Prosto smučanje, ki mu navdušenci najraje rečejo freeride, je tisto več pri smučanju. Več zato, ker omogoča svobodo, izbiro poti, po katerih se ni vozil še nihče drug, s pametno mero drznosti pa ponuja še dodatne vrhunske užitke.
Nekateri imajo proste smučarje za norce, ki nenehno izzivajo usodo, a resnica je daleč od tega: odgovoren prosti smučar pozna teren, pozna vremenske razmere in pozna nevarnosti, ki iz tega izhajajo. Vendar jih obenem zna obrniti sebi v prid.
Že od daleč jih je mogoče prepoznati
Pa ne le po drugačni modi. Prosti smučarji na rami tovorijo smuči, ki so pod čevlji široke vsaj 100 milimetrov in kot takšne izstopajo v množici različnih v sredini slokih geometrij sodobnih smuči za zarezovalno tehniko. Logično: tam zunaj na neutrjenem terenu morajo biti smuči plovne, dobro vodljive.
A prosti smučarji niso turni smučarji! Njihova oprema je težja, tudi hitrejša, med spustom praviloma izbirajo atraktivne poti, tudi samo smučanje je zabava, ne samo premagovanje višinskih metrov.
Morda se komu zdi vse skupaj na meji dovoljenega, kar pa je daleč od resnice!
Prosti smučarji se resda vozijo po neurejenih terenih, po navadi tudi neorganizirano, a če tega ne počnejo znotraj meja smučišča (kjer je to izrecno prepovedano), je njihova dejavnost nekaj tako dovoljenega, kot so običajne planinske ture.
Ker se vse skupaj dogaja v visokogorju, prosto smučanje ne bi smelo biti nekaj, česar se lotimo mimogrede.
Freeride zahteva pameten in trezen pristop
Najprej je treba poskrbeti za ustrezno kondicijo, ta je v svobodi zunaj smučišča celo pomembnejša od smučarskega znanja.
Med spustom je treba načrtovati postanke, med katerimi je pametno poskrbeti za žejo, pa tudi lakoto. Slaboten smučar je v prostem smučanju ogrožen smučar, saj je bolj dovzeten za napake in posledično tudi poškodbe.
Pred začetkom spusta se je treba dobro pozanimati ne samo o hribu, ampak tudi o kakovosti snega, pasteh na določenih osenčenih ali osončenih delih, možnih izstopih in podobno.
Teren je treba izbrati na podlagi čim več informacij, najbolje lokalnih smučarjev, v povsem neznanih krajih vsaj za prvi spust ni odveč najeti vodiča. Seznam najrazličnejših poti je mogoče dobiti na številnih mestih, se o njih pozanimati na družbenih omrežjih ali forumih, a realnost je tu vsak dan drugačna in zato ne sledi nujno teoriji.
Še tako dobra informacija zato smučarja ne sme odvrniti od zagotavljanja ustreznega varovanja. Svoboda se kaže v izbiri spusta, to pa ne pomeni, da se na prosto smučanje lahko podamo neizobraženi o nevarnosti plazov in reševanje iz njih ter brez prave opreme.
Izbira prave opreme
Med obvezno (poleg varovalne opreme, ki jo uporabljamo na urejenih smučiščih) sodijo lavinska žolna, sonda in zložljiva lopata.
Ko se smučar znajde v plazu, časa hitro zmanjkuje, saj ga je za rešitev največ deset minut: pet minut za lociranje (žolna se tu izkaže bolje kot modni sistemi Recco) in pet minut za izkopavanje.
V naslednjih petih minutah je ponesrečenca treba rešiti, zato je pomembno, da ob nesreči takoj in najprej obvestimo reševalce (številka 112). Toda že med na videz tako preprostim klicem se v posebnih razmerah (šok, slabe vremenske razmere, mraz ...) lahko zgodijo nepotrebne napake, ki otežijo komunikacijo z reševalci, zato velja tudi takšen klic vključiti med vadbo pred podvigom.
V zadnjih letih so se lepo uveljavile zračne blazine v nahrbtnikih, ki jih v primeru plazu smučar sproži s potegom vrvice. Izkazalo se je, da kar v 97 odstotkih primerov pomagajo pri preživetju, saj ponesrečenca držijo nad plazom, zato se ne zaduši in ga ni treba iskati. No, tudi ob uporabi takšnih blazin usode ne gre izzivati, je pa dobro vedeti, kaj vam lahko v določenem trenutku reši življenje.
Čeprav vsako sezono znova poslušamo o sproženih plazovih, ki so zasuli smučarje, je treba vedeti, da prosto smučanje ni nič bolj nevaren šport kot običajno smučanje. Pravzaprav se še največ nesreč zgodi nekje na meji, tik ob urejenih smučiščih, kjer se po deviških terenih spuščajo tudi priložnostni prosti smučarji, najpogosteje brez ustrezne opreme in znanja.
Če vas prosto smučanje pritegne, se ga zato lotite od začetka. Obiščite ustrezno izobraževanje (lahko v okviru Gorske reševalne službe ali v posebnih prostosmučarskih taborih), kjer se boste dodobra poučili o gibanju po terenu, lastnostih snega, nevarnosti plazov in oceni nevarnosti za točno določen teren v točno določenem vremenu.
Nabavite si varnostno opremo (v Italiji je že obvezna!) in ne pozabite na pridobivanje trenutnih informacij o razmerah na hribu.
Med pravimi prostimi smučarji navsezadnje velja za pogumnega tisti, ki zna reči, da se danes po tem hribu ne bo spustil. Hrib ga bo počakal, medtem pa lahko preskusi sosednjega, manj tveganega.
O pasteh prostega smučanja
In njihovemu odkrivanju oziroma izogibanju smo se pogovarjali z Markom Bleiweisom, vodjo podkomisije za smučanje zunaj urejenih smučišč pri ZUTS Slovenije ter smučarskim vodnikom pri ŠD Actionmama.
Kako nevarno je prosto smučanje?
Prav nič bolj od običajnega, lahko je celo bolj varno, če se nanj dobro in ustrezno pripravimo. Tu ne mislim samo na kondicijsko pripravo in ustrezno opremo, ampak tudi na dodatno izobraževanje o zimskih razmerah v gorah in seveda tudi poznavanje terena.
Ali je torej bolje, da se na nove terene podamo le v skupini, v kateri je vsaj en poznavalec?
Dobra ideja je najem lokalnega vodnika, nikakor se v hrib ne podajte čisto sami, spust v skupini pa priporočam vsem, ki ga obvladajo.
Gre namreč za specifične razmere, pri katerih se mora celotna skupina prilagajati najšibkejšemu členu, a hkrati je lahko nevaren tudi najmočnejši člen, če se ne zna brzdati in ne reagira umirjeno.
Vsekakor pred spustom po novem terenu predlagam vsakomur, da poišče čim več lokalnih informacij, od tistih o vremenu do dejanskega stanja na hribu.
Kako je z zavarovanjem prostih smučarjev?
Pred sklenitvijo zavarovanja se je treba pozanimati, ali velja tudi za smučanje zunaj urejenih smučišč v državah, kjer ga nameravamo izvajati.
Dejstvo je, da so razmere različne od države do države. Pri nas, denimo, Gorska reševalna služba še vedno rešuje vsakogar in večinoma brezplačno.
V tujini gre najpogosteje za plačljiva reševanja, ki so izjemno draga. Dobra alternativa je včlanitev v avstrijsko planinsko zvezo, saj ponujajo neomejeno kritje za reševanje po vsem svetu. Brez ustreznega zavarovanja pa prosti smučar nima kaj početi v hribu!
Kje se lahko smučar pri nas izobrazi o spustu po neurejenih terenih?
Prva in najbolj splošna možnost so tečaji, ki jih organizira Gorska reševalna zveza, saj boste na njih izvedeli številne podrobnosti o zimskih razmerah v gorah in načine, kako se zavarovati, da do nesreče ne pride, oziroma kako postopati, ko se kaj zgodi.
Še bolj specifični so posebni prostosmučarski tabori ali freeride kampi, ki jih organiziramo tudi mi in na katerih v nasprotju z GRZ, kjer se posvečajo zgolj reševanju zasutih v plazu, dajemo ob tem velik poudarek tudi prostemu smučanju.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
