Preizkus nogavic, ki olajšajo bosonogo hojo v naravi.
Če radi hodite bosi, ste morda na spletu že zasledili oglas podjetja Barefoot Company (bosonogo podjetje), ki obljublja, da se boste v njihovih nogavicah počutili, kot bi bili bosi, a bodo obenem vaši podplati zaščiteni pred direktnim stikom s podlago. Tudi jaz sem jih našel in si kljub precej zasoljeni ceni (ej, 80 dolarjev = 76 EUR za nogavice?!) rekel »pa dajmo poizkusit«.
Po nakupu preko spletne trgovine in dostavi (ta je stala še slabih deset evrov) v manj kot desetih dneh so v omari čakale prve pomladne dni. Natikanje nogavic je nekoliko dolgotrajnejše, a ne dosti daljše kot zavezovanje planinskih čevljev. Prvi občutek je bil nenavaden, nedomač, a že po nekaj prehojenih metrih (ampak res!) pozabiš, da je vsak prstek v svojem prstu.
Sprva sem opravil nekaj krajših (3-5 km) tekov po znanem terenu in ugotovil, da:
- še največjo težavo predstavljajo mrzla tla, saj tek s hladnimi podplati ni niti zdrav niti uživaški. Ima pa ta odsotnost toplotne izolacije zanimiv učinek, saj nemudoma začutiš menjavo terena (s soncem obsijan topel travnik, hladnejši in bolj vlažen gozd), kar vzbudi globlje občutenje okolice.
- kljub trpežnemu materialu (trdijo, da je tkanina Dyneema najmočnejša na svetu) na majhnih, ostrih kamnih še vedno čutimo neprijetno zbadanje. Ali bomo po določeni poti (ali brezpotju) lahko hodili, je seveda odvisno predvsem od tega, kako utrjene podplate imamo.
Gremo na Nanos!
In ko se mi je po skupaj pretečenih 15 kilometrih zdelo, da zadeva kar dobro učinkuje, sem se jih odločil preizkusiti še v hribih. Nanos? Zakaj pa ne. Za vsak slučaj pa so bili na nahrbtniku privezani še športni copati. Gor je šlo brez večjih težav; ugotovil sem celo, da mi je na strmih delih (po 'direktni' oz. strmi) celo manj drselo kot sotrpinki v klasičnih visokih pohodnih čevljih. Še najbolj neugodna je, kot sem že prej omenil, hoja po drobnih, ostrih kamnih, medtem ko je sprehod po zemlji in travi prava poezija.
Sestop sva opravila po 'ta dolgi', položnejši poti in kakšnih 20 minut pred Razdrtim sem zaradi naraščajoče bolečine na ostrih kamnih 'štumfke' zamenjal s čevlji. Pri hoji navzdol mora podplat blažiti večje sile, poleg tega pa je del poti stopalom še posebej neprijazen.
Ocena: zaenkrat sem z nakupom zadovoljen – če bodo le vzdržali nekaj let trpinčenja. Po enem daljšem sprehodu in približno 15 kilometrih teka sem namreč že opazil, da odpadajo majhne 'bunkice', ki naj bi skrbele za boljši oprijem. Tkanina je zaenkrat nepoškodovana.
Zdaj pa še beseda ali tri o tem, če se mi zdi hoja po hribih v nogavicah varna. Odgovor je DA, a z dodatkom, da se moramo takšne aktivnosti lotevati z občutkom in postopoma. Zaradi bolj neposrednega stika podplata s tlemi smo dosti bolj osredotočeni kam in s kakšno silo bomo stopili (koraki so krajši, več je blaženja z nogami v počepu), poleg tega pa bi bilo zaradi odsotnosti (debelega) podplata potrebno stopiti resnično nerodno, da bi zvilo gleženj. Skratka: hoja brez čevljev ima po mojem mnenju veliko prednosti.
Poudariti velja še to, da daljšega sprehoda (ali teka) nikakor ne priporočam nekomu, ki se je s hojo brez čevljev šele pričel ukvarjati. Predno se bodo okrepile mišice, ki jih uporabljamo pri bosonogem teku, pričakujte močan 'musklfiber' že po pretečenem kilometru ali celo po sprehodu. Dolžino in intenzivnost stopnjujte postopoma! In sproti poslušajte svoje telo.
Matevž Hribar
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
