To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Petra Nareks: Tudi dekleta v judu lahko nekaj naredimo, ampak brez trdega dela ni šlo

Petra Nareks: Tudi dekleta v judu lahko nekaj naredimo, ampak brez trdega dela ni šlo (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
13. 8. 2016

Judoistka Petra Nareks že vse življenje raziskuje borilne veščine. Kljub trdni volji in odločenosti, da bo športno kariero sklenila na letošnjih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, ji je telo s poškodbami dalo vedeti, da se njeni načrti ne bodo uresničili. A njena zgodba se ni zaključila tu.

Sicer težko življenjsko spoznanje je ni ustavilo, tekmovalne kariere v matičnem klubu z' Dežele Sankaku Celje tudi ne bo zaključila kar tako, prav tako bo znanje predajala mlajšim generacijam kot trenerka juda, še bolj pa se bo posvetila poučevanju samoobrambnih tehnik za ženske v okviru kluba Varni s Petro.

Vaši začetki niso povezani z judom, ampak z drugo borilno veščino – katero?

Petra: V zgodnji mladosti sem nekaj časa trenirala borilno veščino džiudžicu. Z njo me je pri šestih letih seznanil oče, ki je tudi inštruktor te borilne veščine. Pred tem je mama vztrajala, da sem eno leto hodila na plesni tečaj, na koncu pa spoznala, da nisem za ples in da je moje srce pri borilnih veščinah. Najprej sem bila navdušena nad džiudžicujem, ker mi je bil blizu zaradi očeta, potem pa sem spoznala judo.

Ste morali za to na Japonsko?

Petra: Ne, ne. Z judom me je seznanil trener Marjan Fabjan, ki je zdaj tudi moj mentor. Vsa leta mi stoji ob strani, me usmerja in podpira ter predaja svoje znanje in izkušnje.

Kaj vas je pri judu prepričalo, da ste mu posvetili več pozornosti kot džiudžicuju, v čem sta si sploh različna?

Petra: Džiudžicu je zmes juda in karateja, saj poleg metov vsebuje tudi udarce, pri judu pa so samo meti. A bolj kot judo me je najprej navdušila družba. Na treningih džiudžicuja ni bilo deklet in kot sedemletna deklica sem to pogrešala. Pri judu je bila družba bolj zanimiva, in to me je pritegnilo, sem pa tudi judo hitro vzljubila in lahko rečem, da je še vedno moja prva ljubezen.

Kako hitro pa ste začeli hoditi na tekmovanja?

Petra: Že pri džiudžicuju smo hodili na tekmovanja, ta so bila regijska, da smo otroci dobili občutek tekmovalnosti. Tudi pri judu je šlo postopno in počasi. Najprej smo hodili v sosednje države na lažje tekme, da smo pridobili samozavest. Vse se je odvijalo skozi igro in načrtovano, dokler se nismo začeli zavedati pomena tekmovanj, začela so padati odličja, potem sem dobila štipendijo in službo na ministrstvu – takrat je šlo že zares.

Je bila katera tekma še posebej pomembna?

Petra: Najbolj odločilna tekma je bila na olimpijadi mladih za kadete leta 1998 v Moskvi. Takrat smo judoistke osvojile dve odličji. Urška Žolnir je bila prva, jaz tretja, Maja Frece pa peta. Olimpijski komite se je odločil, da dobimo štipendije, in takrat se je začelo zares.

Tudi leto pred tem na mladinskem evropskem prvenstvu v Ljubljani smo se dokazale. Do takrat v nas kot ženske tekmovalke v judu nihče ni zares verjel, le trener Marjan Fabjan, ki se je odločil, da bo pokazal, da tudi dekleta v judu lahko nekaj naredimo, ampak brez trdega dela ni šlo.

Od takrat je šlo le navzgor, katera pa je bila najpomembnejša tekma vaše kariere?

Petra: Tako je, šlo je navzgor vse do leta 2002, ko je na članskem prvenstvu v Mariboru po 33 letih padla prva medalja za Slovenijo. Imela sem to čast, da sem jo osvojila. To se mi je zdelo fenomenalno in od vseh šestih medalj mi ravno ta pomeni največ.

Kaj pa sodelovanje na olimpijskih igrah v Atenah?

Petra: To je pa posebna zgodba, ki je spet drugače ovrednotena. Olimpijske igre so sanje vsakega športnika. Vsak tako reče, ampak res so sanje, ki si jih prizadevaš uresničiti.

Polovico svojega življenja posvetiš športu, dihaš in živiš za šport. Na koncu je sodelovanje na olimpijskih igrah vse, kar si želel, in za to, da si lahko nastopil na tako pomembnem športnem dogodku, si dal vse od sebe. Vsekakor je lepo, da dosežeš tudi dober rezultat, ampak že nastop na olimpijskih igrah je bil zame osebno velik dosežek.

Na letošnjih olimpijskih igrah v Braziliji vas ne bo. Zakaj?

Petra: Nisem več rosno mlada, približujem se 34. letu in pri judu je to že starostna meja, pri kateri se pokažejo prve poškodbe. Dolgoročno treniranje pač pusti posledice na telesu. Jaz sem imela nekaj takih poškodb. Ko sem si pozdravila koleno, je prišla poškodba hrbta, ko sem pozdravila hrbet, sem si poškodovala še drugo koleno. Nekako nisem ujela ritma. In čeprav sem bila pripravljena štiri leta posvetiti svoj čas in energijo za nastop v Riu, telo tega ni zmoglo. Čeprav sem bila mentalno na to pripravljena, mi je telo pokazalo, kje je meja.

Vam je bilo ob tem spoznanju, da ne morete prek svojega telesa, težko?

Petra: Na začetku mi je bilo zelo težko, ker sva si s trenerjem zadala cilj, da bodo olimpijske igre v Riu moje zadnje. Vedela sem, kaj me čaka, koliko truda bo treba vložiti, in na to sem bila pripravljena. Seveda je nenačrtovana poškodba porušila vse moje cilje, želje, sanje ... To je grozno za športnika, ki živi za nastop na olimpijskih igrah in svoje življenje posveti samo temu!

Jaz sem sicer zaposlena kot vrhunska športnica na Ministrstvu za notranje zadeve, ampak sem tam zaposlena na račun športa. Judo je moj poklic in 23 let opravljam to, kar znam – treniram judo. In seveda ob poškodbi pride do krize, tudi pri meni je bilo tako. Takrat je imel ključno vlogo trener, tudi starši, sorodniki in prijatelji, ampak trener je tisti, ki je razumel, in tudi njemu je bilo hudo. Je bil pa tudi on tisti, ki je rekel, da ves trud ni šel v nič, da je vse za nekaj dobro. In na srečo sem tudi sama že prej razvijala svoj stil borilnih veščin, ki ga poučujem na tečajih samoobrambe.

Kakšen stil pa ste razvili, v čem je poseben?

Petra: Že od malega so me zanimale vse borilne veščine in kljub vsem borilnim veščinam nisem našla takšne, ki bi bila koristna v realnih situacijah. Skozi raziskovanje borilnih veščin sem na koncu spoznala, da bi morala razviti svojo veščino iz vsega znanja, ki sem ga pridobila na seminarjih in od trenerja, in jo prilagodila ženskam.

Zakaj ženskam?

Petra: Ker treniram otroke, me je vedno več mamic spraševalo, ali imamo v klubu kakšno veščino tudi za njih. Neka gospa je imela nasilnega moža, želela se je zavarovati in me kot trenerko vprašala za nasvet. To je bila pika na i.

Ste torej po tem napisali knjižico Varni s Petro?

Petra: Ne, knjižica je nastala že prej in mogoče je ravno ta spodbudila ženske, da so začele spraševati, ali imamo kakšen tečaj samoobrambe.

Kaj pa je vas spodbudilo k pisanju knjižice?

Petra: To, da je ogromno nasilja. Pa ne nasilja na ulici, ko ti tujec vzame torbico. Problematično je nasilje med štirimi stenami. Ženske v takih primerih potrebujejo veliko časa, da si nehajo zatiskati oči in da tudi ukrepajo.

Koliko pa je povpraševanja za vaš tečaj samoobrambe?

Petra: V okviru kluba Varni s Petro je približno 40 žensk, vadimo dvakrat tedensko. Ženske, ki hodijo na tečaj samoobrambe, obiskujejo tečaj vse leto, nekatere so se pridružile zaradi druženja, nekatere pa so bile žrtve nasilja in so prišle, da bi se naučile braniti. Moram povedati, da je velika razlika med tečajnicami, ki pridejo zaradi druženja, in tistimi, ki pridejo z namenom, da bi se naučile braniti.

Pa je treba ti dve skupini tečajnic obravnavati drugače?

Petra: Nekoč mi je nekdo rekel, da sem na treningih tudi v vlogi terapevta. Jaz sicer mislim, da ni tako. Ženske, ki so bile žrtve nasilja, potrebujejo nekoga, ki mu to izkušnjo lahko zaupajo, se izpovejo. Tem ženskam je treba prisluhniti. In konec koncev so te zgodbe koristne tudi zame kot trenerko, saj se na podlagi teh zgodb lahko vsi skupaj veliko naučimo.

Je vam znanje borilnih veščin že kdaj pomagalo v resničnem življenju?

Petra: Da, pred kratkim. Bili smo na pripravah v Parizu in imela sem prost dan, ki sem ga sklenila izkoristiti za ogled znamenitosti. Odpravila sem se sama in še brez telefona. Ko danes pomislim, sem bila naivna. Na slavnih Elizejskih poljanah sta dve dekleti prosjačili za denar. Kot dobra duša sem jima hotela dati drobiž, v tistem se je za mano znašel moški, ki je pograbil mojo denarnico.

Na srečo sem znala odreagirati, z eno roko sem trdno držala denarnico, z drugo roko sem zgrabila dekle, z nogo sem brcnila moškega, ki je padel po tleh. Začela sem vpiti v angleškem jeziku, da sem opozorila ljudi okrog sebe. Ko se je množica začela zbirati okrog mene, se je moški pobral s tal in zbežal, drugo dekle je vleklo prvo, ki sem jo še vedno trdno držala za roko, potem sem jo spustila in trdno držala svojo denarnico. Šele takrat, ko je bilo vsega konec, sem se zavedla, kaj se je v resnici zgodilo. Znala sem odreagirati, ker sem tega naučena iz juda, kakšna druga ženska pa bi verjetno nekontrolirano mahala z rokami ali pa otrpnila.

Kako se lahko ženska, ki je manjša in šibkejša, brani pred večjim in močnejšim napadalcem?

Petra: Že nekajkrat so me vprašali, kako lahko s svojimi 52 kilogrami premagam stokilogramskega napadalca. Enostavno – večji in težji je, bolj bo padel. To je sicer smešno, ampak je resnično.

Zavedati se je treba, da ima napadalec navadno svojo žrtev za šibkejšo in ne pričakuje odločnega odpora. To lahko ženska uporabi sebi v prid. Ravno zato ima ta veščina samoobrambe džiudžicuja, nemškega antiterrorja in japonskega juda. Posamezne prevzete tehnike sem prilagodila ženskam, da se lahko naučijo njihove uporabe in da čim hitreje preidejo iz obrambne v napadalno tehniko.

Napad je pomemben! In ženske morajo takoj iskati možnosti izhoda iz nasilne situacije. Kot žrtev morajo meriti na napadalčeve šibke točke – oči, ušesa, nos, usta, pri moških mednožje – ki napadalca v trenutku onesposobijo in odvrnejo od novih namer. V takih situacijah je pomembno, da napadeni zna uporabiti v svoj prid tudi predmete v okolici, improvizirano orožje so lahko ključi, pisalo, prstan, dežnik, telefon ...

Ozaveščate tudi o preventivi?

Petra: Tudi. Napadalec se odloči za napad žrtve glede na njeno držo, način hoje, mimiko. Ko žrtev kaže znake nezainteresiranosti, naivnosti, ima povešeno glavo, roke ob telesu ... Glede na vse to napadalec oceni, da je žrtev lahek plen, ker se ne zaveda okolice.

Zato poudarjam, da je pomembna pokončna in ravna drža, roke naj bodo v bokih ali pa prekrižane na prsnem košu – taka drža izdaja samozavest in samozaupanje. Pred kratkim sem postala ambasadorka solzivca Sabre, ker se mi zdi, da se lahko ženske počutijo varneje, če imajo pri sebi solzivec.

Poleg tega se na tečajih učimo tudi o osebnem prostoru, da si pozoren, ko tujec vstopi v bližino tvojega osebnega prostora, da zaznaš to nevarnost in se pripraviš na morebiten napad. Ni nujno, da kaj bo, je pa prav, da smo pozorni.

Za žensko je pomembno, da se zaveda nevarnosti, ko je tujec na razdalji treh metrov, pri moških je ta razdalja na dveh metrih. Najslabše pa je obrniti hrbet, ko zaznaš nevarno situacijo.

Naj bo torej beg zadnja izbira?

Petra: Sploh ne! Če imamo možnost, zbežimo. Če te možnosti nimamo, pa ohranimo mirnost in samozaupanje. Umiriti moramo ritem dihanja z globokim vdihom skozi nos in izdihom skozi usta. S tem umirimo telo in ga pripravimo na morebiten napad. To so nasveti, ki se meni zdijo samoumevni, niso pa samoumevni za vse.

Imate zato v načrtu še kakšno knjigo?

Petra: Material se nabira, saj vsaka tečajnica pride s kakšno novo izkušnjo. Vsekakor bo še kakšna knjiga, ampak še ne kmalu, zdaj so v prednosti drugi projekti ...

Nam jih zaupate?

Petra: Septembra grem v Nemčijo, kjer imam tečaj samoobrambe, oktobra pa me v Barceloni čaka seminar za policijo, saj poleg Slovenije poskušam delovati tudi mednarodno. V mojem klubu tečaj samoobrambe poteka vse leto, sama pa vodim tudi kratke tečaje za podjetja doma in v tujini.

Kje pa se vidite v prihodnosti, kako bo z vašo športno kariero?

Petra: S tekmovanji še nisem zaključila. Čeprav ne bom nastopila na olimpijskih igrah, sem bila na zaključnih pripravah naših olimpijcev iz kluba in pomagala pri sparingu. Še vedno sem zaposlena kot vrhunska športnica, in dokler mi bo zdravje služilo, bom to počela – ker je judo moja ljubezen. Sanacija poškodb je bila uspešna, zato se že pripravljam na novo sezono.

Kar se mojega kluba Varni s Petro tiče, pa si želim povečati število članic, zato vabim ženske, da se mi pridružijo, rada bi jim predala svoje znanje.

Tekst: Metka Pravst. Foto: Igor Zaplatil. Intervju je bil objavljen v reviji Lisa.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri