To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
TEST: Kako blizu sta si s partnerjem? Odgovorite na 5 preprostih vprašanj.
TEST: Kako blizu sta si s partnerjem? Odgovorite na 5 preprostih vprašanj.

Domen Škofic in Janja Garnbret: "Če si trmast in vztrajaš, se boš povzpel visoko"

Domen Škofic in Janja Garnbret: "Če si trmast in vztrajaš, se boš povzpel visoko" (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
28. 4. 2017

"Moj trening vsebuje okoli štiri ure dnevno v steni, po kosilu pa še specifične vaje, da je moje telo v ravnovesju, ter raztezanja. Ni dneva, ki bi ga prespal ali presedel, tega res ne pomnim. Pride seveda dan, ko imam premalo kože na prstih, zato imam vsake tri dni dan predaha od plezanja, a počnem druge vaje," pravi Domen Škofic, 22-letni športni plezalec.

Domen Škofic je 22-letni športni plezalec, resničen človek pajek iz okolice Radovljice. Je prvi Slovenec, ki je osvojil skupni seštevek svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Pred tem je osvojil že mnogo drugih naslovov. Vsaka njegova celica diha za šport, za katerega pravi, da je osnovno človeško gibanje. Podobno razmišlja njegovo dekle, Janja Garnbret, ki je prav tako leta 2016 postala najboljša športna plezalka v težavnosti na svetu, in to pri komaj 17 letih.

Domen, morda bi za začetek na kratko pojasnil športno plezanje.

Obstajajo tri discipline: hitrostno, težavnostno in balvansko plezanje. V hitrostnem plezanju načeloma v Sloveniji nihče ne tekmuje, saj nimamo primerne stene. Tudi mene ne zanima, saj je v tej disciplini vedno enaka smer, kar je skregano z logiko plezanja, kjer je vedno nekaj novega, vedno te čaka drugačna smer in nikoli ne veš, kako bodo oprimki postavljeni. Balvansko plezanje vključuje od štiri do pet balvanov na krog, za vsakega imaš štiri minute. Tisti, ki ga prej prepleza in v manj poskusih, je boljši. Težavnostno plezanje pa je enostavno. Kdor pride višje, je boljši. Časovno je omejeno na šest (kvalifikacije) in osem minut (polfinale, finale). V kvalifikacijah se lahko tekmovalci gledamo med seboj, v polfinalu in finalu pa smo zaprti v cono in se ne smemo videti. Skupaj gremo ven in šest minut gledamo steno, nato se vrnemo v cono ter plezamo vsak posebej. Letos se bom bolj posvetil balvanskemu plezanju, ker mi je v težavnosti lani že uspelo postati najboljši in bi rad poskusil nekaj novega.

Si tudi prvi Slovenec, ki je preplezal najtežjo smer (9a+ v Španiji) in eden najmlajših plezalcev na svetu, ki je preplezal smer 9a.

V zadnjih letih sem sicer dal skalo na stran, ker mi to, da na tekmi v tistem trenutku pokažeš, kar znaš, pomeni več. V skali imaš ves ljubi čas, lahko poskušaš, kolikor želiš, in načeloma ti bo enkrat uspelo. Na tekmi pa imaš samo eno priložnost in šest minut. To, da sem postal zmagovalec svetovnega pokala, mi tako pomeni veliko več.

Za promocijski video Red Bulla si preplezal solkanski most ...

Ta projekt je bil narejen za promocijo športnega plezanja. Da tudi laiki rečejo: "Vau, ta most poznam, zdaj pa nekdo pleza po njem." Preplezati most mi je sicer v primerjavi z drugimi težavnostmi enostavno.

Domen Škofic

Kaj naredi dobrega plezalca?

Vsaka stvar šteje. Od tega, da si iznajdljiv in ostaneš hladen v res težkih situacijah, do tega, da nisi nervozen pred gibom, se znaš umiriti sredi napora. Baza je seveda fizična priprava, da si močen, vzdržljiv, gibljiv in koordiniran. Pri plezanju dela celotno telo, hkrati pa je miselna igra. Včasih so smeri čista uganka. Gledamo jih z daljnogledom in premišljujemo, kako jih rešiti. Če jih rešiš že na tleh in si predstavljaš sebe v steni, je veliko lažje, saj ne porabljaš energije ter časa v steni, ampak samo letiš čez smer.

Koliko časa nameniš kondicijskim pripravam?

Plezalni trening ves čas spreminjam in ga delam sam, enkrat tedensko pa imam trening z reprezentanco. Letos sem se povezal še z Dejanom Lenartom, ki bo moj kondicijski trener za dodatno pripravo telesa.

Moj trening sicer vsebuje okoli štiri ure dnevno v steni, po kosilu pa še specifične vaje, da je moje telo v ravnovesju, ter raztezanja. Kakšen dan imam prosto, a to ne pomeni, da tri ure na dan ne bom delal vaj. Ni dneva, ki bi ga prespal ali presedel, tega res ne pomnim. Edino, ko sva bila z Janjo devet dni na počitnicah na Sejšelih, no, pa sva tudi ves čas delala kakšne vaje. Vsak dan moram nekaj početi. Pride seveda dan, ko imam premalo kože na prstih, zato imam vsake tri dni dan predaha od plezanja, a počnem druge vaje. En dan je dovolj za kožo, da si opomore. Imamo neverjetno regeneracijo kože.

Ker je pri plezanju zelo pomemben tudi um, ne le fizična pripravljenost, kako treniraš svoj um?

Vedno sem mislil, da moram biti fizično v top formi. Potem pa sem se naučil, da ni vse v formi. Takrat, ko sem se fizično počutil zelo slabotno, sem naredil enega od boljših rezultatov. To mi je dalo misliti, saj sem se takrat res sprostil, si rekel, kar bo, bo, in vzel tekmo kot šalo. Tudi če se slabo počutiš, se da v glavi vse narediti. Marsikdo je lahko bolje pripravljen, ampak zaradi glave ne bo na tekmi pokazal, kar zna. Zato ne smeš nikoli primerjati, kakšen si bil prej, pomembno je le, kaj si sposoben narediti v danem trenutku.

Imaš kakšno posebno tehniko za umirjanje uma?

Pomembno je, da najdeš svoj 'happy place' (srečen prostor, op. a.), da tudi, ko se počutiš slabo, pomisliš, zakaj rad počneš te stvari. Vsak človek ima drugačen sistem in mora pri sebi najti način za umiritev.

Kaj pa, ko si v steni in te zagrabi panika ali strah?

Strah je relativen pojem. Da bi padel, nas plezalcev ni strah, saj smo vajeni padanja. Strah te je neuspeha, ko prideš pred gib, ki je veliko težji, kot je bil videti od spodaj. Šteje znanje, da se znaš umiriti v tistem trenutku, ko si v steni. Da znaš zadihati. Imaš pol sekunde, da se prepričaš, da si sposoben. Med smerjo se lahko pojavi dvom. Kadar naredim vrhunski rezultat, tega ni, saj sem že v startu samozavesten in vem, da me ne bo nič vrglo iz tira. Da si lahko miren v takšnih trenutkih, je kakovost, ki te naredi najboljšega.

Je strašljivo zate tudi zabavno?

Življenje je zanimivo takrat, ko si na meji. Vse nevarne stvari so zabavne. Tako smo narejeni, da iščemo adrenalin, ki požene kri po žilah in nas naredi žive. Še vedno pa se mi zdi, da počnem stvari zelo varno, čeprav bo marsikdo rekel, da sem nor. Plezanje je eden od bolj varnih športov, bolj kot smučanje. Če veš, kaj delaš, si pravilno navezan in imaš izkušenega varovalca, se ti ne more nič zgoditi, razen, da obvisiš na 'štriku' ali padeš na blazino. Treba se je sicer naučiti padanja. Če padeš kot vreča krompirja, te bo vrglo v steno in se boš poškodoval.

Bi plezal tudi, če ne bi tekmoval in zmagoval?

Zagotovo. Seveda imam željo biti najboljši na svetu in doseči, kar se v plezanju da. Plezam pa zato, ker lahko vedno iščem svoje meje. Vsak dan se sicer počutiš drugače in vsak dan ne moreš plezati do svojih mej. Zaradi česar pa je plezanje drugačno od recimo plavanja, kjer imaš vedno 100 ali 200 metrov: pri plezanju se lahko vsak dan dobro počutiš, ker imaš dnevne zmage, ker nikoli nimaš iste smeri. Vsak dan poskusiš nove gibe in se presenetiš.

Plezam 17 let in po teh letih imam plezanje vsak dan raje, ker še danes odkrivam nove gibe in se še vedno presenečam, kako lahko nekaj naredim. Potem je tu še veliko priložnosti, kjer lahko plezaš, skale so povsod po svetu. Ves čas lahko spreminjaš ambient, če si nekaj časa v dvorani, greš v naravo, v druge stene ali v novo dvorano, kjer je spet čisto drugače. Ni zgolj še eno nogometno igrišče, ki je vedno enako. Stena je vedno drugačna, različno postavljena z drugačnimi previsi. Vsakič, ko pridem v novo dvorano, mi je 'vau'. Plezanje mi je tako všeč, da si težko predstavljam, da komu, ki ga še ni poskusil, ne bi bilo. Menim, da je najbolj naraven šport, poleg hoje, teka je to osnovno gibanje. Vsak, ki ima rad gibanje, mora imeti rad plezanje.

Je plezati v naravi težje?

Skalno plezanje in plezanje v dvoranah sta se začeli razlikovati, saj moraš biti v skali bolj iznajdljiv oz. ti ni vse dano pod roke. V dvorani točno vidiš grife, ki so različne barve. Skalno plezanje je boljše od tekmovalnega, ker ti ponuja domišljijo in možnosti. V skali vedno zlezeš drugače kot kdo drug. V naravi tudi ni tekmovalnega pritiska, je pa drugačen pritisk, ki je včasih celo večji, pritisk, ali si zmožen ali ne. Noro dober občutek pa je, ko misliš, da nekaj ne gre, pa ti uspe.

Plezanje te nauči veliko uporabnega za življenje. Najbolj to, da če vztrajaš, se ti vedno odpirajo nova vrata. Tudi ko je težko, če ne boš pogledal za vogal in vztrajal na poti, ne bo nič. Ko si že čisto izmučen in misliš, da ne gre več, ti uspe čisto malo višje in potem vidiš, da je naslednji grif res dober in se ti odprejo vrata za 10 novih gibov. Na koncu se presenetiš, kako daleč si prišel samo zato, ker si bil trmast in vztrajal, ko bi lahko obupal že na začetku. To te nauči plezanje: da greš tudi v življenju vedno naprej in vztrajaš. Če ti je bilo na začetku nekaj super in si se za nekaj motiviral, vztrajaj pri tem, enkrat ti bo uspelo. Da hitro napreduješ, pa je pogoj, da v nečem uživaš. Imam prijatelje, ki so trenirali več kot jaz, pa niso nikamor prišli, ker jim je bil vsak trening muka, ker so se silili samo zato, da bi bili boljši. Nič ne gre na silo. Zato delam treninge, ki so vsakič drugačni in vedno zabavni, samo tako lahko hitro napreduješ. To je smisel. Ničemur se ne odrekam, zame je plezanje igrica, kot igranje realnega play stationa. Seveda sem kdaj utrujen, tudi pri igrici moraš kdaj pritisniti pavzo. Na koncu dneva pa še vedno pomisliš, kako je bilo 'fajn'.

Plezanje je tako lahko super možnost za druženje s prijatelji?

Še posebej balvanska disciplina je izjemno zabavna. V dvoranah, kjer so blazine, ljudje malo ležijo, se zabavajo, gredo malo v steno in vedno je smeh.

Kaj bi torej svetoval tistim, ki bi radi začeli plezati?

Če se lotiš balvanskega plezanja, načeloma ne potrebuješ nekih inštrukcij. Kot sem rekel, je plezanje naraven šport, potrebuješ pa močne roke in noge. Dobro je le, da te nekdo nauči padanja na blazine, ker lahko marsikdo čuti posledice na hrbtu, če nima izkušenj, kako ublažiti padec. Za plezanje na vrvi, dolge smeri in v skali pa zagotovo priporočam inštrukcije, ker se je treba naučiti varnega varovanja. Zaradi tega je plezanje zelo varen ali zelo nevaren šport.

Tudi tvoje dekle, 17-letna Janja Garnbret, je najboljša športna plezalka v težavnosti na svetu. Na kateri steni sta se spoznala?

Spoznala sva se, ko smo z mladinsko reprezentanco odšli v Švico na priprave. Takrat je bila še premlada, a sva se že takoj veliko pogovarjala, zelo mi je bila všeč kot oseba. Potem je to počasi v letu, dveh preraslo v nekaj več in še več, dokler nisva začela hoditi. Res se je vse skupaj zgodilo spontano, oba imava rada plezanje in bi dala vse zanj. Je neka povezava, ko veš, da si narejen drug za drugega.

Ko sem jo spoznal, mi je bil dodaten plus še to, da je še nekdo tako pritegnjen za neko stvar, kot sem sam. Takšnih namreč ni veliko. Tudi tisti, ki plezajo, imajo drugačna razmišljanja in pristope. Pri Janji pa sem videl, da razmišlja enako in vidi plezanje na enak način kot jaz. Ko sva skupaj na tekmi, lahko na zabaven način prideva do rezultatov, drug drugega miriva in se motivirava, enkrat je meni težko, enkrat njej.

Trenirata tudi skupaj?

Ona ima svojega trenerja in v to se ne vmešavam, jaz treniram sam, kar meni tako bolj ustreza. Skupaj sva nekje dvakrat na teden, ko imamo trening z reprezentanco, ali za vikend.

Počneš še kaj drugega, morda smučaš, glede na to, da je tvoj oče tudi oče karving smuči?

Včasih sem veliko smučal, ker izviram iz smučarske družine, po 12. letu pa nisem bil več na smučeh. Ne, niti enkrat. Vedno, ko imam čas, grem plezat, tako dobro mi je in ne pogrešam drugega športa, ker mi je res zabavno. V prihodnosti me zagotovo zanimajo wingsuit in skoki s padalom, vendar po karieri. Kot mulec sem imel vedno sanje o letenju. Sicer pa sem v zraku tudi med plezanjem, zato se večkrat vržem s stene v 15-metrski prosti pad.

Torej praviš, da brez tveganja ni nič.

Življenje te tako ves čas preizkuša, na koncu pa imaš dovolj tega, da se za vsako stvar počutiš slabo, in se raje počutiš dobro. V življenju sem veliko tvegal, tudi to, da sem doma prepričal, da se bom po maturi posvetil plezanju. Takrat je bilo to tveganje in nisem vedel, ali sem naredil prav ali ne. Na koncu se mi je vse sestavilo. Če ne tvegaš in hodiš po varni coni, ne boš naredil nič vrhunskega. Moraš se videti v nečem in vztrajati, enkrat ti bo uspelo. Ni druge.

Janja Garnbret: plezanje je zame vedno igra

Z Janjo Garnbret, nežnejšo in mlajšo polovico super uspešnega para, smo se zaradi zasedenosti morali pogovarjati ločeno in zelo hitro. Pred dnevi je Janja tako kot njen supervrstnik Luka Dončić dopolnila 18 let, že lani pa je brez vsake konkurence zavladala svetovnemu ženskemu svetu športnega prostega plezanja.

Janja Garnbret

Janja, kako pa se ti spoprijemaš s strahom ali dvomom v steni, ko se ti zdi, da ne gre več naprej?

Vedno, ko plezam in pridem do težave, se poskušam umiriti in sprostiti. Po resnici povedano, še sama ne vem, kaj se takrat dogaja v moji glavi. Verjetno iščem vse mogoče kombinacije, kako bi rešila težavo, zraven pa poskušam ne zagnati panike. Če bi me kdo posnel, bi zagotovo videla, kakšen trik uporabljam. A ko sem v steni, razmišljam samo o smeri, vse drugo ni pomembno.

Janja, je tudi zate plezanje kot playstation?

Plezanje je zame vedno igra. V pripravljalnem obdobju pred tekmami pa se ga še malo bolj resno lotim. A ne glede na vse v plezanju zelo uživam in se vedno zabavam.

Janja, se tudi tebi zdi, da z Domnom podobno razmišljata?

Še preden sva se z Domnom spoznala, sem občudovala njegovo zagnanost, motivacijo, željo po plezanju in to, kako v tem uživa. Pozneje, ko sva se začela več pogovarjati, me je takoj pritegnila njegova mentaliteta. Takoj mi je bil všeč. Skozi leta sva spoznala, da sva praktično ista oseba. Včasih se celo sprašujeva, kako je mogoče, da imava o vsem isto mišljenje!

Napisala: Ana Vehovar, fotografije: osebni arhiv

Še več odličnih intervjujev preberite v novi reviji Aktivni:

  • Mirjam Poterbin, mama Luke Dončića: "Ne znam opisati, kako ponosna sem nanj!"
  • Intervju z Judito Zidar (Usodno vino): Šport je izjemno pomemben del življenja, nauči te discipline, sodelovanja, tovarištva, kultivira telo.
  • Matjaž Feračič, jadralni padalec: Ne, to ni šport za 'odštekane' mulce
  • Anže Čokl, alpinist in alpinistični inštruktor: To so občutki, ki se jih ne da kupiti z denarjem, lahko si jih pričaraš le sam
  • Aleš Krivec, fotograf: "Občutek za fotografiranje je zagotovo bolj pomemben od opreme."

Na 80 straneh pa najdete tudi številne druge odlične članke o vadbi, prehrani, hujšanju ter nasvete in motivacijo ...

Revijo poiščite na običajnih prodajnih mestih revij in dnevnega tiska po Sloveniji.

Več o vsebini Aktivni - pomlad 2017

Revija Aktivni pomlad 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri