10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Dušan Škodič: "Sprejeti življenje takšno, kot je"

Velika planina (foto: Profimedia) Profimedia
22. 11. 2016

Dušan Škodič že več kot dve desetletji piše za Planinski vestnik. Konec septembra je pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije izšla njegova zbirka oživljenih ljudskih zgodb Ljudje v gorah, ki kličejo k spoznavanju slovenskega hribovja, kakršno je bilo nekoč.

Dušan ŠkodičMed pisanjem knjige Ljudje v gorah ste se oprli na knjigo Franceta Malešiča. Kako ste jo pravzaprav pisali?

Gre za knjigo Franceta Malešiča Spomin in opomin gora, ki jo je izdal pred desetimi leti. France Malešič je temeljit zbiratelj tovrstnih dogodkov in podatke je zbiral trideset let. Vendar je, še posebej pri starejših zgodbah, treba poudariti, da so to le drobni detajli, trivrstične informacije o dogodkih. Novejši dogodki pa so bili že natančneje dokumentirani.

Meni je med prebiranjem prišlo na pamet, da bi morda katerega od teh dogodkov oživil. Za pokušino sem vzel tistega iz zgodbe Razbiti kelih, ki se je na kamniškem menda zgodil v srednjem veku. Gre za legendo o izvoru imena grape Farjev plaz v Mokrici v Kamniški Bistrici. Pa sem si rekel: kaj ko bi poskusil narediti eno tako zgodovinsko pripoved, nekako v slogu Voranca sem si jo zamislil.

In res je v enem samem popoldnevu nastala zgodba, nad katero sem bil še sam presenečen. Poslal sem jo uredniku Planinskega vestnika Vladimirju Habjanu, on pa Francetu Malešiču, ki je bil zelo navdušen, povedal je, da se mu zdi čudovita in da sem ji vdihnil življenje. Potem sem dobil idejo, da bi to storil še z drugimi. Vse so povzete po resničnih dogodkih iz slovenskih gora. Dve tretjini izhajata iz njegove knjige, tretjino idej pa sem dobil med pisanjem zgodovinskih člankov za revijo.

Kako daleč sega vaša naklonjenost zgodovinskim zgodbam: ali ste se s preučevanjem preteklosti ukvarjali že v mladosti?

Sploh ne, zgodovine kot otrok nisem maral. Ko sem hodil v osnovno šolo, smo se učili o datumih in bitkah, kar mi ni bilo pisano na kožo. Pozneje se je to zgodilo med pisanjem za Planinski vestnik, seveda pa tudi med pridobivanjem zgodovinskega znanja. Moj oče je bil v mladosti alpinist in hodili smo v gore. V začetku 70-ih let smo skupaj s še nekaj družinami taborili v Trenti in starejši so se pogovarjali o doživetjih v gorah, otroci pa smo te zgodbe kar požirali. V bistvu sem šele z leti dojel, koliko starih običajev in vrednot je šlo v pozabo in to na vseh področjih življenja. Nasploh bi rekel, da smo v zadnjih dveh generacijah zapravili znanje, ki ga je poprej v človeški spomin vtisnilo sto generacij. V svojih zgodbah sem to izgubljeno znanje spet obudil.

Kako se spominjate svojega prvega vzpona?

Bolj slabo se ga spomnim, vem pa, da je bil kar konkreten, šli smo na Begunjščico. Imel sem šele pet let in sem se vsakih deset metrov v joku usedel na skalo, starša sta enostavno hodila naprej in sem potem capljal za njima. Ko sem šel v prvi razred osnovne šole, smo poleti začeli taboriti v hribih. To je trajalo nekaj let, konec sedemdesetih, ko so razširili Triglavski narodni park, pa so divje kampiranje, do tedaj smo to še lahko počeli, prepovedali. Otroci smo bili za lepoto narave zelo dojemljivi. V dolini Zadnjice, ki je bila takrat še precej manj obiskana kot danes, smo imele tri družine postavljene šotore. Nekajkrat se nam je pridružila tudi družina dobitnika naše prve smučarske medalje na olimpijadi, Jureta Franka. Jure in njegov brat sta bila takrat v nižjih razredih osnovne šole in sta smučala na snežišču, kjer se začne pot čez Komar in ki ob normalnih zimah še zdaj vztraja dolgo v poletje. Pozneje, kot mladinec, sem na taborjenjih navezal stik z družinami, ki so s konji oskrbovale Kriške pode in Dolič. Z družinami nosačev sem naredil intervjuje, po enega z vsako, za Planinski vestnik. Še zdaj smo v stikih, danes sicer s potomci, kajti njihovih očetov že zdavnaj ni več.

Kaj pa vaš zadnji vzpon, kam ste se odpravili?

Ko sem bil mlajši, so se mi zdeli vrhovi pomembni, zdaj pa sem bolj osredotočen na pot in mi vrh ne pomeni prav dosti. Včasih se v gorah vrhovom namenoma izognem, naj gre za Polhograjske dolomite ali katerikoli drug predel. Že več kot dvajset let namesto na morje z družino hodimo v Fužinske planine nad Bohinjem, na višino 1600 metrov, kar je čisto dovolj, tam se tako ali tako ves čas kaj dogaja. Kot sem zapisal tudi v zgodbi Volkovi na obisku: življenje v gorah je bilo od nekdaj trdo, neizprosno. Ampak s tem ni nič narobe. Če je življenje trdo, ga v večji meri zajemaš in dojameš. In človek se je nekoč tega bolj zavedal kot danes. V volčji zgodbi gospodar Gašper na visokogorski kmetiji izgubi trop in na koncu še kobilo, s katero se je preživljal. Toda ko pride pomlad, z optimizmom zre v svetlo prihodnost. Enostavno ve, da je življenje včasih dobro, včasih slabo. Sprejeti ga je treba natančno takšnega, kot je, in v tem je vsa poanta.

Dušan Škodič; Ljudje v gorah

Ste se med pisanjem knjige obhajali kraje, ki jih opisujete, in potem razglede prelivali v zgodbe?

Ne, saj sem se vedno z lahkoto potopil v svojo domišljijo. Dogajalo se mi je, da sem se šele pozneje znašel na določeni lokaciji. Seveda so kljub temu vsi podatki verodostojni. Če vzamem za primer cerkev Sv. Ane, ki jo omenim v zgodbi Razbiti kelih. Pred to cerkvijo nikoli nisem stal, a dovolj je, da se zavedam njenega obstoja. Gre le za to, da se bralec vživi v literarno delo in podoživi dogodek, dolga leta zapisan kot skoraj izgubljena sled iz ljudskih pripovedk. Želel sem jim vdihniti življenje in sodeč po odzivih bralcev mi je to kar dobro uspelo. Knjiga je sicer v celoti spisana tako, da do zadnjega stavka ne veš, kako se bo posamezna zgodba razpletla.

Vse okoliščine in dogodke zelo nazorno opisujete, pri čemer spoznamo vaš bogat besedni zaklad. In zdi se, da se ves čas zavestno izogibate ponavljanju istih besed.

Ja, vsako besedilo je večkrat prečiščeno. Šele tako branje zares postane hoja po poteh, kjer so se ti dogodki zgodili in jih med prelistavanjem skoraj zavohamo. Zgodba o prvi svetovni vojni in vojaku Nagodetu me je podobno vodila ... Dober poznavalec soške fronte mi je dejal: moram te nekaj vprašati. In sem mu odvrnil: upam, da nisem kakšnega podatka zgrešil, vse tiste kraje sem namreč tudi sam prehodil. Pa pravi on: ta vojak ... Le kdo je bil in kje sem jaz o njem že bral? Odgovoril sem mu, da nikjer, ker sem si ga izmislil, le on se je tako zelo vživel v zgodbo in pomislil, da ga je dejansko poznal. V že znani scenarij sem dodal le še nosilca zgodbe.

Katerega lastnega doživetja se najbolj spominjate?

Zadnja zgodba v knjigi je nastala na podlagi nekaterih mojih doživetij. Z ženo sva v Bohinju, kjer preživljamo del poletnega dopusta, 20 minut hoda stran naletela na planino, ki je bila napol porušena, očitno jo je neka nevihtna tromba deloma razdejala, in šele takrat so gor začeli prihajat njihovi lastniki, da bi ugotovili, kaj se je tam v resnici zgodilo.

V prvem poglavju Situla na primer izvemo številne podrobnosti iz življenja severnojadranskih Venetov. Ste ta zgodovinska obdobja posebej preučevali, da ste jih lahko opisali s tolikšno natančnostjo? 

Ideja za to zgodbo me je obšla, ko sem sodeloval pri izkopavanjih na smučišču Vogel, kjer sem delal reportažo o arheologih in njihovo delo me je tako prevzelo, da sem postal ljubitelj arheologije ter tudi sam začel raziskovati to področje. Pri nas namreč denarja za obsežnejša izkopavanja skoraj ni in vse, kar se med redkimi arheološkimi raziskovanji odkrije, pravzaprav velja za neke vrste novo odkritje. Fasciniralo me je to, da smo našli ostanke iz rimskih in celo predrimskih časov. Nekoč so tam iskali železovo rudo in predelovali izjemno kvalitetno noriško jeklo, orožje iz tega jekla je povzročalo preglavice celo Rimljanom. Rudarstvo je bilo tedaj veliko bolj razvito, kot si mislimo. Za tiste čase, 1000 let pr. n.š., je bila uporaba tovrstnega jekla prava revolucija, arheologinja jo je primerjala kar z iznajdbo jedrske energije. Sicer pa sem raziskoval vsako zgodbo posebej. Ta volčja zgodba, ki je zelo razgibana, doživeta in po svoje grozljiva, izhaja iz ene same zabeležke Franceta Malešiča, da je bilo v zimah 1708., 1709. in 1710. leta v hribovju nad Idrijo zelo veliko snega. Rudniške delavce so poslali čistit ceste, da so v mesto sploh lahko pripeljali živež. In tedaj naj bi v tistem hribovju volčji tropi povzročali škodo med drobnico. Opisujem pa tudi, kako so plavili les iz hribov v doline.

O čem pa ste pisali v svojem prvem članku za Planinski vestnik?

To je bilo pred 22 leti, spisal pa sem dokaj filozofski članek. Na srečo je šlo za miniaturo. Saj ni bila slabo napisana, ampak človek včasih enostavno ne ve, s čim bi fasciniral urednika, da bi zadevo objavil. Začel sem z opisom, kako si doma ogledujem diapozitive in zagledam neboglasnico, ki razlije svojo modrino po tistem platnu, mene pa medtem preplavijo spomini. Tudi drugi članek je bil spisan v podobnem slogu, potem pa sem se opogumil in že tretji po vrsti je bil za tiste čase blazno dolg, šlo je za humoresko o treh prijateljih, ki se odpravijo na Triglav, kamor sicer nikoli ne prispejo, doživijo pa na poti marsikaj, nasmejijo in zabavajo se ter na koncu srečno prispejo v dolino, kjer že premišljujejo o naslednji poti.

Morda tudi vi že pišete naslednjo knjigo?

Ne, pa tudi zbirke zgodb Ljudje v gorah si sprva nisem zamislil kot knjige, le naneslo je tako, da sem imel zadosti zgodovinskega gradiva, da sem ga lahko podelil z bralci. Vedel sem, da so zgodbe dobre, do sebe sem namreč zelo kritičen. Trudil sem se, da bi naredili estetski izdelek, in na srečo smo lahko s sponzorskim denarjem plačali ilustratorja. Ugotovil sem, da je risar stripov, ilustrator in avtor akvarelov Milan Plužarev pred leti za enega od vodnikov že risal planinske koče in ga povprašal, če bi lahko narisal kakšen prizor, ki bi pospremil moje zgodbe. Všeč mi je bilo, da je kot ilustrator nekoliko drugačen. Bralcu vizualni del predstavlja popotnico. Vsakič, ko beremo zgodbo, se v nas odvija film, ki pa seveda ni pri vseh ljudeh enak. In če potem čez tri leta po tej uspešnici dejansko posnamejo film, si po ogledu pogosto mislimo: ne, to pa ni tako, kot sem si jaz predstavljal. Seveda ima vsak režiser svojo vizijo. Kadar najprej vidimo film in šele pozneje beremo knjigo, pa lahko snov nadgradimo, obogatimo. Tudi sam sem želel bralca usmeriti že na začetku vsake zgodbe.

Za konec kot predlog za nedeljski izlet še vaše povabilo v kraje, ki jih v knjigi opisujete: katere tri bi izpostavili?

Ena od izletniških točk iz moje knjige je vsem dobro znana Velika planina, a nekoliko manj znano je, da so ljudje tja zahajali že pred nekaj tisočletji: pasli so živino in krčili gozdove in o tem pišem v prvi zgodbi Situla, ki torej odpira še nekoliko drugačen pogled nanjo. Donačka gora ali štajerski Triglav je osamelec, na vrhu katerega je nekoč stala cerkvica, danes je postavljena niže, in v 18. stoletju je prišlo do najhujše nesreče v naših gorah, ko je med poletno nevihto v zvonik udarila strela, več deset ljudi je umrlo. Donačka gora ni zanimiva le zaradi pokrajine, ampak tudi rastlinja, ljudi pa je vselej pritegnila k sebi, tam so našli ostanke iz prazgodovinskih naselbin in iz časa Rimljanov, ljudi je kar vleklo k njej, kot osamelec je imela neko privlačnost. Prav tako zanimiva pa je pot ob nekdanji Rapalski meji na žirovskem in škofjeloškem koncu, kjer naletimo na ostanke bunkerjev, Alpskega zidu in Rupnikove linije. Zadnji še živeči prebivalci tistih krajev vedo povedati, da se je v letih po 1. svetovni vojni življenje popolnoma spremenilo, čez mejo so začeli tihotapiti vse sorte dobrin, ker so bile določene stvari na eni ali drugi strani meje nekajkrat dražje. Ta 'šport' je bil zelo donosen, a tudi nevaren: nekateri so z njim zaslužili za hišo, spet drugi pa so bili zaradi svojega početja ob glavo. Na žirovskem in v občini Gorenja vas-Poljane sicer po teh poteh organizirajo tudi vodene oglede.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri