Zakaj je golf vse bolj popularen šport?

Po letih prevlade belopoltih golfistov so zmage Tigerja Woodsa povečale priljubljenost tega športa tudi v golfsko nerazvitih državah Azije in celo v državah siromašne Afrike.

Na več kot 35 tisoč igriščih po vsem svetu ga danes igra že več kot 60 milijonov ljudi, priljubljenost pa iz leta v leto narašča. Primeren je za ljudi vseh starosti in ne glede na telesno kondicijo, poleg tega pa je tudi cenovno vse bolj dostopen.

Svetovni trend ni zaobšel niti naše države, ki se lahko pohvali z več kot šest tisoč registriranimi igralci, ki lahko v Sloveniji igrajo na 12 igriščih, posejanih po vsej državi.

Najbolj znano in najstarejše igrišče je na Bled.

Osnovno pravilo golfa je preprosto

Majhno belo žogico je treba s čim manj udarci spraviti v luknjo, ki je od udarjališča oddaljena različno daleč (odvisno od konfiguracije terena).

Golfski arhitekti načrtujejo igrišča, za katera je v povprečju potrebnih 72 udarcev, da igralec odigra vseh 18 lukenj. Na njih so štiri luknje s parom 3, deset s parom 4 in štiri s parom 5. Včasih je katerih več ali manj, zato imajo nekatera ig­rišča par 70, 71 ali 73.

Najkrajše luknje, ki so označene kot par 3, so dolge do 200 metrov in igralec naj bi že s pr­vim udarcem zadel zelenico ter nato z dvema udarcema zadel luknjo. Srednje dolge luknje so par 4 in merijo v dolžino do 400 metrov.

Na njih naj bi igralec z začetnim udarcem najprej zadel čistino, z drugim udarcem zelenico ter z dvema zaključnima udarcema dosegel par.

Najdaljše luknje so dolge tudi več kot 500 metrov in po začetnem udarcu, ki je dolg okrog 200 metrov, sledi še eden, preden igralec s tretjim udarcem zadane zelenico in z dvema udarcema doseže par.

Vse to pa je samo teorija, saj je vsak udarec na igrišču nova zgodba in več kot 95 odstotkov vseh golfistov nikoli v življenju ne odigra par igrišča. Uspe jim si­cer doseči par posamezne luknje, lahko celo brdi (udarec manj od para npr. na luknji s parom štiri končati s tremi udarci), eagle (dva udarca pod parom npr. na luknji s pa­rom pet končajo s tretjim udarcem) ali hole in one (s prvo žogo v luknjo na paru tri), vendar pa niti profesionalcem, ki od igranja golfa dobro živijo, ne uspe odigrati vseh 18 lukenj brez napake.

Sploh ker dolžina igrišča zahteva večje daljave, krajša igrišča pa so običajno preozka in kaznujejo vsak napačen udarec.

Krajša igrišča so dolga nekaj čez pet tisoč met­rov, najdaljša pa tudi več kot sedem tisoč metrov, zato lahko na njih dobro igrajo samo zelo izku­šeni igralci.

Arhitekturne mojstrovine

Poleg druženja s prijatelji in uživanja v športni aktivnosti je golf zelo zanimiv zaradi raznolikosti igrišč. V nasprotju s tenisom, nogometom ali košarko, kjer so mere in podlaga igrišč predpisane, so golfska igrišča prave mojstrovine arhitektov, ki v danih okoliščinah poizkusijo iz pokrajine narediti čim bolj zanimivo in raznoliko igrišče.

V zadnjem desetletju je grad­nja novih igrišč usmerjena k do­stopnosti širokim ljudskim množicam, saj ravno dober obisk čla­nov in dnevnih gostov zagotavlja, da igrišče pozitivno posluje.

Vse preveč je namreč igrišč, katerih lastniki so hoteli z vrhunskim oblikovanjem, urejenostjo in visokimi cenami privabiti goste z debelimi denarnicami, a so kma­lu ugotovili, da tudi oni nimajo časa, da bi vsak dan igrali golf.

Ljudska igrišča (public courses) so zato čedalje bolj polna.

Šport za vso družino

Skandinavci, predvsem Šve­di, so že pred dvema desetletjema uvedli družinski model golfa - cene so prilagodili žepu povprečnega golfista, ki pride igrat z ženo in enim ali dvema otroko­ma. Cena igranja za vso družino je malenkostno višja, kot če bi ig­­rala samo dva. To pa je sku­paj z uspešnim šolanjem mladih igralcev proizvedlo nekaj vrhun­skih igralcev, ki zmagujejo na največjih profesionalnih turnirjih na svetu.

Medtem ko se cene na evropskih igriščih gibljejo med 35 in 90 evri za igranje na 18 luknjah, lahko na Švedskem igrate ves dan za 25 do 45 evrov, kar pomeni tudi po 36 odigranih lukenj, saj ima veliko klubov kar dve igrišči s po 18 luk­njami.

V ZDA, kjer imajo največ igrišč in igralcev na svetu, so cene zelo različne in so odvisne od sezone in se gibljejo od 25 do 100 dolarjev za 18 lukenj. V to ceno je vračunana je tudi uporaba električnega avtomobilčka, saj je večina igralcev starejših (na svojih plečih imajo že več kot šest križev) in bi jih hoja po vro­čini na igriščih, ki so večinoma speljana znotraj naselij, precej utrudila.

Evropska igrišča so večinoma speljana po gozdnatem ali ravninskem svetu, veliko starih igrišč na Škotskem, Irskem ali v Španiji je tudi ob obali morja, tako da igralec prehodi od osem do deset kilometrov, ko v približno štirih urah odigra igrišče z 18 luknjami.

V ZDA pa je razdalja med posameznimi luknjami tudi več kot kilometer, torej bi hoja preveč upo­časnila igro in tudi skupna dolžina poti bi bila več kot 15 kilometrov.

Pozimi, ko so razen igrišč na Floridi, v Kaliforniji in na Havajih odprta le redka ig­riš­­­­ča drugod po državi, se večina ig­ralcev ob koncih tedna ali pra­z­­­­nikih za nekaj dni preseli na toplo in uživa v svoji najljubši športni panogi.

Tudi v nekdanjih angleških kolonijah je golf zelo priljubljen in cenovno dosegljiv vsakomur.

JAR, Avstralija in Nova Ze­landija imajo igrišča v vsakem večjem kraju, saj za njih skrbijo člani klubov - zjut­raj ali zvečer se usede­jo na ko­sil­­nico ter poko­sijo in uredijo igrišče.

V zadnjih letih se golfsko prebuja tudi Azi­ja, kjer so najprej gradili igrišča ob hotelskih kompleksih, ki so bi­­li namenjeni predvsem tujcem, z večanjem gospodarske rasti pa je vse več igrišč, katerih člani so predvsem doma­­­či poslov­ne­­ži.

Naj­­večji golfski kompleks je Mis­­­sion Hills na Kitajskem - le uro vožnje od Hongkonga je deset vrhunsko urejenih golfs­kih ig­rišč, od kate­rih sta dve os­vetljeni za noč­­no igranje. Od­lič­ne klimatske razmere in poce­ni de­lovna sila sta ključ do uspe­ha.

Za tuje goste je največji stro­šek letalska vo­zov­­ni­­­­ca do Ki­­tajske, vse drugo pa je povsem primerljivo z ev­rop­­ski­mi ali ameriškimi cenami.

Do­ma­­či poslovneži so si z nakupom članstva v klubu zagotovili ig­ra­nje predvsem ob koncih tedna, ko je na igriščih največja gneča. Povsod po svetu pa obstajajo eks­­­­kluzivna igrišča, kamor je vstop dovoljen le članom ali njihovim gostom, saj si veliko zasebnih klu­­­­­bov ali last­ni­­kov igrišč to lahko privošči.

Najbolj znana so Augu­s­­ta v ZDA, St. Andrews na Škot­s­kem in Valderrama v Španiji.

Aleš Fevžar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord