Barbara je po duši športnica. Hokej na ledu je v njeno življenje vnesel disciplino, všeč pa ji je tudi zato, ker se med igranjem preznoji in utrudi svoje telo. Odkar je hokejistka, je dobila ogromno novih prijateljic in navezala veliko novih poznanstev.
Barbara je hokej na ledu začela igrati pred 11 leti in se vanj dobesedno zaljubila. "Obožujem hitrost, zvok, ko 'klina' zareže v led, zvok, ko plošček prejmeš na palico, kričanje ob golu ... Hokej sem vzela za svojega tudi zaradi punc. Odkar igram, sem sklenila neverjetno veliko prijateljstev, ki jih drugače nikoli ne bi. V športu si gotovo bolj povezan, saj imaš velik skupni cilj: zmagati. To te še kako poveže, kaj šele, ko doživiš poraz," je dejala hokejistka, ki trenira trikrat tedensko, v sezoni pa ima ob koncih tedna tekmovanja.
"Za nas je hokej zabava, a obenem tudi velika obveza."
Kaj pravijo moški?
"Ko moški izvejo, da igram hokej, me najprej vprašajo, ali ženski hokej pri nas obstaja. Temu vprašanju pa sledi: A se ve tudi kaj tepete?" je zaupala v smehu in dodala, da se številni čudijo.
"V 'živo' nisem videti kot stereotip hokejistke, torej velika, močna, fantovska." Kljub temu pa je pri ženskah na ledu mogoče občutiti bojevitost.
"Tudi ženske se zravsajo! Sama se nisem nikoli, saj se mi zdi to povsem absurdno in primitivno. So pa pri tem spretne punce iz drugih klubov," je dejala v smehu kapetanka Olimpije, ki igra na branilskem mestu.
"Moja primarna naloga je, da ne dobim gola, nisem pa velikokrat med strelkami. Vsekakor je po zadetku občutek eden od najboljših na svetu, zlasti če gol pomeni zmago ali vsaj ublaži poraz. Svojih si vesel, a vesel si tudi vseh, ki jih dosežejo soigralke." Veselja pa ob tem zagotovo ne more skriti niti trener, ki s svojo ekipo ravna bolj nežno.
"Sicer 'zaropota', ampak takoj sledi opravičilo, s čimer se ne strinjam, saj moramo dojeti, da smo nekaj naredile narobe in da je treba ravnati drugače."
Pri kaznovanju pa sodniki niso nič kaj prizanesljivi. "Zaradi kakšne pretirane grobosti ali spotikanja sem bila že večkrat kaznovana z dvominutno kaznijo, to je del igre. Nekajkrat sem dobila tudi desetminutno disciplinsko kazen, večinoma zaradi ugovarjanja sodniku!"
Tribune samevajo
Na ženskih hokejskih turnirjih so tribune bolj kot ne – prazne. "Naši najbolj zvesti navijači so starši, prijatelji in naši dragi fantje," je dejala Barbara in dodala, da njeno mamo vedno skrbi, da se ji ne bi kaj zgodilo, oče jo sprašuje o igri, brat pa na njeno hokejsko udejstvovanje gleda kot na resnejšo rekreacijo. Tudi fant Miha se je privadil, da ima dekle, ki se ukvarja z 'moškim' športom.
"Nekaj časa je trajalo, da se je navadil, a ga je hokej zelo hitro prevzel. Lahko rečem, da je naš najglasnejši navijač, hkrati pa tudi naš veliki kritik. Sam ne zna drsati. Moj izziv je, da ga naučim. Sva mu že priskrbela palico, tako da včasih v supergah pride na led in pošilja ploščke v gol. Ob tem uživa."
Na drugem polu užitka pa so zagotovo bolečine zaradi poškodb. "Pojavi se kakšen zlom roke, poškodba gležnjev, nartnih kosti, zapestij, kolen, veliko je nategnjenih mišic, prepon ... Jaz sem si izpahnila ramo, a zato, ker sem 'štorasta'. Najbolje se poškodbi izogneš, če si dobro fizično pripravljen, to je, da treniraš na suhem, kondicijsko."
In treningi z moškimi prav tako ne škodijo.
"Fantje so močnejši in hitrejši, je pa z njimi dobro igrati, če hočeš napredovati. Bolj se trudiš, da daš hitrejšo podajo, hitreje zadrsaš ..." je dejala hokejistka, ki se ob koncu zimske sezone iz drsalk preobuje v rolerje in zaigra in-line hokej.
Napisala: Metka Pravst v reviji Lisa, foto: Goran Antley in arhiv športnice
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
