Martina Navratilova: Zgodba največje tenisačice vseh časov

15. 11. 2012
Deli

"Vedno sem govorila, da je največji neuspeh, če nečesa ne poskušam narediti. Drugi neuspeh je, če ne dam vsega od sebe. Naredila sem oboje - spustila sem se v avanturo in dala vse od sebe."

"Spominjam se svojega prvega prihoda na pravi teren. Ko sem zakorakala na rdeč pesek in začutila kamenčke pod nogami, sta me preplavila vzhičenje in radost. Vedela sem, da sem na pravem mestu. Stara sem bila približno šest let, a se vsega spominjam, kot bi bilo včeraj," je v svoji avtobiografiji napisala najuspešnejša teniška igralka vseh časov.

Ena izmed najuspešnejših teniških igralk vseh časov pa pozornosti medijev ni zbujala le z odličnimi igrami na teniških igriščih, ampak tudi s pestrim zasebnim življenjem.

Martina Navratilova je po 'upokojitvi' gromozansko pozornost medijev izzvala aprila 2010, ko je objavila informacijo, da ima raka na prsih.

"Ko prvič slišiš zdravnika, ki izgovarja to diagnozo, ti kar kri zaledeni in pripravljen si dati vse, da bi bil spet zdrav. Prvi dnevi so bili grozni, smilila sem se sama sebi, bila sem sama, nisem imela nikogar, ki bi me opogumljal. Javnosti sem razkrila, kaj se mi dogaja, da bi druge ženske opozorila na pomembnost rednih pregledov; če se je to zgodilo meni, pa sem v izvrstni formi in skrbim za zdravje, se lahko zgodi vsem" je pred približno dvema letoma in pol razlagala Martina.

Šest mesecev po objavi informacije, da je zbolela, je presrečna sporočila, da je premagala to zahrbtno bolezen.

Vzpon na Kilimandžaro

Javnost je prijetno presenetila že pred tem, avgusta, ko se je le nekaj dni po zadnji kemoterapiji pojavila med gledalci Wimbledona. Ves čas, ko je bila bolna, namreč niti za trenutek ni nehala delati in igrati, avgusta 2010 pa je neustavljiva športnica začela priprave in treninge za vzpon na Kilimandžaro.

Čeprav so mediji napovedovali, da je njeno telo grajeno za hitrost, ne pa tudi za vzdržljivost, so višinski testi pokazali, da ima pljuča kot zdrava 25-letnica.

"To sploh ni slabo za nekoga, ki ga je to leto fizično in čustveno močno izčrpalo. Navratilova je leto začela slabo, z zlomom roke pri igranju hokeja na ledu, kmalu pa se je še poslabšalo, ko so ji konec februarja diagnosticirali raka na prsih," je poročal CNN.

"Gre za običajen vzpon, a s tem, da je cilj precej visoko in da tam ni ravno veliko kisika. Vendarle pa to, da prideš do vrha, ne zahteva veliko plezalnih izkušenj," je zatrdila Martina in razkrila tudi del prtljage, ki jo je imela s seboj: "Imam lopar, in ko pridemo na vrh, bom udarila nekaj žogic, da vidim, kako daleč lahko gredo. V tako redkem zraku bi morale iti res daleč."

Na žalost pa prav daleč ni prišla Martina. Decembra 2010 se je v skupini 27 ljudi na najvišjo afriško goro sicer napotila, da bi za pomoč fundaciji Sport for Good, ki podeljuje športno nagrado laureus, zbrala denar, natančneje 10 tisoč evrov, a ji cilja na žalost ni uspelo osvojiti, ker je bila zaradi višinskega pljučnega edema hospitalizirana.

"Vedno sem govorila, da je največji neuspeh, če nečesa ne poskušam narediti. Drugi neuspeh je, če ne dam vsega od sebe. Naredila sem oboje - spustila sem se v avanturo in dala vse od sebe. No, če bi se spet spustila v to avanturo, pa bi izbrala letni čas z manj padavinami," je dejala ob tem.

Poleg težav z zdravjem ji ni bilo naklonjeno niti vreme, saj je najprej deževalo, potem je začelo snežiti, zaradi goste megle pa v baznem taboru ni mogla najti niti svojega šotora. Med vzpenjanjem je pisala tudi blog in zadnje besede, ki jih je delila z bralci, so bile: "Vreme je malo lepše, a moram priznati, da so napori čedalje večji in da mi je vse težje."

Preostalim članom humanitarne ekspedicije se je uspelo povzpeti na Kilimandžaro, Martino pa so kmalu odpustili iz bolnišnice in je okrevala doma.

Njena zgodba

Martina Šubertová se je rodila 18. oktobra 1956 v Pragi, odraščala pa je v mestecu Řevnice v bližini čehoslovaškega glavnega mesta. Ko se je njena mama Jane po ločitvi od Mireka, ko je bila Martina stara tri leta, poročila z Miroslavom Navrátilom, je prevzela očimov priimek in postala Martina Navrátilová.

Prav Navrátil je postal njen prvi učitelj tenisa, mali Martini pa je bil ta šport zapisan v genih, saj je bila teniška igralka tudi Agnes Semanska, njena babica po mamini strani.

Odraščala je v športnih krogih. Njeni starši so prosti čas vedno preživljali v mestnem teniškem klubu, Martina pa je v roke kmalu dobila babičin star leseni lopar. Takrat je bila stara komaj štiri leta, a je žogico pogosto več ur udarjala v zid, medtem ko je čakala starše.

Leta 1972 je zmagala na državnem teniškem prvenstvu, že naslednje leto pa je postala profesionalna tenisačica. Svoj prvi turnir v profesionalnem tenisu je osvojila leta 1974 na Floridi.

V Ameriko je emigrirala leta 1975, kar je bila ena od najtežjih odločitev v njenem življenju. Vedela je namreč, da več let ne bo mogla videti sestre Jane in staršev, a njena želja po napredku v tenisu je bila pač premočna, da bi ostala v domovini. Že šest let po selitvi na drugo stran velike luže je postala ameriška državljanka.

Prvo pomembnejšo zmago je 173 centimetrov visoka Martina dosegla leta 1978 v finalu Wimbledona, ko je premagala ljubljenko ameriškega tenisa Chris Evert.

Ljubitelji tenisa se prav gotovo spominjajo večnega rivalstva Navratilove in Evertove.

Njun poseben odnos je obeležil celo desetletje ženskega tenisa. To je bilo obdobje, v katerem sta bili na najpomembnejših turnirjih vedno vsaka na svoji strani mreže na istem igrišču. Evertova je bila v prednosti med letoma 1973 in 1981, Navratilova pa je vladavino prevzela po letu 1981.

Zgodovinsko rivalstvo dveh vrhunskih teniških igralk je temu čudovitemu športu podarilo nekatere najboljše in najbolj strastne dvoboje vseh časov, saj je šlo za igro na tehnično izredno visoki ravni.

Čeprav sta bili na teniških terenih dolgoletni tekmici, pa sta v zasebnem življenju postali veliki prijateljici.

Teniška igralka brez dlake na jeziku

Martina pa v tistem obdobju ni polnila le stolpcev športnih časopisov, ampak je bila redna gostja tudi v nekoliko bolj rumeno obarvanih medijih.

Leta 1981, kmalu po tem, ko je dobila ameriško državljanstvo, je - še posebej za tiste čase - naredila izredno pogumen korak in razkrila, da je istospolno usmerjena.

Ko je odgovarjala na špekuliranja medijev o zvezi s pisateljico Rito Mae Brown, s katero je ljubimkala v osemdesetih, je bila med prvimi slavnimi osebami iz sveta športa, ki je javno priznala homoseksualna nagnjenja.

Leta 1984 je začela razmerje z deset let starejšo Judy Nelson, ki je zaradi nje zapustila soproga. Konec njune ljubezenske zgodbe, leta 1991, je bil precej buren in pogosto omenjan v vseh medijih. Judy je namreč tožila Martino in zahtevala 15 milijonov dolarjev odškodnine. Pozneje sta se sicer dogovorili za zunajsodno poravnavo, a Martina je nekdanji partnerici izplačala zahtevano vsoto. Seveda je bila Martina zelo prizadeta zaradi ravnanj nekdanje partnerice, ki je svojo zgodbo, polno intimnih podrobnosti, prodala nekemu časopisu.

Nekaj podobnega pa jo je doletelo tudi leta 2010, ko je morala po dveletni sodni bitki bivši ženi Toni Layton plačati približno 13 milijonov ameriških zelencev. S tem je preprečila, da bi Toni v javnosti prala njuno umazano perilo. Toni jo je tožila zaradi emocionalne, mentalne in psihične travme, ki jo je doživljala, ko jo je januarja 2008 po osmih letih razmerja zapustila in vrgla iz skupnega doma na Floridi.

Toni je zaradi nje zapustila svojega soproga Jeffreyja Lamberta, nekdanjega Martininega računovodjo. Sodna bitka se je bila okoli štirih hiš, nekaj avtomobilov, kolekcije umetniških del, jahte in zavetišča za živali.

Zaradi teh neprijetnih izkušenj športna zvezdnica še danes nerada govori o svojem zasebnem oziroma ljubezenskem življenju, zato ni čudno, da so mediji za njeno novo izbranko, v katero se je zaljubila že leta 2006, izvedeli šele leta 2009, ko so ju zasačili na skupnem dopustovanju na Azurni obali.

Danes 41-letna lepotica Julia Lemigova je bila zadnja miss nekdanje sovjetske Sovjetske zveze, ki se je leta 1991 borila za naslov miss Universe. Pozneje se je proslavila kot manekenka in podjetnica, že več kot 20 let pa živi v Parizu. Imela je precej dramatično življenje, utrpela je izgubo sinčka, ki je umrl v nerazjasnjenih okoliščinah. Ubila naj bi ga bolgarska varuška, ki je pozneje brez sledu izginila, Julijinega partnerja, francoskega bankirja Edouarda Sterna, pa je pet let pozneje med sadomazo igricami v njegovem domu v Ženevi ustrelila njegova ljubica.

Martina pa ni znana le po tem, da je odlična športnica in lezbijka, ki med drugim odkrito podpira več združenj, ki se borijo za pravice homoseksualcev, ampak tudi po tem, da je že večkrat brez dlake na jeziku okrcala politike.

Ko je po mnogo letih znova nastopila v Pragi, je izkoristila priložnost in namenila kritiko na račun češkega predsednika Václava Klausa: "Imela sem ga za liberalnejšega. Kako naj bom zadovoljna z njegovim delom, če s svojimi izjavami žali homoseksualce in z njimi ravna kot z nenormalnimi osebami. Ne morem sicer vplivati na njegovo mišljenje, a kot predsednik bi moral biti liberalnejši. Homoseksualci si zaslužijo normalno življenje in pravice kot vsi drugi."

Leta 2002 je brez dlake na jeziku ostro kritizirala tudi stanje človekovih pravic in svobode govora v ZDA. Takrat je v komentarju za nemški Die Zeit izjavila, da je v ZDA denar edino merilo, in dodala: "Najbolj absurdno od vsega je, da sem v mladosti pobegnila iz enega nepravičnega sistema in ga zamenjala z drugim, v katerem se prav tako omejuje svoboda mišljenja."

Za takšne razmere je obtožila takratnega ameriškega predsednika Georgea W. Busha in njegovo republikansko stranko. Trdila je, da republikanci manipulirajo z javnim mnenjem, pometajo pod preprogo kontroverzna vprašanja in odločitve sprejemajo le na podlagi merila 'koliko denarja bodo iz nečesa izvlekli'.

Martina pa je leta 1994 v finalu Wimbledona, v katerem se je pomerila s Španko Conchito Martínez, 'izvlekla' poraz in se poslovila od aktivnega igranja v konkurenci posameznic.

Takrat se je na strehi slovite newyorške dvorane Madison Square Garden pojavilo njeno ime, kar veliko pove o tem, kako zelo spoštovana je v športnem svetu. Prvič se je namreč zgodilo, da so takšno čast izkazali športnici, saj omenjeno streho sicer krasijo izključno imena košarkarjev in hokejistov ekip New York Knicks oziroma New York Rangers.

Vrnitev v profesionalne vode

Ker Martina že od nekdaj slovi kot izredno aktivna oseba, številni niso bili niti najmanj začudeni, ko se je leta 2000 vrnila v profesionalne vode, v katerih je sodelovala v igri dvojic, le redko pa tudi v posamični konkurenci.

Večina teniških strokovnjakov je dvomila, da še lahko doseže pomembnejše uspehe, a jim je kmalu dokazala nasprotno. V paru z Indijcem Leanderjem Paesom je namreč osvojila odprto prvenstvo Avstralije v mešanih dvojicah, s čimer je - stara 46 let in osem mesecev - postala najstarejša zmagovalka turnirja za grand slam.

Z zmago na OP Avstralije pa je postala tretja igralka v zgodovini, ki je na vseh štirih turnirjih za grand slam zmagala v vseh kategorijah, torej v konkurenci posameznic, ženskih dvojicah in mešanih dvojicah. S tem neverjetnim uspehom se lahko pohvalita le še Avstralka Margaret Court in Američanka Doris Hart.

Skratka, mojstrica tenisa je vsem dvomljivcem dokazala, da je v izvrstni formi in da v njenem primeru leta niso pomembna. Uživala je v vsakem gibu in udarcu žogice, njena igra pa je bila veliko več od navadnega tenisa.

Slovo

Žalosten dan za vse ljubitelje vrhunskega tenisa je bil 5. julij 2006, ko je v Wimbledonu napovedala, da se bo ob koncu leta zanesljivo poslovila od tenisa, da bi bila lahko "več doma, s svojo partnerico in svojimi živalmi in da bi imela več časa za ostala zanimanja".

In odšla je v svojem slogu, kot zmagovalka - avgusta 2006 je na odprtem prvenstvu ZDA s svojim rojakom Bobom Bryanom zmagala v finalu mešanih dvojic. Takrat jo je do 50. rojstnega dne ločil le mesec dni!

Največjo tenisačico vseh časov so z igrišč pospremili z iskrenimi in zasluženimi ovacijami. Seveda pa je Martina tudi po upokojitvi ostala tesno povezana s teniškim svetom in je že marca 2007 v Tenniseumu, muzeju Rolanda Garrosa v Parizu, odprla razstavo slik z naslovom Art Grand Slam.

Slovaški umetnik Juraj Kralik jo je spodbudil, da je na 60 velikih platen kar štiri leta metala teniške žogice, namočene v barvo.

"Delala sva v največji tajnosti. Za najine slike je vedelo le nekaj ljudi, nisva hotela, da bi nama kdo ukradel idejo," je na odprtju povedala Martina, ki je to posebno veščino slikanja poimenovala tennising.

Platna različnih barv veljajo za prava umetniška dela, naprodaj pa so bila od 1.500 do 126 tisoč funtov!

Navratilova pa sodeluje tudi v številnih dobrodelnih akcijah, v katerih se zavzema za pravice in zaščito otrok, homoseksualcev in živali. Leta 1985 je objavila avtobiografijo, ki je v Ameriki nosila naslov Martina, v preostalem delu sveta pa Being Myself, v devetdesetih pa je sodelovala pri pisanju treh kriminalnih romanov.

Pojavljala se je tudi v oglasih organizacije za zaščito živali PETA, leta 2000 pa je imela gostujočo vlogo v priljubljeni ameriški humoristični seriji Will & Grace.

In kaj je njen imperativ danes?

Še vedno isti - biti v formi. Leta 2006 je izšla njena knjiga o zdravju in fitnesu z naslovom Shape Your Self, v kateri pojasnjuje in svetuje, kako ostati v formi s pomočjo majhnih strategij in drobnih sprememb v življenju.

Po mnenju kritikov je knjiga prijetno presenečenje in se precej razlikuje od podobnih poskusov številnih vsevednih zvezdnikov.

Poleg ponujenega načrta za psihični in fizični napredek so v njej še vaje, ki jih je mogoče prilagoditi posamezniku, in nekaj receptov za pripravo okusnih jedi iz sira in organske hrane.

Sicer ni ponudila ničesar revolucionarnega, a je poudarila, da je za spremembo življenjskih navad pomembna motivacija, da je treba vadbo jemati kot zadovoljstvo, se osredotočiti nase in živeti s polnimi pljuči. Vse je argumentirala z lastnimi izkušnjami ter zelo logično in sprejemljivo pojasnila.

In iz izkušenj tako velike športnice se je vsekakor pametno učiti ...

Za revijo Story napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia, Getty Images, Shutterstock

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"