Marija Šestak: S težavami ali brez – cilj bom dosegla!

Pri vrhunskih športnikih doseženi rezultati nikoli niso razlog za počivanje in uživanje. Nasprotno, so spodbuda za nadaljnje delo, ne glede na pogoje. Marija in Matija dajeta v vsakem trenutku vse od sebe. Pravi, da moraš imeti zastavljene cilje, tudi ko si rekreativec ali v službi.

Ni ji do tega, da bi nekaj delala samo zato, da bi ji minil čas. Trenutno živi od atletike, hkrati pa se zaveda, da ne igra košarke ali nogometa, kjer bi lahko zaslužila za vse življenje.

Si atleti lahko privoščite zimsko spanje?

Na splošno zelo rada spim. Zjutraj se zelo težko zbujam in kadar se pripravljam za kakšno veliko tekmo, vedno preverim, kdaj so kvalifikacije – zjutraj ali popoldne. Ampak rada imam zimo in sneg, čeprav je Afrika ena od destinacij, kjer se dobro počutim. Res mi je vedno žal, kadar se vračamo s priprav v južni Afriki.

Pozimi je v Evropi težje trenirati, sploh v tej dvorani, kjer je gneča in tudi ogrevanje ni najboljše. V Afriki treniramo veliko več kot doma, a sem vseeno manj utrujena. Decembra je bilo tam 35 stopinj. Super! V Afriko grem vedno z Maticem Osovnikarjem, zato se zabavamo tudi v prostem času. Hodimo na izlete, božat levčke na farme, v Sun City . . Naslednje leto bomo na pripravah ves december in januar.

Kaj pogojuje možnost treniranja v južni Afriki?

Vse je povezano z rezultati. Sicer pa sama Afrika ni draga, draga je le letalska vozovnica. Čeprav sem se že naučila, da prek interneta najdem poceni polet. To imam verjetno v krvi, ker mami dela v turizmu že več kot 20 let. V bistvu vedno prevzamem organizacijo za priprave v Afriki.

Kakšni so vaši treningi zdaj, v predtek­movalni sezoni?

Trikrat na teden imam dva treninga dnevno, drugi trening vsebuje bolj preventivne vaje, ker imam težave s hrbtom, ki so zelo pogoste pri troskoku Glavni trening naredim dopoldne, popoldne pa pilates vaje in vaje za stabilizacijo ali trening moči. Vmes imam masaže in terapije. Ravno zdaj sem se šalila, da nisem več v skupini mlajših atletov, tako da moram bolj paziti na svoje zdravje in telo. Pri dvajsetih letih ni bilo težav, zdaj pa je bolje oditi na kakšno masažo več. Imam veliko treningov in lahko se hitro poškodujem.

Kako si razlagate zadnje dobre rezultate?

Sestavila sem tri sezone brez poškodb, kar je drugače kot v preteklosti, ko sem imela veliko težav s poškodbami. V Srbiji ni bilo pogojev ne denarja za masaže in fizioterapije. Zavedam se, da sem malo starejša, poznam svoje telo, zato hodim redno na terapije, masaže in delam preventivne vaje. Imam težave s hrbtom, ampak sem vedno bila optimist: s težavami ali brez – cilj bom dosegla.

Če si športnik, te v bistvu vedno kaj boli. Neki gospod mi je dejal, da tudi ko imam težave, naj ne razmišljam o njih, ampak o cilju. Na poti proti cilju so vedno kakšne ovire, ki jih moramo premagati. Sem optimistična, vendar če ne gre, ne gre, saj se pozdraviš in greš naprej.

Kako se počutite glede na to, da so vas v Srbiji že odpisali, zdaj pa dosegate vrhunske rezultate?

Počutim se močnejšo, kot sem bila, ker sem preživela vse to: poškodbe in odpis, ko so mi moji trenerji mirno rekli, da ne bo nič več iz mene in sem zaradi tega izgubila vsa sredstva. Če se mi zdaj kaj zgodi, bog ne daj, kakšna resna poškodba ali kaj takega, da me vsi odpišejo, tega ne bom prenašala tako težko kot prvič, ko sem bila mlajša. Lažje mi bo tudi zato, ker imam zraven Matijo, ki je moj trener in mož, in vem, da bo ostal vedno z mano. Takrat sem bila sama in mlajša.

Ali že kaj razmišljate o prihodnosti po športu?

Zelo rada imam otroke, in če ne bi bila vrhunska športnica, bi jih gotovo že imela. Zdaj ko pa sem tako dobra, bom še malo počakala. Moram še malo vztrajati, da vidim, kako bo. Rada bi delala tudi v turizmu. Že prej sem pomagala mami v turistični agenciji. Ne vidim pa se v trenerskih vodah. Naj bo kar Matija trener, jaz bom počela kaj drugega.

Koliko pomeni psihična pripravljenost pri športu?

Nič ne pomaga fizična pripravljenost, če v glavi nisi 'ta pravi'. Vsak ima kakšne dvome pred tekmo, to je nekaj normalnega. Včasih se kregam tudi sama s sabo, če mi kakšen trening ne gre, če sem jezna. Na srečo, ko pridem na tekmo, pozabim na vse, kar se je zgodilo, in vedno poskušam dati od sebe maksimum. Včasih gre boljše, včasih slabše, ampak to je šport. Ko gledam iz tega zornega kota, sem po eni strani vesela, da imam za sabo težko obdobje, ker me je to naredilo močnejšo. Psihično sem močnejša, seveda pa imam tudi zdaj včasih kakšne krize.

Recimo kakšne?

Včasih sem slabe volje, ko treniram, pa me kaj boli, recimo. Potem razmiš­ljam, ali mi bo uspelo uresničiti, kar sem si zastavila. Ravno zdaj, ko me zafrkava hrbet, sem včasih živčna. Ni prijetno trenirati z bolečino, čeprav imam visok prag bolečine in lahko veliko prenesem. Naredim vse, kar je v moji moči, videli pa bomo, kako bo. Ampak ko te kaj boli, se ne moreš počutiti dobro in si živčen. Čim prej se pobereš in greš naprej, bolje je.

Se vam kaj toži po Srbiji?

V bistvu sem se precej navadila na življenje v Sloveniji. Ko rečem, da grem domov, pomislim na Ljubljano, ampak v Srbijo grem rada, trikrat do štirikrat na leto. Brat in oče živita v Čikagu, mami pa v Beogradu. Babi, ki je živela v Kragujevcu, je pred kratkim umrla. Z njeno smrtjo je izginilo tudi vse moje življenje, ki je bilo povezano s Kragujevcem. Vesela sem, da sem jo šla obiskat pred Afriko, čeprav je bila videti tako slabo, da sem bila v šoku.

Babi mi je vedno bila kot mami, ker bi zame naredila vse. Na njo sem bila zelo navezana, zato sem njeno smrt prenesla zelo težko. Umrla je, ko sva bila z Matijem v Afriki, in nisem mogla nič naredit. Verjetno sem zato še malo bolj trenirala, da ne bi mislila na to. Ravno zdaj urejam mami vizum za Slovenijo, ker ni najbolje. Vse nas to enkrat čaka, nimamo kaj.

Kako z Matijo usklajujeta zasebno in profesionalno življenje?

Včasih zna biti naporno. Ko gre dobro, je super. V bistvu sem precej temperamentna in kažem čustva. Če sem vesela, se vidi, sem pa tudi zelo trmasta. Ko imam nekoga rada, sem za to osebo pripravljena narediti vse, če pa mi nekdo ni všeč ali če me kdo razočara, se umaknem in postavim mejo. Z Matijo se kregam v srbščini, drugače pa kar dobro funkcionirava.

Včasih, ko mi ne gre in sem tudi doma živčna, postane še on živčen, takrat se skregava, ampak pri nas to traja deset minut, potem pa je konec. On je bolj umirjen in tako najdeva ravnotežje, ravno takšno, kot je treba. Če ne bi funkcionirala, ne bi imela rezultatov. Šele ko si v zasebnem življenju zadovoljen, res lahko računaš na vrhunske rezultate, negativna motivacija ne more biti dobra. Mislim, da moraš imeti vse urejeno, če želiš kot športnik dosegati vrhunski rezultat.

Kaj vas žene, da iz dneva v dan disciplinirano trenirate in se odpovedujete marsičemu?

To je moje življenje. Ne trpim, vse to rada počnem. Med novoletnimi prazniki nisem niti pomislila nanje, mogoče jih bom enkrat, ko bom imela otroke, praznovala. Sem pač zadovoljna s svojim življenjem. Rada pijem kavice in hodim na kavice, grem v kino in živim, kot želim. Trenutno mi paše, da treniram, da sem disciplinirana, da pazim, kaj jem, ker vem, da je to dobro zame.

Pri tem mi je pomagal Matija, ker je v Srbiji težko paziti, kaj ješ. Matija je zelo pazil, kaj je, zdaj pa še jaz. Z Maticem Osovnikarjem se v Afriki po navadi hecam, da če bova ta teden dobro trenirala, greva na koncu tedna na 'cheesecake'. Sploh pa več ne razmišljam, kaj jem, saj tudi jaz kdaj pojem kakšno pico in čokolado, ampak pazim.

Pri 20 sem tudi jaz žurala, letos pa bom stara 30 let in mi ni več do žuranja v diskoteki do petih zjutraj. Raje grem v kino ali na večerjo s prijatelji. Za 30. rojstni dan bom organizirala žur, čeprav bom 17. aprila v Afriki. Ko se vrnem, pa bom povabila družbo in bomo proslavljali.

Nimate občutka, da je življenje šlo mimo vas, medtem ko ste trenirali in hodili na tekmovanja?

Če bi se še enkrat rodila, bi šla po isti poti, s slabimi stvarmi vred. Vse to je z razlogom in iz tega sem se tudi kaj naučila in sprejela tako, kot je.

Napisala: Suzana Golubo. Fotografije: Grega Gulin in Primož Predalič.

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek