Dvaindvajsetletna Polona Hercog se je morala januarja zaradi poškodbe zapestja predčasno vrniti z odprtega teniškega prvenstva Avstralije, kar ji je nekoliko prekrižalo načrte za prihodnjo sezono, vendar je prepričana, da bo kmalu spet vihtela lopar.
Tako zadnje tedne preživlja doma, kjer nekaj več časa nameni prijateljem, v mamini cvetličarni in družinski gostilni.
Kako bo poškodba vplivala na potek preostale sezone?
Zapestje mi povzroča nekaj preglavic že od lani, uspelo mi ga je nekako pozdraviti, nato pa se je bolečina v Avstraliji spet pojavila. Vedno je težko, ko ti pot prekrižajo poškodbe, a to je sestavni del športa. Vsekakor ima velik vpliv, saj sem imela že natančno začrtan urnik turnirjev, ki pa jih moram na žalost izpustiti. V tem času je tudi Fed Cup in res mi je žal, da se ga nisem mogla udeležiti.
Zaradi tega ste nekoliko padli tudi na lestvici WTA, kjer trenutno zasedate 82. mesto. Mislite, da ste sposobni nekoč spet doseči vrh tako kot leta 2011, ko ste bili na 35. mestu?
Zaradi preskakovanja turnirjev tudi padeš na lestvici, ampak poskušam se tako naravnati, da je to zadnja stvar, na katero mislim. Sebi in drugim sem že dokazala, kam spadam, zato me vrnitev ne skrbi. Prvi cilj sta popolna rehabilitacija in seveda čimprejšnja vrnitev na turnirje.
Kako huda pa je ta poškodba?
Pri poškodbi gre le za vnetje ene od tetiv v zapestju, a potreben je čas, da se zaceli. S prehitrim začetkom bi tvegala vnovično poslabšanje, zato smo še posebno previdni.
Tudi prejšnja sezona vam zdravstveno ni bila najbolj naklonjena, saj so vas pestile še druge poškodbe. Kako se spopadate s tovrstnimi težavami?
Poškodbe so za športnika težke predvsem psihično, sploh če se jih zvrsti nekaj zapovrstjo. Fizična bolečina je še mogoče najlažja pri vsem tem, veliko teže je ostati močan in odločen. Na srečo imam okrog sebe dobro ekipo in starše, ki mi vlijejo veliko pozitive in upanja, da se bo vse čim prej rešilo.
Zdaj ste si vzeli nekaj časa za počitek, ki ga preživljate v domačem Mariboru. Torej se posvečate tudi stvarem, za katere med sezono navadno nimate časa?
Želela bi si, da razlog za obisk domačega Maribora ne bi bila poškodba ... Ampak poskušam izkoristiti vsak trenutek doma za stvari, ki jih navadno ne morem početi na turnirjih. Največ mi pomeni čas z družino in prijatelji. Želela bi si preživeti kakšen dan na snegu, a s kondicijskim trenerjem pridno trenirava in se fizično pripravljava na vrnitev na igrišče.
Kaj najbolj pogrešate, ko ste daleč od doma in so vaše misli usmerjene le v zmago?
Kot sem že omenila, najbolj pogrešam družino in prijatelje. Tudi občutek, ko se zapelješ skozi mesto in poznaš vsak kotiček. Zelo mi manjka tudi čas z mojim ljubljenčkom, psom Roxijem. (smeh)
Kako ste na začetku kariere, ko ste potovali po vsem svetu, najlaže 'pregnali' domotožje?
Najlaže mi je bilo, če sem si ogledala fotografije, ki sem jih imela na računalniku, si zavrtela kakšno slovensko pesem. Spomnim se, da sem za ohranjevalnik zaslona imela slike Kamnice, Maribora, Pohorja. Smešno na neki način. (smeh) Danes je tehnologija že toliko napredovala, da lahko v vsakem trenutku slišiš ali celo vidiš kogarkoli želiš, zato sem postala zelo navezana na mobilnik in računalnik.
Vaši starši se ukvarjajo z gostinstvom in s cvetličarstvom. Ali kdaj priskočite na pomoč?
Ko sem bila mlajša in predvsem manjša (smeh), sem zelo rada pomagala mami v cvetličarni, zdaj pa je za to vse manj časa. Za gostinstvo pa ne vem, ali imam dovolj mirno roko. (smeh)
Navadno na turnirjih nimate časa za turistične oglede mest, v katerih igrate. Kam se najraje odpravite na počitnice, kjer lahko le uživate?
Teniška sezona je zelo dolga in se konča nekje konec oktobra, ko v naših krajih ni najboljšega vremena. Če hočeš oddih na morju, se je treba odpraviti na potovanje z letalom, včasih pa ti po celi sezoni potovanj sploh ni do tega in bi rad nekaj časa preživel doma, povsem v miru.
Kateri dopust do zdaj bi izbrali kot svojega najbolj odštekanega?
Najbolj odštekan oziroma najlepši dopust doslej je bil na Maldivih. Najlepši zaradi tega, ker je zelo mirno, ni gneče, delaš, kar želiš. Najbolj odštekan pa zato, ker sem prvič v življenju plavala z morskimi psi, mantami, električnimi skati, bilo je res noro! Brez zaščite videti morskega psa, oddaljenega dva metra, je res zelo adrenalinsko.
Napisala Anja Kontrec v reviji Story, foto osebni arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
