Turino smučanje

Turno smučanje je smučanje v naravi, v gorah, kamor ne sežejo glasovi avtomobilov. Ni steptanih prog, ni bifejev in vrst kot na smučiščih in mir namesto doneče glasbe “Anton aus Tirol”. Seveda ni niti žičnic in navzgor se moramo potruditi sami. Pri daljših turnosmučar-skih izletih se je treba od doma odpraviti zjutraj, ko je še trda tema, zato je zgodnje vstajanje preprosto nujno. In prav zaradi vsega tega je vedno več ljudi, ki se v turno smučanje zaljubijo. Je precej bolj prvinsko in zato primerno za zimskospomladanski pobeg iz stresnega vsakdana.

Pri turnem smučanju opravimo ture s smučmi, in sicer v visokogorju, pogosto pa tudi v sredogorju, kjer smo nemalokrat presenečeni nad možnostmi, ki nam jih ponuja na prvi pogled neobetaven poraščen svet. Tisti, ki so skoraj obsedeni s cilji, bi dodali, da mora turnosmučarski izlet imeti nujno še piko na i. To je cilj, navadno vrh gore. Pa ni vedno tako. Dnevni izlet s turnim smučanjem je lahko eno samo zanimivo potovanje in raziskovanje zimske narave brez osvajanja vršacev, čeprav je res, da je z vrhov najlepši razgled in smuka tudi najdaljša.

Vijuganja po celcu nekaj metrov stran od urejenih prog seveda še ne moremo imenovati turno smu­čanje, zlasti ne, če se na vrh pri­peljemo s sedežnico, vlečnico ali kakšno podobno napravo. Med stroje, ki olajšajo vzpenjanje na odmaknjene vrhove, sodi tudi helikopter, ki je v kombinaciji s smučanjem po belih nedotaknjenih strminah sliši na ime “heli ski”; zaradi onesnaževanja narave s hrupom pa je predmet etičnih spopadov skoraj povsod po svetu. Bistvo pravega turnega smučanja sta tako vzpon in spust, ki ju opra­vimo s svojo lastno močjo. Turno smučanje je sicer smučanje po ne­urejenih, neoznačenih in nenadzorovanih terenih, predvsem pa je gibanje v naravi brez odvečnih mo­tornih pomagal. Tako hitro spoznamo, da smo pri smučanju po urejenih smučiščih skoraj po­polnoma pozabili na zakonitosti, ki vladajo na naravnih belih po­bočjih. Predvsem je več nevarnosti, na primer snežni plaz, očitne pa so tudi druge razlike.

Razlike in nevarnosti

Prva razlika je sneg. Turni smučar je namreč odvisen od snežnih raz­mer. Sneg je lahko različne vrste in kakovosti in ni vedno povsem primeren za smučanje. Vijuganje po pršiču je resda največji užitek, a takega rahlega in suhega celca je pri nas zelo malo. Odlično je tudi smučanje spomladi, ko čez noč zamrznjen sneg na soncu popusti in se odtali nekaj vrhnjih centimetrov. Lahko pa nas preseneti skorja, ki se predira pod našo težo in skoraj povsem onemogoča viju­ganje, da ne govorimo o “gnilem” težkem mokrem snegu, kjer ob­staja večja možnost za poškodbe. Še veliko bolj je pomembna ne­varnost plazov, zato moramo biti dobro obveščeni o razmerah v go­rah. Podatke o tem lahko najhitreje dobimo na medmrežju, še po­membneje pa je, da znamo oceniti dejansko stanje na samem terenu. Če je treba, moramo tudi preizkusiti stabilnosti snežne odeje, ven­d­ar je to zelo zahtevno opravilo. Pomembno je tudi vreme in spremljanje vremenskih dogodkov v gorah nam lahko olajša turo. Če nič drugega, nam tura v lepem vremenu ostane v lepšem spominu kot pa tavanje v megli. No, pri tavanju nam pride zelo prav zna­n­je iz orientiranja in poznavanje te­rena. In ne nazadnje, zelo zaželeno je, da poznamo svoje telesne spo­sobnosti, da ne bomo trpeli in morda kje celo obnemogli obtičali in po nepotrebnem sprožili akcijo gorske reševalne službe. Za turno smučanje so torej bi­st­vene izku­šnje, ki so morda celo večjega po­mena kot sama tehnika smučanja, ki se seveda razlikuje od tiste na smučiščih. Če tega znanja nimamo, je še kako prav, da si izkušnje naberemo ob boku pre­kaljenih turnih smučarjev. Morda je celo dobro, da prve takšne izlete opra­vimo z gorskim vodnikom, saj smo tako v dobrih rokah, lahko se veliko naučimo pa še brezskrb­no uživamo v gorski naravi. Tako je lahko turno smu­čan­je lep korak v naši smučarski karieri in mnogi ljudje se že po nekaj lepih turah skorajda ali celo povsem poslovijo od smučarskih središč in smučajo samo še v gor­ski naravi.

Oprema

Ne nazadnje je tu še oprema. Za začetek sicer lahko uporabimo navadne smuči, ki pa jih moramo nositi na ramah ali na nahrbtniku, pa tudi hoja v navadnih smučarskih čevljih ni najbolj udobna. Lah­ko je celo zelo težavna, naporna ali celo nemogoča, če se sneg preveč vdira. Zato je seveda priporočljivo imeti smuči s turnimi vezmi, s katerimi lahko hodimo, udobnejše turne čevlje, kože za na smuči, ki preprečujejo drsenje nazaj, lavin­sko žolno, srenače (nekakšne de­reze, ki jih pripnemo na smuči), morda zložljive palice in še kaj. Skratka, popolna nova oprema za turno smučanje je preprosto - dra­ga. Za prvi stik s turnim smu­čanjem si je je mogoče nekaj izpo­soditi, lavinske žolne pa ima tudi vsak gorski vodnik.

Dodatna oprema

Prva pomoč, rezervna oblačila (majice, termovelur, goretex, ro­ka­vice, nogavice . . ), sončna očala (proti UV-žarkom in snežni sle­poti), krema za sončenje (saj nas višinsko sonce hitreje ope­če), hra­na in pijača (termovka je dobrodo­šla), komunikacija (mobilni tele­fon ali ukv).

Literatura

• B. Črnivec, A. Terčelj, Skrivnosti nedotaknjenih strmin, samozaložba, 1997.
• M. Črnivec, C. Praček, Turni smuki, PZS 1985 (vodič po slovenskih gorah).

Urban Golob

Preberite si tudi kam za vikend!

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek