10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Speedflying in letenje z gora

22. 10. 2012

»Gravitacija je kot radodajka. Vsakomur da in nič ne reče. Bohotno se razdaja. Nepravičnosti ji ne moremo oporekati. Vsakomur nakloni popolnoma enako, to je 9,81 m/s2,« pravi Anže Čokl.

Kako opisati tale razmeroma nov šport odpuljencev, da ga boste čim laže razumeli?

Speedflying se prakticira nekje od leta 2005/06, ko so izdelali prve prototipe padal speed­wing. Kot neke vrste subkultura jadralnih padalcev in skakalcev BASE se je speed­flying iz Francije, kjer se je šport prebujal, in švicarskega Eigerja, kjer je padel prvi spust po njegovi severni steni, hitro razširil po Evropi, našel pot v ZDA in danes velja za čisto zaresno ekstremno disciplino – s sponzorji, tekmovanji in drugimi rečmi, ki jih prinese popularizacija.

Pa za neke vrste drogo za tiste, ki so se z njo srečali in jih je ujela v sladki ples adrenalina in avanture.

Kot na primer Anžeta Čok­la, našega sogovornika, ki mu ekstremni športi že tako niso prav nič tuji: »Tega, kar doživljam pri hitrem letenju z vrhov gora, ne morem primerjati z ničimer drugim.«

Speddflying

Nezemeljski občutki

Kot pravi Anže, občutkov pri speedflyingu, pri letenju nekaj metrov nad skalnatim terenom ali vrhovi smrek, ne more opisati. »Občutek hitrosti blizu tlom je neverjeten, uprav­ljanje miniaturnega padala, ki skozi zrak v ravnem letu drvi z več kot 70 kilometri na uro, v zavojih pa precej prek 120, pa je podobno vožnji dirkalnega avtomobila s 500 'konji',« dodaja. S to bistveno razliko pač, da za pogon ne potrebuješ goriva in ne povzročaš hrupa – vse to poteka zgolj z vet­rom v laseh in najboljšo prijateljico, gravitacijo pod zadnjo platjo.

Toda pozor! Prav zaradi izrazito velikega propadanja (hitrega izgubljanja višine) v strmih zavojih, kjer letalec v zgolj nekaj sekundah izgubi tudi 100 višinskih metrov, je tovrstno letenje lahko zelo nevarno. Napačna ocena terena, nepredvidene turbulence in druga mešanja zraka, vse to je za pilota tik nad tlemi lahko usodno, saj ni časa za popravke. Na leto se v svetu smrtno ponesreči tudi po ducat pilotov, med njimi je največ prav najizkušenejših, ki meje mogočega premikajo naprej in vedno (pre)več tvegajo.

Kdaj pride na vrsto čas, ko se jadralni padalec začne spogledovati s speedflyingom?

»Speedflying sploh ni nujno povezan z jadralnim padalstvom, pravzaprav se zanj odloča več tistih padalcev, ki skačejo z letala,« je Anžetov odgovor. Za varno izvajanje strokovnjaki priporočajo aktivni dve leti jad­ralnega padalstva, da se pilot nauči aktivnega upravljanja krila in/ali skokov z letala, pri čemer že uporablja majhna padala (navadno več kot 100 skokov). V marsičem so namreč (majhna/za izkušene padalce) padala za skoke z letala podobna speedwingom (padalom za speedflying).

Glavne razlike so v aerodinamičnih lastnostih krila (padalo je v resnici princip krila): površina, oblika (vitkost), hitrost propadanja v ovinkih, hitrost letenja, količina vzgona, ki jo zagotavlja, ipd.

»Speedflying je po eni strani podoben sky­divingu in po drugi strani jadralnemu padalstvu, nekako združuje oboje, treba je poznati obe veščini za varno izvajanje, sploh če se lotevaš speedflyinga v kopnih razmerah [start peš, brez smuči in letenje v poletnem času, kjer je treba poznati ozračje, vremensko pogojene nevarnosti ipd.].«

Speedflying

 

Mrtvaška krivulja

Največja nevarnost za speedflyjerje je You­tube. »O tej nevarnosti govorijo vsi. Namreč mladi, ki na primer dobro smučajo freeride ali vozijo freeride downhill kolo, imajo zelo pogosto velika jajca in prazno glavo. S pogumom v zraku ne narediš nič, razen da se (pre)hitro ubiješ. Človek ni narejen za letenje, v zraku je vsakdo v začetku pod stresom, pa če se tega zaveda ali ne. Ker letenja, torej 3D-gibanja, v prostoru gensko nima noben človek zapi­sanega v dednem materialu, še manj v mišičnem spominu. Tako potrebuje telo slehernega dlje časa, da pridobi izkušnje in mišični spomin. Reakcije, zlasti pri speedflyingu, morajo biti tako hitre, da ni časa za razmišljanje, kaj boš naredil. To pa pride z izkušnjami in postopnim treningom,« pravi Čokl, ki ima za sabo že več kot 260 takšnih poletov v Franciji, Italiji, Avstriji, Aljaski in Sloveniji.

Tako kot ima vsaka palica dva konca, ima tudi speedwing poleg prednosti še slabosti. Ker ima padalo večje propadanje, je možno sledenje terenu, tako imenovani proximity flying. Poleg tega je padalo, kot že rečeno, hitro odzivno in zato omo­goča še hitrejše zavoje kot navadno, spirale in druge zračne vragolije. Zaradi načina letenja (pre)blizu tlom – od nekaj centi­metrov pa do nekaj metrov – velika večina pilotov poleg speedwinga ne uporablja reševalnega (rezervnega) padala, kar pomeni, da ni prostora za napake.

Speedwing nima dovoljšne površine in karakteristik za jadranje na termiki tako kot navadno jadralno padalo, njegova površina je namreč od dva- do trikrat manjša. Je hitro odzivno in po obliki in vodljivosti bolj podobno zahtevnejšim padalom za skoke z letala, s katerimi skačejo izkušenejši padalci. Izjemno tanki in lahki materiali omogočajo, da se zloži na majhno prostornino z majhno skup­no težo, s čimer je padalo še posebno primerno za nošnjo v gore.

Zima je najprimernejši čas za speedflying, pomlad je zanj termično preveč aktivna, poleti ali jeseni pa so idealne razmere v brez­vetrju in zelo zgodaj zjutraj, tik po son­čnem vzhodu ali tik pred sončnim zahodom popoldne/zvečer, ko je ozračje najbolj mirno.

Najpomembnejša je torej čim manjša termična aktivnost. Ozki termični stebri (toplejši zrak, ki se hitro dviga) so smrt za speedflyerja, saj se padalo, torej krilo, ko pilot z njim zapelje v termični steber, lahko poruši (prednje zapiranje, stransko zapiranje ipd.), in ker je speed­wing močno obremenjen (enaka teža pilota in tri- do štirikrat manjša površina), se krilo divje odzove in hitro izgubi veliko višine, ki je pri manjših krilih že skoraj tolik­šna, kot če nad glavo ne bi imel ničesar.

»Tudi uporaba reševalnega padala je nekaj metrov nad tlemi nemogoča, ker bi pilot prej trčil, preden bi mu uspelo odreagirati, oziroma prej, kot bi se odprlo reševalno padalo.« Pa on? Se obremenjuje s podatki o nesrečah? Je nevarnost mogoče nadzorovati?

»Z nesrečami se ne obremenjujem, ukvarjam se tudi z drugimi športi, kot je alpinizem, kar ni ravno šah ali golf. Zaupam svojim sposobnostim, znanju, izkušnjam, presoji, predvsem pa se previdno in z veliko rezerve lotevam novih podvigov.« Anže se kajpak zaveda sindroma mrtvaške krivulje (dead man's learning curve), ko v določeni fazi, ko najbolj napreduješ, začneš pozabljati na osnove varnostne mehanizme. »Misliš si, da zdaj ti pa že kar dobro gre, potem pa se razlepiš.«

Speedflying

Domača pobočja

Jadralno padalstvo in letenje z gora ima v Sloveniji že kar dolge korenine, saj segajo v leto 1986. Tako kot drugod po svetu so jad­ralni padalci s priljubljenih sredogorskih vzletišč, to je krajev, kjer so ugodni vetrovi in razmere za razgrnitev in dvig padala ter vzlet, zahajali tudi v visokogorje in odjadrali s številnih, tudi najvišjih slovenskih vrhov.

Zakonska uredba v Sloveniji jadralnim padalcem sicer prepoveduje vzletanje in pristajanje znotraj meja Triglavskega narodnega parka (TNP). Mnenja strokovnjakov se razhajajo in trenutni zakon tovrstno početje znotraj TNP v celoti prepoveduje in s tem formalnopravno ne dopušča vzletov. Med raz­logi proti letenju okoljevarstveniki navajajo, da živali v jad­ralnem padalcu vidijo predatorja, se splašijo in med begom izgubljajo energijo in se lahko poškodujejo. Ogrožena naj bi bila tudi flora. Tako je izločeno potencialno najprimernejše območje za polete z višjih slovenskih gora.

»Nekaj možnosti je v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah. Zlasti pri zadnjih je prob­lematičen pristanek, ki se pri speedflyingu bistveno razlikuje od pristanka s klasičnim jadralnim padalom. Speedwing s hitrostjo od 50 do 70 kilometrov na uro je namreč za varen pristanek treba ustaviti oziroma upočas­niti na nekako 25 kilometrov na uro, to pa terja veliko oziroma dolgo pristajalno pot, da se energija uniči in padalo upočasni. Edina možnost so torej dovolj veliki ravni travniki, ki jih v Kamniški Bistrici ni,« omeni Anže. Ha, še dobro, da sta Avstrija in Italija kar čez mejo, Švica pa razmeroma blizu. Se bo pač po gorskih pobočjih letelo tam.

Zlata pravila

Pri speedflyingu se napake kaznu­jejo s hudimi poškodbami ali smrtjo. Pred mišicami in drugimi fizičnimi hipersposobnostmi je najpomembnejša glava. Pravzaprav vsebina in način razmišljanja. V svetu je uveljavljen tale recept: obvezni sta teoretična in praktična podlaga, obisk tečaja za speed­flying oziroma tečaja jadralnega pa­dalstva, šolanje in končani program usposabljanja z opravljanjem izpita za pridobitev licence pilota letalne naprave.

Po licenci sledita dve leti samostojnih poletov in spoznavanje razmer v zračnem prostoru, zatem pa postopen prehod na vse manjša in hitrejša ter za upravljanje zahtevnejša padala. V Sloveniji trenutno ni tovrstnega te­čaja, ni inštruktorjev in ni programa usposabljanja, govori pa se, da bo šel raz­voj v to smer: tečaj jadralnega padalstva, licenca in šele potem bodo lahko padalci pridobili dodatno licenco za speedflying.

Speedflying

Za Playboy Tomaž Kotnik
Foto: Matevž Gradišek, Anže Čokl, Primož Lajevec, Žiga Fujan

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri