marjan-fabjan

Oseminpetdesetletni Marjan Fabjan, sinonim za strogega in do konca neizprosnega trenerja juda, tretjega najmočnejšega športa na svetu, je s svojim sistemom varovance pripeljal do sedmih svetovnih in petih olimpijskih medalj.

Daleč od tega, da je v judo klubu Sankaku na Lopati pri Celju vse padlo z neba ali da gre le za delo, preganjanje, strogost in disciplino. Gre tudi za sočustvovanje in prijateljstvo.

Kako se počutite ta trenutek?

Marjan: Ta trenutek se počutim v redu, za mano so tekme in najhujši del, ki te čaka v štirih letih v tem športu, velika odgovornost in drugo, kar temu sledi.

Imate s tem v mislih priprave na olimpijske igre (OI)?

Marjan: Ko začnem oblikovati ekipo, navadno naredim pregled, kaj imam in kaj bi bilo možno. Izberem od 15 do 20 najboljših tekmovalcev skupaj s sparing partnerji, potem ta številka upade na deset pravih tekmovalcev. Dve leti pred OI jih le še pet, nato delaš le s štirimi ali tremi, računaš na dva, najboljši rezultat pa doseže le eden.

Ali program prilagodite vsakemu posamezniku?

Marjan: Vsak posameznik je malo drugačen, ločim pa jih na moške in ženske skupine in kategorije. V zadnjem letu pred OI trenirajo glede na svoje nasprotnike, ampak vse skupaj je podobno zaradi homogenosti ekipe, ker so na pripravah vedno skupaj, da je učinek večji.

Se na pripravah ukvarjate z njihovimi nasprotniki?

Marjan: Najbolj jih morajo najprej preštudirati sami, da dobim vpogled, kako nanje reagirajo. Recimo, postavim jim preprosto vprašanje, kaj si mislijo, katera judoistka bo na tekmovanju zmagala. Pogovarjamo se o vseh nasprotnicah, da dobim povratno informacijo, katere tekmovalke se najbolj boji oziroma za katero meni, da bo zmagala. Vprašam tudi, katere tri tekmovalke v kategoriji so na tekmovanju najboljše, komentiram tudi tekmovanja, na katera gredo naše tekmovalke. Tako dobim sliko, katere tekmovalke se jim zdijo najbolj neugodne. S temi tekmovalkami tudi malo več delam kot s tistimi, ki so samozavestne in rečejo, da nasprotna tekmovalka nima možnosti, ali kaj podobnega.

Svoj čas ste tudi vi tekmovali. Kako gledate na uspehe svojih judoistk glede na svoje rezultate?

Marjan: Nisem imel pogojev, hrane, primernih blazin, saj so bile takšne, da si se lahko na vsakem treningu poškodoval, nismo imeli dvorane, ne za avtobus, da bi se odpeljal na trening, treba je bilo tudi plačevati članarino ... Popolnoma nobenih ugodnosti nismo imeli. Kljub temu sem na mladinskem evropskem prvenstvu bil tretji in dvakrat tretji na svetovnem pokalu. Nekaj izkušenj imam tudi iz Avstrije, kjer sem treniral osem let.

Svoje izkušnje prenašate na svoje judoiste?

Marjan: Prenašam jih, saj sem se boril do svojega 36. leta in bil državni prvak Slovenije, Jugoslavije in Avstrije. Edini na svetu, ki sem bil državni prvak treh držav.

Katere predispozicije imajo zmagovalci na velikih tekmovanjih?

Marjan: To je preširok pojem, na kratko rečeno, gre za mnogo stvari, ki so v ozadju. Prva stvar, ki šteje, je, kako imajo urejeno zasebno življenje in tudi kakšen odnos imajo do treninga, dela na treningu. Tekmovalec mora biti normalen, ne pa filozof, mora verjeti v to, kar dela, verjeti v rezultat. Če tega ni, smo že na začetku končali. Dejstvo pa je, da gredo tekmovalci skozi veliko filtrov, preden pridejo do tega, da lahko sploh trenirajo v skupini za priprave na OI. Zdržati morajo trening dvakrat na dan. Če na treningih določen čas manjkajo zaradi nekakšnih razlogov, potem gredo na stranski tir in z vlaka, ki vodi na olimpijske igre.

Čeprav so krize nekaj realnega?

Marjan: Na krize je treba računati. Jaz moram videti, kdaj pride do krize, da s tekmovalcem sicer delava z enako intenziteto, le na malo bolj igriv način.

Skratka menite, da na treninge ne prihajajo na crkljanje?

Marjan: Sem pridejo iz preprostega razloga, da dosežejo rezultat, dobijo službe, štipendije in si uredijo življenje. Te punce dobijo kar nekaj denarja od sponzorjev, olimpijskega komiteja, ministrstva, kjer so zaposlene, včasih tekmovalka zasluži kar za pet maminih plač.

Je v Sloveniji še kakšen tako močan judo klub, kot je vaš?

Marjan: Ga ni na svetu.

Ste pa samozavestni!

Marjan: To je tako, ker sem bil leta 2009 najboljši trener Evrope med 1.200 izbranimi in leta 2015 med 800 trenerji iz vse Evrope. Če so me nominirali za najboljšega trenerja in sem tudi bil najboljši trener Evrope, potem mora v ozadju stati tudi klub s svojimi vrlinami.

Je izraz nepopustljiv trener pravi za vas?

Marjan: Strog in do konca neizprosen. Od tistih, ki so v tekmovalnem programu, zahtevam, kar zagotovo zmorejo. Če z njimi delam 10 let, bom najbrž vedel, česa so zmožni. Upoštevam, da imajo tudi kakšne življenjske težave, ki ne morejo večno trajati, in na koncu le dobim kakovostnega tekmovalca.

Kako pa se počutite, ko se s tekmovanj vračate z medaljami?

Marjan: Medalje dobivamo že 20 let, verjemite mi, da sem do zdaj medalje sprejemal kot po tekočem traku. Pri sedmih svetovnih in petih olimpijskih medaljah ne morem za vsako skakati v zrak, se veseliti, ker je to obveza več. Po tekmovanju sledijo novinarske konference, intervjuji, stiki s sponzorji, tekmovalca je treba, če še misli tekmovati, še naprej voditi po nekem tiru, ker se po medalji razpusti. Navsezadnje je treba še naprej voditi klub. Uspeh je še večja obveznost. Če ni uspeha, te pozabijo in imaš mir, normalno delaš naprej, če pa si uspešen, veš, kaj te čaka, in ne moreš biti vesel, ker boš že jutri vstal ob petih zjutraj in imel druge skrbi.

Ste tudi do sebe neizprosni?

Marjan: Najprej moraš biti neizprosen do samega sebe, da si lahko do drugih. Če oni spijo v spalnih vrečah, moram tudi jaz, če jedo sendviče, moram tudi jaz. Kakor oni, tako moram tudi jaz. Ne morem se iti luksuza, njih pa pustiti kar tako. To ni moja navada.

Zahtevate pa le vojaško disciplino?

Marjan: Po 45 letih v judu sem razvil svoj sistem. Kopiral sem od Japoncev, Korejcev, pridobival izkušnje v Avstriji, v srednji Evropi ... Od začetka sem kopiral te velesile, potem pa njihove sisteme izboljšal, na koncu moramo dobiti najboljše.

Kako shajate s puncami, ko so v puberteti ali imajo težave s predmenstrualnim sindromom in temu podobno?

Marjan: Pri meni trenirajo mlajše in starejše punce. Mlajše so povezane s starejšimi, če ne drugače, vse skupaj vsak dan sedijo v garderobi vsaj 15 minut in si imajo marsikaj povedati. Zaupajo si, ker so ekipa in je prenos z ene generacije na drugo. Z njimi nimam težav. Suhe veje odpadejo, drevo pa raste naprej, selekcija se naredi sama in tu ni nobene jeze. Najbolje se razumem s tistimi, ki več ne trenirajo. Tisti, ki nadaljujejo profesionalno pot in v športu največ dosežejo, me najbrž ne bodo preveč hvalili, ker so 20 let v tem športu, se pravi, da garajo in ne morejo komaj čakati, da me spet vidijo. Tisti, ki pa so dali skozi nekaj let, me hvalijo, pozdravljajo in čestitajo, za tiste sem bog.

Kako pa vam gre s sinom?

Marjan: Star je pet let in mi daje energijo. Z njim mi je lepo, skozi igro ga učim olike, lepega vedenja, delava s smehom, ampak vse zna.

Trenirate tudi majhne otroke?

Marjan: Imamo skupino, v kateri so otroci od štirih do šestih let, ki jo vodi moja partnerica. Ima 80 malčkov, ki nato preidejo v klub.

Jih trenira v vašem klubu?

Marjan: V našem klubu, vse je v eni zgradbi, v kateri imamo vse, kar je na to temo.

Ste vse zgradili sami?

Marjan: Ja, sem. Dobim tudi pomoč od občine. Ko vidijo, da začnem nekaj graditi, se jim smilim in mi priskočijo na pomoč. Župan mi je precej pomagal.

Imate s svojim klubom tudi svoj mir?

Marjan: Raje imam svoj klub in delam na svojem, tako me ne more nihče metati iz telovadnice. Vse življenje so me metali iz telovadnic, tu pa smo kot farna cerkev v Celju, za tistega, ki bi rad molil, kakor tudi za tistega, ki bi rad treniral, so vrata cerkve oziroma kluba vedno odprta.

Pa je res tako, da k vam na treninge lahko prihajajo, kar kadar hočejo?

Marjan: Ne, ne. To sploh ni vprašanje, takšen gre lahko kar domov. Sploh če jih pripeljejo starši, ne zamujajo, ker so tudi starši disciplinirani. Včasih je najprej treba disciplinirati starše, potem pa oni to prenašajo na otroke.

Sodelujete tudi s starši, sploh vrhunskih judoistk?

Marjan: Očeta Anamari Velenšek in Tine Trstenjak sta bila zadolžena za sprejem, oba sta delala od jutra do večera, da sta speljala sprejem, ki je bil pri nas. Bil pa sem zelo razočaran nad drugimi starši, ki tega niso razumeli in niso priskočili na pomoč. Pridejo, in če je kaj koristnega za njihovega otroka, je v redu, če ni, pa grejo. To je življenjsko, ampak meni, ki se tako trudim, včasih to ni prav.

Imate drugačna merila?

Marjan: Saj nič ne zahtevam, le pozornost. Včasih potrebujemo pomoč, recimo pri organizaciji evropskega pokala, ki ga imamo v Podčetrtku. Pri pripravah sodeluje zelo malo staršev, osem staršev od 400 otrok. Po drugi strani v moji hiši živijo mladi tekmovalci in včasih dobijo tudi hrano. Starši denarja za stanovanje ne dajo, komu od njih 'zrihtam' tudi kakšnega sponzorja, da ima hrano. Se pravi, da sem tudi karitas. Seveda to omogočim tistim, ki imajo radi judo, ni pa nujno, da so iz socialno šibkih družin, le trenirali bi radi, in jim to tudi omogočim. Imam šest sob, v katerih so nameščeni tekmovalci z različnih koncev Slovenije, prišli pa so, da bi študirali, nekateri le zaradi juda, nekateri pa so socialni problem.

Pri vas kaznjenci še vedno opravljajo družbenokoristno delo?

Marjan: Ti mi tudi pomagajo, sicer to opravljajo, ker morajo, in ni s srcem. Tu in tam dobim kakšnega, ki dela s srcem, in ko se vklopi, mu postane prijetno. Nekateri se po tem, ko že opravijo družbenokoristno delo, še vedno kdaj javijo in pokličejo. Vsi imajo neke svoje zgodbe. Ljudem v stiski je treba pomagati.

Imate pred tekmo kakšen obred, posebno pripravo?

Marjan: Imamo pripravo, judoistke vedo, da s sabo ne smejo imeti telefona, ne smejo imeti nobene povezave, stika z zunanjim svetom. Najprej smo mi v klubu, starši so na koncu. Pred veliko tekmo so v klubu sami z menoj in svojimi tekmovalci, potem sva s tekmovalko sama, na koncu pa še samo ona sama na blazini. Tekmovalci se na ta trenutek pripravljajo. Upoštevam tudi veliko pozitivnih stvari, naravnih zakonov. V neke čudeže ne verjamem, nisem vraževeren. V pozitivno in negativno energijo pa verjamem, ker se vedno obrača. Koliko je na svetu dobrega, toliko je tudi slabega.

Je trenutek, ko je tekmovalka na blazini sama, najbolj pomemben?

Marjan: Tako je, na blazini je povsem sama. Lahko ji dam kakšen napotek, ampak med borbo, ko se bori, ji ne smem govoriti, le takrat, ko je premor.

Ja?

Marjan: Včasih, ko je tekmovalka utrujena, jo je treba zbuditi. To je bolj psihičnega pomena, da me vidi razburjenega, da mi ni prav, ker ne opravlja tega, o čemer sva se dogovorila, in začne razmišljati.

Ali za vrhunske športnike drži, da gredo prek svojih mej, zmožnosti?

Marjan: Mi ne treniramo le na blazinah, treniramo tudi različne teke, različne stvari, plezamo tudi na plezalni steni. Za olimpijske igre smo se pripravljali tudi na Rogli, na plezalni steni smo bili po eno uro in izvajali različne vaje. Nihče več ni čutil rok. Večina gre prek svojih zmožnosti. Želim, da dosežejo stanje, v katerem se kontrolirajo in gredo pri zdravi pameti čez mejo. Človeški organizem je tako narejen, da samemu sebi ne more škodovati z delom, s tekom, ker človek prej omedli.

Je zmožen vsak človek iti čez svoje meje?

Marjan: Vsak človek ima to v sebi, le prebuditi je treba to v njem. Človek ima v sebi še ogromne rezerve. Govorijo, da če greš čez človekove rezerve v njegovo korist in korist Slovenije, kratiš človekove pravice. Glede človekovih pravic je tako, da jih včasih imamo, včasih pa ne. Ne vidim nič slabega, če v športu presežeš človekove pravice. Kar naj jih, če je to v športu, da jih le v zasebnem življenju ne koristijo v napačno smer.

Jim držite revolver na čelu, da to počnejo?

Marjan: Ne, sami hočejo, jaz jim le pomagam. Odprem jim vrata, oni pa gredo skozi. Naučim jih loviti ribe, lovili pa si jih bodo sami. Ni samo to, da ga prisiliš, da gre čez mejo. Gre za sistem, ko je treba delati pravilno vsak dan, za vsako minute na treningu je treba vedeti, kaj se dela.

Vodite dnevnik treningov?

Marjan: Vse imam zapisano, povsem vsak dvig vsakega bremena. To mora biti, da lahko tudi pogledam za nazaj. Zapisujem si za vsa področja: za fizične priprave, tehniko, taktiko, teden pred tekmovanjem, mesec, pred evropskim, svetovnim, pred olimpijskimi igrami, vse to je različno in mora biti različno. Za vsak olimpijski ciklus menjam sistem treningov, tekmovalci nikoli ne vedo, kaj jih čaka. Druga skrivnost pa je ta, da jim nikoli ne povem, kaj jih čaka na treningu, saj je ta odvisen od njihovega psihofizičnega stanja.

Potem le delate individualno?

Marjan: Delam ekipno, ampak judoisti se postavijo pred mene štirikrat na dan v vrsto in jih vidim. To delam vsak dan deset let. Če vidim, da ima težavo, je prva stvar, da ga pustim pri miru, druga pa, da poskusim z njim po ovinkih priti v stik, da se dogovoriva. Če je možno, mu pomagam, če pa mu ne morem, ga pustim naprej, da se težava reši.

Hvalite pa jih tudi ne prevečkrat?

Marjan: Ne, roko jim dam samo na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu. Skupaj delamo za cilj, da dosežemo najvišji cilj. Lahko bi jim kar naprej dajal roko, rezultate tako in tako vsi dosegajo. Takrat, ko jim daš roko in čestitaš, si končal in on tudi. Nima več tiste prave volje, misli, da je pri trenerju vse dosegel, jaz pa sem izgubil avtoriteto. S tistim trenutkom, ko mu daš roko, se poruši veliko stvari.

Kaj je za vas najvišji cilj v judu?

Marjan: Ta trenutek nimam nobenega cilja, preprosto nekaj delam zaradi preživetja. Rad pomagam ljudem, lahko jim pomagam in jim pač pomagam. Rezultate dosegajo tako in tako. Imam tudi svoj hobi, zbiram športne starine, tudi nakita imam kar nekaj, ker sem zlatar.

Nekateri mislijo, da sem malo nor, nekateri, da sem nepismen in ne znam govoriti, ker govorim takšne stvari, ki se dogajajo tukaj. Ko bi me videli ob štirih zjutraj v pisarni, potem še, kako na hitro treniram zase ... Vprašal pa bi se, ali Slovenci vedo, da ta uspeh ni dosežen na lahek način? Rad bi vedel, ali si znajo predstavljati, koliko truda je potrebnega za to? Da ne bo kdo mislil, da je to padlo z neba ali da je to, kar delam, le delo, preganjanje, strogost, disciplina.

Si predstavljajo, da gre tudi za sočustvovanje s temi ljudmi, da so to moji prijatelji in bi za njih dal tudi življenje? Na voljo sem jim 20 ur, na treningu pa sem neizprosen in ne upoštevam nobenih pravil ne zakonov. Ko pridejo v dvorano, veljajo moji zakoni, ker sta dvorana in način dela moja. Odgovarjam z rezultati in z zdravjem.

Tekst: Suzana Golubov; iz revije Lisa. Nova številka vsak četrtek!

Sorodni članki

Petra Nareks: Tudi dekleta v judu lahko nekaj naredimo, ampak brez trdega dela ni šlo

Judoistka Petra Nareks že vse življenje raziskuje borilne veščine. Kljub trdni volji in odločenosti, da bo športno kariero sklenila na letošnjih olimpijskih igrah v Riu…

Tina Trstenjak: Uspehi odtehtajo ves vloženi trud in delo

Naša nedvomno najboljša judoistka Tina Trstenjak je izredno dekle. Z judom se je navadila na disciplino in red, a sama pravi, da ji je judo dal še mnogo več, predvsem tiste prave…

Rio 2016: Novo olimpijsko odličje za Slovenijo

Že tretji večer zapored se je olimpijska reprezentanca Slovenije v olimpijsko vas vrnila z odličjem. Tokrat je za slavje poskrbela judoistka Anamari Velenšek, ki je v…

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri