To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Popolno uživanje v naravi

31. 1. 2008

Polna pljuča svežega zraka, delovanje vseh mišic, potenje na mrzlih sneženih poljanah in tudi hitrost so aduti smučarskega teka. Če k temu prištejemo še sorazmerno poceni opremo, dobimo odlično možnost za zdravo zimsko rekreacijo, ki pa je rezervirana za tiste, ki se jim ni tuje truditi.

Besedilo televizijske

> reklame govori o tem, da je zima čas, ko se gremo pogret na sneg. Ne moremo trditi, da prav vse zimske dejavnosti ustrezajo tej marketinški domislici – vsaj zmrzovanje v vrstah na najbolj priljubljenih smučiščih zna biti precej mrzla stvar –, zagotovimo pa lahko, da pri smučarskem teku telesno ‘ogrevanje’ deluje zelo dobro tudi v resni zimi. Razlogov za to je več, prvi med njimi pa je gotovo ta, da pri smučarskem teku delujejo vse mišice na telesu. Tudi bolje trenirani ljudje, ki se sicer ukvarjajo z drugimi športi, po prvih kilometrih smučarskega teka začutijo mišična vlakna tam, kjer se jih do tedaj sploh niso zavedali.

>Smučarski tek pa tudi hoja na smučeh se seveda odvijata v naravi in prav pobeg iz zaprtih prostorov in hitrega tempa današnjega življenja dajeta športom v naravi dodatno dimenzijo in privlačnost. Svež zrak ne učinkuje dobro samo na telo, ampak nas tudi pomirja, še posebej če lahko sami odmerjamo napor pri telesni dejavnosti. Vse to so tudi osnovne značilnosti smučarskega teka.

Razmah v Sloveniji

Pri nas se je pravi razmah rekreativnega smučarskega teka zgodil v začetku osemdesetih let, ko so prirejali množične tekaške prireditve po vsej Sloveniji. Takrat so bili priljubljeni teki na Blokah, Trnovski maraton v Črnem Vrhu nad Idrijo, zelo znana sta bila teka v Dupljah na Gorenjskem in na Pokljuki, pravi mednarodni značaj pa je imel Tek treh dežel s startom v Kranjski Gori, ki ga je pot vodila do Trbiža v Italiji in se nato končala na avstrijskem Koroškem. Sledilo je nekaj zelenih zim, ki so se jim pridružile še težave lokalnega značaja nekaterih prirediteljev, in množične tekaške prireditve so kar malo skopnele, v zadnjem času pa jih je spet vedno več. Seveda pa so tak­š­ne prireditve magnet samo za nekatere rekreativne tekače, veliko jih uživa v naravi čisto samih zase. Med najbolj priljubljenimi lokacijami, kjer redno in kakovostno skrbijo za tekaške proge, so Tamar, Rateče in Kranj-ska Gora, Pokljuka, Vojsko nad Idrijo ter Rogla na Pohorju.

Veliko miganja za malo (manj) denarja

Število ljudi, ki se odločajo za smučarski tek, narašča. Tehtnih razlogov za to je dovolj. Omenili smo že idealno kombinacijo napora in uživanja v naravi, k temu moramo dodati še vedno večjo skrb ljudi za svoje zdravje, torej za telo in duha. Ne smemo pa izpustiti še naslednjega, sicer nekoliko banalnega vzroka, ki pa v današnjem času postaja hočeš nočeš vedno bolj pomemben. Oprema za smučarski tek je namreč precej cenejša od tiste za alpsko smučanje, pri teku pa odpade tudi strošek za smučarsko vozovnico, ki pri nas ni ravno poceni. Če k temu prištejemo še dejstvo, da so ob ugodnih snežnih razmerah potegnjene tekaške proge tudi v okolici večjih mest (vsaj v okolici prestolnice je tako), gremo lahko na tekaške smuči za krajši čas tudi med tednom po službi.

Oprema

Tekaško opremo je treba seveda tudi vzdrževati. Poleg osnovnega vzdrževanja, ki nam ga ponujajo smučarski servisi, moramo smuči mazati z mažami, ki omogočajo večjo hitrost oziroma manj porabljene energije pri isti hitrosti, delujejo pa tudi kot neke vrste zaščita, impregnacija. To velja predvsem za drsalno tehniko, medtem ko je pri klasiki zadeva malo bolj zakomplicirana. Tam se uporabljajo namreč maže (voski in klistri), ki preprečujejo zdrsevanje smuči nazaj pri odrivu, hkrati pa ne smejo preveč zavirati smuči v smeri napredovanja. Nekdaj je bilo to mazanje za rekre­­­­­ativce dokaj zahtevno, danes pa je z nekaterimi novejšimi pogruntavščinami (npr. maže v obliki lepilnega traku) zadeva precej preprostejša.

Domovinska pravica v Skandinaviji

Smučarski tek in hoja na smučeh sodita v nordijsko smučanje, ki ima ‘domovinsko pravico’ v Skandinaviji, zato ni naključje, da se s smučarkim tekom v severnih državah Evrope ukvarja precej več ljudi kot z alpskim smučanjem. Norveška, Švedska in Finska so bile vedno tekaške velesile ne samo glede vrhunskih tekmovalcev, temveč tudi glede množičnih tekaških prireditev. Tek Vasa na Švedskem je morda najbolj znan množični smučarski tek, a je s svojimi 90 kilometri zelo zahteven tudi za zelo dobre rekreativne tekače. Na Finskem imajo dva teka, ki vodita čez vso deželo. Prvi poteka z zahoda na vzhod, drugi pa z juga Finske na sever. Seveda oba trajata dalj časa – tri tedne ali več. Nekaj pdobnega so si izmislili tudi Norvežani. V večini zim imajo urejene tekaške proge po vsej deželi in kar nekaj Norvežanov je že pravo potovanje na tekaških smučeh z juga Norveške pa vse do Nordkapa.

Na skalo izklesana risba smučarja na norveškem otoku Roedoey govori, da so tamkaj poznali smuči že pred pet tisoč leti. Smuči so dolgo časa uporabljali lovci, gozdarji pa tudi vojaki za premikanje po zasneženih ravninah.

Prastare skandinavske smuči so uporabljali predvsem za hojo in tek, so pa bile za današnje pojmovanje precej dolge, saj so v dolžino merile tudi 260 cm in več. Znane so smuči, pri katerih je bila daljša smučka za premočrtno drsenje, s krajšo se je smučar v drsalnem koraku poganjal naprej, drsna ploskev pa je bila oblečena v kožuhovino, da smučarju ne bi drselo nazaj. Seveda so skandinavske smuči skozi čas doživljale številne spremembe konstrukcije in oblike, pač v skladu z različnimi potrebami in zahtevami.

V srednjem veku je smučanje sodilo k viteškim sposobnostim. Prvi smučarski tek na dolge proge, o katerem obstajajo zgodovinski viri, je bil leta 1521. Takrat je poznejši švedski kralj Vasa pretekel med vstajo proti Dancem s svojimi vojaki na smučeh kakih 90 km v menda ostrem tempu. Zato prirejajo na Švedskem vsako leto tek Vassa, ki se ga udeleži več tisoč tekačev, med njimi mnogokrat tudi vrhunski tekmovalci. Prvo tekmovanje, kakršna poznamo danes, pa so priredili na Norveškem. Leta 1769 so tekmovali v Christianiji (današnji Oslo).

Sicer pa se je tehnika smučarskega teka začela razvijati pod norveškim vplivom, leta 1870 so v Oslu ustanovili tudi prvi smučarski klub na svetu. Posebne zasluge za povečanje priljubljenosti smučarskega teka je imel norveški polarni raziskovalec Fridtjof Nansen. Leta1888 je skupaj s petimi spremljevalci v 42 dneh presmučal več kot šest tisoč km po neraziskanih snežnih prostranstvih Grenlandije.

Skandinavci posvečajo veliko pozornosti tradiciji, zato tudi smučarski svet zavzema posebno mesto med vsemi športnimi panogami, ki jih uspešno gojijo na severu Evrope. Tako ni naključje, da so smučarske tekačice in tekači še posebno priljubljeni športniki, njihovi dosežki pa med vsem nordijskim prebivalstvom izredno cenjeni. Med pogostimi zmagovalci na velikih tekmovanjih, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva, pa Skandinavci posebej izpostavljajo najboljšega na najdaljši progi, ki je dolga 50 kilometrov pri moških in 30 pri ženskah. Zmagovalca se ‘prime’ vzdevek kralj oziroma kraljica.

Torej ni nenavadno, da je nekaj najboljših skandinavskih smučarskih tekačev pre­raslo iz športnikov v prave legende. Med temi je po pripovedovanju Norvežanov daleč pred vsemi večkratni svetovni prvak Ve­gard Ulvang, ki je še danes najpopularnejši šport­­­­­­nik na Norveškem in edini od skandinav­skih športnikov, po katerem so poimenovali celo eno izmed letal skandinavske letalske družbe SAS. Toda Ulvang si ni pridobil tak­šnega statusa samo zaradi smučarskega teka, ampak tudi zaradi svojega pustolov­skega življenja. Znano je, da se je, medtem ko je večina reprezentantov že trenirala na smučeh, podal zelo zahtevnim dogodivščinam naproti v drugih panogah na prostem. Tako je na tekaških smučeh prečkal Gren­landijo, se povzpel na Everest in pozimi na Aconcaguo, nekoč pa je z Vladimirjem Smir­­novom, tudi smučarskim tekačem, ves mesec veslal po divjih rekah Sibirije, jedla pa sta samo tisto, kar jima je uspelo uloviti

ali nabrati. Nič manj popularni niso bili oziroma niso Norvežana Daehlie in Mikkel­splas, Finec Juha Mieto in Šved Gunde Svan. Tekmovalci v smučarskem teku so priljubljeni tudi ponekod drugod. Zanimiv je primer Italijana Mauillia De Zolta, ki je svoje najboljše rezultate dosegal pri starosti več kot 40 let.

Domači tekmovallni dosežki

Do pred kratkim je bila najboljša slovenska uvrstitev na velikih tekmah v smučarskem teku tista iz leta 1936, ko je Jože Smolej osvojil 10. mesto na olimpijskih igrah v Gar­misch-Partenkirchnu. Temu dosežku se Slovenci dolgo časa nismo mogli približa­ti, čeprav smo imeli nekaj vidnih tekmovalcev (npr. brata Pavčič, Lojze Keršajn, brata Dju­rišič, pa Ivo Čarman, Kršinar, Kavalar itd). V ospredje je pred nekaj leti spet posegel Matej Soklič z odmevnimi dosežki v sprin­­tu. Danes je seveda razred zase najboljša slovenska tekačica vseh časov Petra Majdič, ki ji je z vsemi svojimi izjem­nimi rezultati uspelo tudi to, da je smučarski tek postal v Sloveniji pravi televizijski šport, kakršno je bilo alpsko smučanje v času Bojana Kri­žaja in Ingemarja Stenmarka. 24. marca lani si je tekmovanje v Falunu po zaslugi Petre Majdič ogledalo kar 218 tisoč slovenskih televizijskih gledalcev.

Urban Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri