10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice

Ultraman

Ultraman (foto: Tomaž Kovšca) Tomaž Kovšca
18. 1. 2010

Ko Ironman ni dovolj.

Kako se je vse skupaj začelo

S triatlonom se ukvarjam že 17 let in tekmoval sem na vseh celinah in na tekmovanjih vseh možnih dolžin. Najprej na sprint triatlonih in olimpijskih triatlonih. Te tekme so bile v Sloveniji in bližnjih državah. Ko mi to mi ni bilo več dovolj, sem povečeval razdalje in čez čas zame tudi srednje dolg triatlon ni bil več ovira. Zelo me je mikal ironman triatlon, o katerem sem takrat veliko bral, a si vsega skupaj nisem znal predstavljati. Poznal sem najboljše slovenske in tuje tekmovalce: Kogoja, Tomšiča, Jurgna Zacka, Tomasa Hellriegerja, Marka Allena … Dolžine in časi, ki so jih dosegali, so bili nepredstavljivi.

Že po dobrih sedmih letih ukvarjanja s triatlonom pa sem nastopil na svojem prvem ironman triatlonu v Avstraliji. To je bilo neverjetno doživetje, ki pa me je tako izčrpalo, da sem po prihodu na cilj potreboval zdravniško pomoč. Bil sem resno dehidriran. Tekme na svetovni ravni so mi bile vedno izziv, ker se jih udeležujejo športniki z vsega sveta, ker tekmuješ z najboljšimi v tem športu, zaradi neverjetnih zgodb … Si lahko želiš več?

Nič drugače ni bilo letos. Naneslo je, da sem bil na svojem 20. ironman triatlonu spet na startni črti v Avstraliji. Tu sem spoznal kar precej ljudi in zgodba enega mi je spremenila sedanjost in mislim, da bo vplivala tudi na prihod­­nost. Beseda je nanesla na tekmo na Havajih, kjer lahko tekmujejo le povabljeni tekmovalci. Ultraman Hawaii naj bi bil stopnička naprej, za katero naj bi bil po 21 opravljenih ironman triatlonih (zadnjega sem končal avgusta v Angliji, ko sem vedel, da sem na tekmo na Havajih že sprejet) gotovo pripravljen.

Tako mi je zagotavljal sogovornik, ki je na tej tekmi že nastopil. V njegovih besedah bilo čutiti strahospoštovanje do tega tekmovanja, posebno globino in ponos. Spomnil sem se na rezultate Uroša Velepca (Ultraman Hawaii, svetovni prvak v letih 2000 in 2001) in Mira Kregarja (petkratni udeleženec te tekme z najboljšim drugim mestom absolutno) ter na zgodbe, povezane z njunimi nastopi na tej tekmi.

Prijava

Zgodba se je začela razvijati in že sem se videl na startu. Odlična vizualizacija, bi rekel. Nisem se pustil dolgo prepričevati in ob prihodu v domovino sem hitro vplačal startnino (1. 300 USD) in se prijavil na tekmo. A to je bil šele začetek. Organizator na tekmi dovoli nastop le povabljenim, prijavi pa se jih vedno vsaj dva- ali trikrat več. Pogoj za nastop so posebni dosežki in zame so številni nastopi na ironman triatlonih po vsem svetu in na kolesarskih dirkah gotovo poseben dosežek.

Največ končanih tovrstnih tekmovanj v slovenskem merilu pa je nekaj, na kar sem zelo ponosen. Ampak ni bilo tako lahko. Na potrditev sem čakal vse do avgusta, finančna sredstva zame in za spremljevalno ekipo pa bi bilo treba začeti zbirati že precej prej. Nisem vedel, kaj se dogaja. Vsi so me spraševali, ali grem, jaz pa sem lahko le skomignil z rameni. Članov spremljevalne ekipe nisem niti poskušal pridobivati, saj bi jim lahko le obljubljal v prazno. Vedel sem le, da moram v vsakem primeru trenirati.

Če me ne bodo izbrali, bom pa vsaj treniral za boljšo formo in za nastope na drugih tekmah v zaključnem delu triatlonske sezone. Potem pa sem lepega dne od glavne organizatorke ulatramana na Havajih dobil e-pošto: Nino, you can start packing your bags now. You are officially in the race Ultraman Hawaii. Občutki ob tem? Sploh jih ni bilo, saj nisem vedel, kaj naj v tem trenutku naredim. Naj sem bil vesel ali prestrašen, moral sem se pripraviti. Zdaj je šlo zares! Kljub vsej evforiji pa en teden nisem naredil ničesar, ker mi še kar ni bilo jasno, kako bom vse skupaj izpeljal.

Priprave

Od aprila, ko sem se prvič pogovarjal o tekmi, do tekme na Havajih je bilo torej še skoraj pol leta, so bile moje misli usmerjene vanjo. V vroča havajska polja lave, katerih slasti sem okusil že lani na tekmi svetovnega prvenstva v ironmanu. Ta tekma mi je dala popolnoma drugačen pogled na triatlon in prisegel sem si, da pridem nazaj. Čeprav nisem vedel, ali bom sprejet na tekmo, sem na vsak trening odhajal z mislimi, usmerjenimi na glavni cilj sezone. To me je gnalo naprej, kajti podajal sem se v zono somraka.

V območje, na katerega nisem bil pripravljen. Nisem vedel, kaj se bo dogajalo, zato nisem imel nobenih pričakovanj. Iz ust Uroša Velepca sem slišal le: “Pripravi se, čaka te pravo trpljenje. S tabo res ne bi želel biti na tej tekmi in ti tega ne privoščim. ” S tem mi je povedal vse, kar mi je v tistem trenutku lahko, in vedel sem, da bo to bo pravi pekel. Pospešeno sem začel trenirati plavan­je, kolesarjenje in tek na dolgih razdaljah. Pred tem pa me je v avgustu čakal še iron­man v Angliji. Čutil sem, da kljub odlični pripravljenosti nimam prave hitrosti, saj so bile količine opravljenih treningov enormne.

Utrujenost se je nabirala, čutil sem zakrčenost in bolečine v vsem telesu, do tekme pa je bilo le še nekaj dni. Ves čas sem si govoril, da je to le stopnička do mojega pravega letošnjega cilja in da je to le trening tekma. Ironman je trening tekma? Pa kaj še. Tega po moje ne počne nihče drug, ampak nekdo mora orati ledino, in če sem ta nekdo jaz, naj bo tako. Dober teden po tekmi v Angliji sem že začel trenirati za tekmo na Havajih. Včasih sem se po ironman triatlonu ‘sestav­ljal’ ves mesec in pet do šest tednov nisem mogel normalno trenirati teka. Tokrat pa sem po desetih dneh že prekolesaril 150 kilometrov in pretekel 25 kilometrov v enem kosu. Pretiravanje?

Ne, le priprave in urjenje telesa, sem si rekel, in v tem ritmu nadaljeval. Vsak teden sem povečal količino treninga tudi za 15–20 odstotkov, kar bi bilo v normalnih okoliščinah veliko preveč, a sem vedel, da me bo Matej Čebokelj (verjetno najboljši slovenski fizioterapevt) ‘sestavil’, tudi če ne bom mogel hoditi. Pri njegovih terapijah verjetno trpim še bolj kot na tekmi, a je njihov učinek fantastičen. Noge so kot iz masla. Moje noge so nekaj mesecev prenašale nemogoče količine treningov, saj sem prekolesaril tudi po 550–600 km na teden, kar jih je načelo.

Če imam v mislih še treninge teka in plavanja ter fitnes trikrat na teden, lahko rečem, da sem takrat samo jedel, spal in hodil s treninga na trening. Plavanje v Šmartinskem jezeru v Celju je bilo zame nekaj najbolj sproščujočega. V opremi iz neoprena sem odplaval tudi po sedem do osem kilometrov na trening, kljub temu pa se mi je zdelo, da dve uri mineta v trenutku. Telo je počasi začelo postajati pravi stroj. Kolesarjenje na slovenski obali vsak konec tedna mi je vlivalo nove moči in samo dobrim prijateljem se lahko zahvalim, da so mi to omogočili. Doma v Celju bi v mrzlih dneh zmrznil.

Začel sem pretiravati, ker sem želel spoznati meje svojega telesa. 250 kilometrov na kolesu v soboto, 25-kilometrski tek in 150 kilometrov na kolesu v nedeljo, v ponedeljek pa osem kilometrov plavanja in intervalni tek. Take tridnevne bloke treninga sem izvajal po dvakrat na teden z dnevom počitka vmes, a se telo kljub temu ni upognilo. Priznati pa moram, da sem dajal velik poudarek na pravilno prehrano, dodatke pred treningi in po njih ter na regeneracijo (zadostno spanje in nošenje kompresijskih oblačil). Opazil sem pospešen napredek v regeneraciji.

Vse je bilo pripravljeno za finalne ted­­ne priprav, ko sem v posameznih ted­nih že presegel 40 ur treninga in preko­­lesaril tudi več kot 700 kilometrov na teden. Imel pa sem kar precej težav s poškodbo pokostnice, saj nisem mogel teči hitrih intervalnih tekov, ampak le daljše in počasnejše teke. Z njimi sem si gradil samozavest in dvigoval formo. Tako sem se tudi psihično pripravljal na muke, ki naj bi me čakale.

Ekipa

Vsak tekmovalec mora imeti ob sebi spremljevalno ekipo od starta do cilja vsake posamezne etape. V njej sta najmanj dva člana. Iz Slovenije sta en teden za mano pripotovala Tomaž Kovšca in Darko Centrih. Tomaž je celotne priprave in tekmo spremljal skozi oko kamere in zdaj že pripravlja dokumentarec, Dare pa je zaposlen pri glavnem sponzorju odprave, ki mi je za tekmo zagotovil tudi kolo znamke Kellys.

V spremljevalni ekipi na kopnem sem tako potreboval še enega spremljevalca, ker je Tomaž snemal tudi iz novinarskih avtomobilov in ni mogel biti ves čas z mano, kot velevajo pravila. Zato so nam organizatorji zagotovil prijazna in priletna domačina, ki sta ekipam pomagala zadnja štiri leta. Prav tako so nam zagotovili tudi spremstvo v vodi – Barney in Shirley sta z never­jet­no zavzetostjo opravila svojo nalogo. V vodi namreč vsi tekmovalci potrebujejo spremstvo s kanuji, vloga teh spremljevalcev pa je tudi podajanje hrane in pijače tekmovalcem.

Tekmovanje

Tekma, na kateri so razmere res specifične, je potrjena s strani ameriške triatlonske organizacije. Letos je bilo na startu 35 tekmovalcev, kar je krepko naj­­več v zgodovini te tekme, ki je praz­novala okroglo obletnico. Od prvega ultramana je minilo že 25 let, na tekmi pa se po besedah organizatorja ni spremenilo prav nič. Proga je enaka in tudi etape in njihove dolžine so enake. Le razmere, ki jih na tekmi premagujejo tekmovalci, so lahko različne in tekmo precej spremenijo.

Veter, vročina, vlaga, dež, sonce … Na vse je treba biti pripravljen, a nikoli ne veš točno, kaj te čaka. Konfiguracija trase še dodatno otežuje že tako težko tekmovanje. Po desetih dneh aklimatizacije, ko sem v največji vročini opravil še 3, 5-urni tek in odkolesaril 180 kilometrov, sem bil pripravljen za odhod na startno linijo. Z mano pa tudi celotna ekipa, katere slovenski del je na Havaje prišel nekaj dni pred tekmo.

Tekmovalna strategija in začetek tekme

Pred tekmo je potekalo skrbno načrtovanje in sestankovanje ekipe, ki me je spremljala. Rezervno kolo, orodje, športna prehrana in skrbno pripravljene vrečke športne opreme, ki jo bom potreboval za vsak posamezen dan. ‘Koolerji’ za hrano in pijačo, geli, napitki, proteini, energijske ploščice, kokakola, banane in drugo – vse zaloge so bile dodobra preračunane. Zadnji dan smo nakupili vso potrebno hrano in pijačo za tri dni. Led je ekipa kupila na dan tekmovanja po startu na plavalnem delu.

Robe smo imeli toliko, kot da bi šli za dva tedna na počitnice, in vse skupaj smo s težavo spravili v spremljevalni kombi, ki ga mora posameznik in ekipa najeti za potrebe tekmovanja. Kombi smo po pravilih opremili z uradnimi napisi in mojo tekmovalno številko. Seveda pa smo ga polepili tudi z nalepkami sponzorjev, ki so pomagali pri projektu. Teh je bilo kar precej, a vseeno premalo, saj je bil projekt res velik.

Spremljevalna ekipa tekmovalcev ne sme hraniti ali jim karkoli podajati iz avtomobila, temveč se mora ustaviti ob cesti in izstopiti iz avtomobila ter tekmovalcem tako podati hrano in pijačo. To pa ni vedno lahko, saj je na nekaterih delih cesta ozka, del proge pa so tudi 20–30 kilometrov dolgi spusti in takrat je tekmovalec odvisen le od sebe. Naša strategija je bila, da čim bolj komuniciramo, ko se prehitevamo, in tako sprejemamo in si posredujemo informacije o trenutnem stanju. V vsakem trenutku pa moram imeti na voljo napitke, gele, kokakolo, sendviče, vodo in vso tehnično podporo, če bi se kaj zalomilo. Zbujanje dve uri pred startom, ko vsi normalni ljudje še spijo, mi ni delalo preglavic. Makaroni in preliv so bili tisto, kar sem si zjutraj najbolj želel, potem pa še košček banane in napitek pred startom.

Bili smo pripravljeni. Hude treme ni čutiti, mi pravijo, ko me gledajo, a jaz imam mravljince od prvega prsta na nogi do zadnjega lasu na glavi. Tremo in nelagodje je čutiti tudi med tekmovalci, čeprav je večina njih že veteranov in več­­kratnih udeležencev havajskega ultramana. Tako imenovanih ‘rookijev’ nas je le peščica in ob tem se legendam kar nasmiha, saj vedo, kaj nas čaka. Sproš­čenost mineva, neoprenska obleka je oblečena (obvezna je za vse tekmovalce predvsem zaradi meduz, ki so lani trem tekmovalcem preprečile nadaljevanje tekmovanja), plavalna očala in kapica so na glavi.

Potem pa kar naenkrat slišim: “NINO, NINO, NINO! ” Kaj je zdaj to? ! Na start so prišli vsi, ki so tisti dan spali v istem hostlu kot mi in so obljubili, da pridejo na start. Pa saj ne morem verjeti. S seboj so prinesli napise z mojim imenom in navijali, kot da bi bili na rokometni tekmi evropske lige prvakov. To mi je res dalo krila in pog­na­­­lo adrenalin v žilah, tako da so mi v plavalna očala pritekle solze adre­­nalina. Zdaj sem še bolj pripravljen gledal v morje. 3, 2, 1, START. In tekma se je začela.

1. dan: 10 km plavanja in 145 km kolesarjenja

Cilj plavalnega dela je tako oddaljen, da ga s starta ni mogoče videti. To pove vse. Nisem se trudil gledati preveč naprej, saj tako ali tako nisem vedel, kam plavamo. Sledil sem ‘navigatorjema’, za katera sem upal, da bosta držala pravo smer in se izogibala močnim tokovom, ki lahko rezultat klavrno spremenijo. Zgodilo se je že, da so tekmovalci plavali dobre pol ure na mestu, saj je po približno sedmih kilomet­rih plavanja na trasi koralni greben z nas­protnimi tokovi, ki pa se jim lahko izog­­neš, če jih ‘padlerji’ pravočasno zaznajo.

Na zadnji strani kanuja sta imela moja pomagača prilepljen trak, ki se je vil po vodi in na katerega sem gledal kot na kakšno vabo. Večkrat sem se spomnil tekem tekmovalnih psov, ki v krogu slepo sledijo zajcem pred sabo in tekmujejo, kdo bo prvi. Tu ni bilo dosti drugače. Na vsakih 20–30 minut (vsaj takšen občutek sem imel) sta mi pomagača dala znak za kratek postanek. Takrat sem na hitro spil tri do štiri decilitre pijače in po­­jedel en gel. Kriza se je začela na dveh tretjinah plavalnega dela, ko sta mi rekla, da je do konca le še slab kilometer. Vsaj tako sem slišal.

Zdelo se mi je, da plavam že celo večnost in da je do obale še neskončno daleč. V vodi sem nekajkrat opazil nekaj meduzam podobnih stvorov, ki so me pobožali po obrazu in rokah, a kakšnih hujših pikov nisem čutil. Še zadnja boja in ovinek v ciljni zaliv. Pa saj vse skupaj sploh ni tako hudo, sem si rekel, ko sem se kobacal iz vode in pogledal na uro: čas 3. 02 za preplavanih deset kilometrov je bil le dve minuti počasnejši od tistega, ki sem si ga zadal. Težko je predvideti čas, saj ne veš, kakšni bodo tokovi, ampak bil sem zelo zadovoljen.

Ekipa me je že čakala s kolesom. Hitro sem se preoblekel v kolesarska oblačila, si poveznil čelado, vzel s sabo preostalo navlako in začel svojo odisejado. Najprej sedem kilometrov klanca ‘za ogrevanje’, potem pa pot ob obali do odcepa proti vulkanom, kjer se za finale začne 40-kilometrski klanec. Vročina ob pol desetih je bila že ubijalska in iz mene je lilo kot iz škafa, a ko sem izvedel, da sem med petnajstimi absolutno, sem dobil zagon. Veter je pihal prvih 50 kilometrov iz strani in imel sem občutek, da vozim pod kotom. Sunki so bili močni in na trenutke mi je treslo krmilo, zlasti pri spustih. Kot da bi balanca padala v resonanco.

Vse je okej, nič ni, ti samo goni, sem si govoril in vsakih deset kilometrov le s težavo ujel bidon, ki so mi ga podajali na postankih. Res je letelo, včasih tudi prek 50 km/h in zgodilo se je, da sem bil prehiter in da bidona nisem mogel ujeti ali pa mi je padel po tleh. Na kolesarjenju sem potreboval celih 100 kilometrov, da sem se znebil slanega občutka v us­­­tih, ki je bil posledica plavalnega dela. Sol mi je tudi razžrla ustnice. Bljak. Cesta je počasi od obale zavijala v notranjost proti vulkanom.

Tu je začel pihati veter v prsi in kaj hitro sem z velikega obročnika spredaj prestavil na manjšega in na zadnjem menjalniku le še zni­že­­val prestave. Začel se je 40-kilometrski vzpon za finale. Triodstotni klanec in veter v prsi, ki bo zdaj ločil moške od dečkov in ženske od deklic. Pa saj ne more biti res. Piha izredno močno. Vozim na polno in v takem ritmu me čakata še dve uri kolesarjenja s povprečno hitrost­­­jo 10 km/h. To bo kriza. Ekipa me bodri, sam mislim le na najlepše in kmalu se ‘privlečem’ do vrha, kjer je odsek, ki nas vodi do cilja.

Kakšno olajšanje! Osem ur, 53 minut in nekaj sekund za prvi dan in deveto mesto absolutno je bilo veliko več, kot sem lahko pričakoval v sanjah. Hitro sem se preoblekel v kompresijska oblačila, spil vse napitke in pojedel vse tablete, da bi se čim hitreje začel regenerirati in da bi odšel na zasluženo masažo. Po njej smo se odpravili na večerjo v vojaški kamp, kjer je prespala večina tekmovalcev, in naredili načrt za naprej. Kljub velikim sobam, kjer nas je spalo po 30 skupaj, se nihče ni pritoževal.

Vsi smo bili utrujeni. Dare mi je kmalu začel pripravljati kolo za naslednji dan, kar so drugi tekmovalci opazovali z začudenjem. Njihove ekipe in spremljevalci so namreč že spali ali pa jedli in to ni prišlo nikomur na misel. Prav čutil sem občudovanje in hkrati zavist in si to štel le za prednost. Sam sem se nam­reč lahko v celoti posvetil počitku in nadaljeval terapijo z elektrostimulacijsko masažo, ki je trajala uro in pol. Prvi dan je za nami. Gremo naprej.

2. dan: 275 km kolesarjenja

Spust z vulkanov v prvo mesto je dolg približno 30 kilometrov. Zjutraj so nas pričakali dež in mokre ceste. Vsi smo bili opremljeni, kot da se odpravljamo na jesensko jutranjo vožnjo. Rokavice, nogavčniki, dolgi rokavi, vetrovke. A za nekatere tudi to ni bilo dovolj. Začeli smo s hudim tempom, saj je v prvem delu vož­nja v zavetrju dovoljena in tu je treba držati stik z vodilnimi. Ko voziš z ramo ob rami z Brazilcem Ribeirom (trikratni svetovni prvak) in Američanom Kotlandom (svetovni prvak in rekorder tekaškega dela), je občutek neverjeten. Vsekakor imata prednost, saj poznata teren, kar se je videlo na vsakem majhnem klančku, kjer sta pošteno pospešila.

V tem tempu sem zdržal 100 kilomet­rov, potem pa sem moral popustiti. Preveč me je začelo kuhati in vedel sem,

da tako ne bi šlo naprej. Nadaljeval sem v svojem tempu in večkrat padel v krizo, iz katere mi je pomagala moja ekipa. Bodrili so me in uganjali norčije. Kljub utrgani špici in pokvarjenemu sprednjemu kolesu nismo imeli hudih tehničnih težav. Vse manjše pa je Dare z lahkoto reševal. Nekaj tekmovalcev je celo zamenjalo kolesa, saj je za hriboviti del cestna specialka veliko primernejša kot krono kolo, a sam se za to nisem odločil. Vročina je delala svoje in vse mi je šlo vedno bolj na živce.

Postanki ekipe in podajanje bidonov pod hribom me je še najbolj razkurilo. “Kako ste lahko tak­šni kekci. Ne bom zdaj v hrib nosil dva litra tekočine. Počakajte me na vrhu in vzamem takrat, ” sem se jim zadrl in pred dvokilometrskim klancem nalašč nisem vzel bidonov. Pa četudi crknem vmes, sem si rekel. Zgoraj ali pa nič. Razumeli so me, čeprav jim ni bilo všeč. Toda to je del igre. Na zadnjih 30 kilometrih pa sem jih res preklel. Trasa je bila hudo ovinkasta in z delnim spustom do Hawija, kjer je bil cilj.

Bil sem brez pijače, oni pa me niso mogli dohitevati, kaj šele da bi me prehiteli in se ustavili. Potem pa še nekaj prometa na našem in nasprotnem pasu in kriza je bila popolna. Tolažil sem se, da je končni spust dolg deset kilometrov in da lahko ‘spustiš‘ hitrost na več kot 100 km/h. Teh 20 minut še zdržim, potem pa počitek. Na cilju sem bil pred spremljevalno ekipo, ki se je v spustu morala peljati po omejitvah (55 milj na uro) in jih Roger pač ni želel kršiti. Prihod na cilj smo še enkrat ponovili, da smo ga posneli, sam pa sem napredoval na osmo mesto absolutno in s časom osem ur in deset minut prekosil samega sebe.

Ta dan sem spil rekordne štiri galone napitkov (ena galona je 3, 87 litra) in eno galono vode, pojedel 15 banan, 15 gelov in deset sen­­dvičev z marmelado in banano, a videti je bilo, da to ni bilo dovolj. Vedel sem, da se tekma šele zdaj začenja, saj nas najtežji del čaka jutri, ko je na sporedu tek. Bil sem tako lačen. Sledili so masaža, počitek in odhod v 40 minut oddaljeno Waimeo, kjer sta nas že čakala gostitelja iz plavalnega dela. Večerja kot v pravljici, udobna postelja in mir. Vse skupaj je bilo nekaj najboljšega, kar je bilo v tem trenutku možno in zaspali smo že ob osmi uri.

3. dan: 84 km teka (dvojni maraton)

Prebujanje na prečudoviti lokaciji že ob 3. 30, obilen zajtrk, rahla masaža in odhod na start. V Hawiju pa nas je čakalo presenečenje, poseben dogodek. Vsi tekmovalci smo prisostvovali čustveni molitvi, namenjeni havajskim bogovom, in pihanju domačinov v velike školjke. Vse to je bil del rituala, v katerem so prosili bogove, naj bodo usmiljeni z nami in naj pomagajo pripeljati tekmo do lepega zaključka. Start ob 6. uri je bil nervozen. Najboljši so se pognali na tek z neverjetno hitrostjo in videti je bilo, kot da imamo pred sabo le deset kilometrov. Sam nisem čutil takšne sproš­čenosti.

Bil sem resnično utrujen, noge pa sem imel že napol kamnite. Vedel sem, da me čaka hudo trpljenje in na to sem bil pripravljen, ampak utrujenost … Lepša stran tega teka naj bi bil prvi del, torej 30 kilometrov, ko se trasa rahlo spušča. Spušča? Jaz teh spustov nisem opazil ali pa sem bil tako utrujen, da mi je bilo vseeno, ali tečem v hrib ali navz­dol. V telesu sem čutil vročino in dihanje je bilo precej močno za prvi del teka. Ekipa je bila z mano ves čas, hvala bogu, kljub temu pa sem ob sebi ves čas čvrsto držal bidon. Le za vsak slučaj, sem se tolažil.

Ko je sonce čez dobro uro vzšlo, je vročina kar naenkrat narasla. Geli, banane, napitki in mrzle brisače prek ramen so le lajšali neverjetno vročino in vzdrževali že tako utrujeno telo nad gladino. Naš prihod do avtoceste, kjer se začnejo lavina polja, pa je – kot da ni bilo že dovolj težko – pospremil še kratek, a strm hribček. Peter Miller (pet­­­­kratni švicarski udeleženec tekme ultraman) mi je pred tekmo rekel: “Nino, tu se začne cesta, ki vodi v pekel. ” Res je bilo tako. 40–50 stopinj, kot so jih namerili, hribi in spusti … Razmišljati o tem, kaj je še pred mano, je bilo nesmiselno.

Želel sem čim prej končati tekmo, a to pomeni trpljenje. Noge so izmučene, telo je utrujeno in vročina srka še zadnje atome moči. Postanki ekipe so bili res pogosti, a če nisem dobil gela ali napitka, ko sem si ga zaželel, je bilo zelo hudo. Kokakola, banane – vse to je kar izpuhtevalo iz mene in čutil sem lakoto in trebuh, ki mi ga je od napora vleklo skupaj. V nekaj trenutkih sem se resno spraševal, a bom sploh prišel do cilja. Kriza na 40. kilometru je bila res huda, ampak kaj, ko je to šele polovica. O moj bog!

Ob tem capljanju sta me prehitela dva tekmovalca, ki sta hitro izginjala v daljni vročini. Vse je bilo megleno. Sonce je neverjetno pripekalo. Čeprav sem tudi na teku nosil kompresijske rokavčnike, sem čutil vročino, ki si vtira pot v moje telo. Kratek pogled na tekaške čevlje mi je dal vedeti, da je nekaj žuljev že počilo. In tudi nekaj nohtov se ne drži več stopal. Je to kri ali kokakola, ki se je polila po meni. Pa saj sploh ni pomembno. Do cilja je le še deset kilometrov, ki jih bom pretekel, tudi če samo z eno nogo, sem si rekel.

V bistvu mi je šlo kar malce na smeh. Vedel sem, da bom dosegel nekaj neverjetnega. Končal spoštovanja vredno tekmo in pridobil naziv ultraman, ki ga ima le peščica zemljanov (le nekaj več kot 150 jih je končalo to tekmo). Pridobitev tega naziva te navda s ponosom in je poplačilo za vse trdo delo in trud. “Še dva kilometra imaš, dajmo, ” mi reče Tomaž, sam pa že gledam nazaj, saj se mi je eden od tekmovalec sumljivo približeval. Tale pa ne, si rečem in pospešim tempo.

Vidim cilj. Pa saj ne morem verjeti! Zastavice držav ob ograjah v ciljnem prostoru, navijači in vesela havajska glasba v ozadju. Vse skupaj je bilo videti, kot da prihajam v nebesa. Tako sem se tudi počutil. Nato pa slišim še svoje ime in vidim slovensko zastavo. Osem ur, 49 minut in nekaj sekund za dvojni maraton iz pekla do nebes je bilo dovolj, da sem v skup­nem seštevku dosegel absolutno osmo mesto na svetu, 25 ur 53 minut in 41 sekund pa je bil skupen čas te tridnevne havajske preizkušnje. Kaj naj rečem ob tem?

Konec

Takoj po prihodu na cilj sem čutil izred­no zadovoljstvo in ponos, zlasti pa olajšanje, ki se ga z besedami sploh ne da opisati. Bolečine v trenutku izginejo. Res, da le za nekaj sekund, ampak je to dovolj, da ti privabi nasmeh na usta in na obraz nariše zadovoljstvo. Takoj po prihodu na cilj je sledila masaža kolen in gležnjev z ledom. Krvavi žulji, nohti, ki odpadajo, in druge nevšečnosti so pač del tega športa in se z njimi ne smeš preveč obremenjevati. Tako pač je. Vse spet zraste in se zaraste, bolečine izginejo, žulji se posušijo in telo se spočije. Ponos, ki ga pridobiš z dosežkom, pa os­­tane za večno. Prihodnje leto se vrnem!

Nino Cokan

foto: Tomaž Kovšca in Nino Cokan

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri