in še več bomo, ker smo pohlepni in hočemo vedno več, ego… pa smo spet tam.

Pripravila: Ana Vehovar

 

 

 

 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri